Ob razveljavitvi zakona o davku na nepremičnine ste v ločenem pritrdilnem mnenju zapisali, da je pobiranje davka od stanovanja, v katerem živi lastnik s svojo družino, še posebno občutljivo. Zakaj?

Stanovanje je še posebno občutljiva oblika lastnine. Prek nje se varujejo še druge ustavne dobrine: pravica do doma, družinskega življenja, do varnosti, prostorske zasebnosti. Ker je v Sloveniji lastništvo stanovanj razpršeno, so socialne komponente lastnine pri stanovanjih še zlasti izrazite. Ta lastnina ima močno socialno noto in je ne smemo mešati s kapitalom, ki prinaša dobiček.

Zaradi specifičnega razvoja v Sloveniji imajo starejše generacije bistveno bolj uresničeno pravico do doma kot mlajše. Bi lahko primeren davek na nepremičnine to nesorazmerje zmanjšal?

Mlajša generacija ni bila deležna privilegijev, ki jih je prinesla privatizacija stanovanj po Jazbinškovem zakonu. Mladi morajo zato stanovanjski problem reševati sami – starejši generaciji ga je reševala država. Mladim bi bilo treba predvsem zagotoviti možnosti za zaslužek in zaposlitev ter jim tako omogočiti, da sami s svojim delom in zaslužkom rešujejo stanovanjsko vprašanje. Tega pa ni brez zagotovitve pogojev za rast gospodarstva, naložb in novih delovnih mest, posebno s privabljanjem tujih naložb. Saj je vseeno, ali so zaposleni pri podjetju v tuji ali domači lasti. Če ni ne enega ne drugega, gredo v tujino.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O TEM, ZAKAJ JE SLOVENIJA POLITIČNO IN EKONOMSKO ŠE VEDNO V SOCIALIZMU; ZAKAJ SE SODNIKI NE BI SMELI SKRIVATI PRED FOTOGRAFI; O MEDSEBOJNEM ZAUPANJU, KI JE PRI SLOVENCIH NA DNU; O SODNICAH, KI V SODNIŠKI SLUŽBI VIDIJO VARNO IN DO DRUŽINE PRIJAZNO ZAPOSLITEV.