Nato smo prišli do bistvenega problema: Ana televizije ne gleda. Že veliko let. Imamo jo v dnevni sobi, ampak sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje ležala na kavču in gledala v škatlo, pardon, plazmo; televizijski sprejemnik dandanes ni več škatla, to je že retro, je moderna tanka plošča na elektriko. Še pred dvajsetimi leti je bila televizija pomemben medij, in kolegi so radi porekli, da če te ni na televiziji, te ni. Verjetno je tedaj to še bilo tako, sedaj ni več. Od razmaha interneta so vsebine drugih medijev postale manj relevantne, pa ne zato, ker bi to zmeraj dejansko bile, ampak zato, ker je internet preprosto hitri medij. Najhitrejši. Ravno tako je zbledela teza, da če so nekaj rekli po televiziji, potem je to že res. Ni nujno. Absolutno vsi mediji manipulirajo s čustvi od nekdaj in najbrž bodo zmeraj.

Pred dobrim tednom je Reporter objavil kopico popravkov, ki so prispeli za moj intervju z vrhunskim športnikom Luko Založnikom, ki tekmuje v preskakovanju ovir s konji. Čeprav se mi o tem ne ljubi pisati – poleg tega je na svojem portalu Strogo zaupno že vse dobro analiziral Vladimir Vodušek, ki je dogajanje v dotični aferi primerjal z vsebino legendarne angleške humoreske Samo bedaki in konji – naj kljub temu dodam nekaj drobtinic; večine popravkov ni vredno omenjati, eden pa si to zasluži. Poslala nam ga je novinarka oddaje 24ur Nika Kunaver.

Iz njene zahteve za popravek so se grožnje špukale kar same od sebe in vsebino sem brala z brisačo okoli vratu. Noro, kaj vse je to drobceno in ljubko bitjece »razumelo« iz običajnega intervjuja z Založnikom. Da jo napadam(o), diskreditiram(o) in tako dalje – čeprav je secirala vsak moj stavek in skoraj vsako besedo, ki jo je izgovoril Luka, ji ni uspelo dokazati spornosti, njeno pritoževanje nad intervjujem s(m)o objavili izključno zato, ker se nikomur ne ljubi jajcati z bedarijami in njihovimi avtorji. A naj pojasnim, da je Nika v zahtevku za popravek silila, da bi morali Založnikove trditve iz pogovora pred objavo preveriti pri njej. Založnik je na račun novinarke povedal nekaj krepkih, naj poudarim, da v novinarstvu v demokratični državi avtor intervjuja – ter časopis, ki intervju objavi – ni dolžen navedb iz dialoga pred objavo preverjati pri osebah, ki jih intervjuvanec omenja. Če bi to bilo tako, bi lahko vsi mediji štacune zaprli, saj le redkokdo prenese tudi kritiko na lastni račun. Nika je očitno ne prenese.

A naj mlado damo – ki me na smešen način spominja name, ko sem bila na začetku dvajsetih, prepričana, da je treba ves svet nabiti na križ – opomnim, da je bila ravno ona tista, ki je Založnikove posnetke objavila brez njegove predhodne odobritve, nastali pa so tudi brez odobritve preiskovalnega sodišča. Posnetke je porezala, kakor jih je pač porezala. Objavo prispevka so odobrili uredniki. In ne morem verjeti, da se nihče ni spomnil, da bi preveril, ali  Založnik na posnetkih govori resnico in v kakšnem stanju je bil, ko so ga snemali. Založnik je bil v oddaji 24ur predstavljen samo kot »pričevalec«. Če bi Nika »pričevanje preverila, bi ga morala predstaviti, kot se spodobi – kot Luko Založnika. Zakaj ga ni preverila? Morda zato, ker je vedela, da se ne bo strinjal z objavo čvekarij? Ampak brez posnetkov prispevek najbrž ne bi bil nikoli objavljen, saj bi bil nekam prazen, kajne?

Morda se motim, a to je mala verjetnost. Za oddajo 24ur dela nekaj mojih prijateljev, nekdanjih kolegov, in kljub razlikam v mnenjih se vedno dobro razumemo. Dotične novinarke osebno ne poznam, je pa že njeno delo glede afer o Darsu in stavbi na Litijski dovolj, da me gledanje TV res ne mika. Morda bi morala sedaj to razmišljanje pred objavo v Reporterju poslati Niki v avtorizacijo, a si vseeno drznemo tvegati in zapis objavljamo brez njene domišljave odobritve. In hvala za pozornost!