V dvajseto leto življenja vstopa slovenska država, obremenjena s težkim sistemskim absurdom, ki razkraja njeno tkivo. Lahko ga začnemo s stavkom, ki smo ga uporabili novembra predlani, ko smo ugotavljali, da je Demos novo državo položil v roke starih političnih sil. Formulacija je sad novinarke in publicistke Rosvite Pesek, v letu in pol od njenega nastanka pa je več tedaj komaj slutenih pojavov na javno prizorišče prišla potrdit njeno neverjetno zanesljivost.
Stare politične sile namreč poznajo star, ustavljen način delovanja. Ta se od nastopa Demosa ni spremenil: predstavljal je izključno gospodarsko, medijsko, marsikdaj tudi politično dinamiko mlade države; delalo se je na način tovarišijske ekonomije; štela je najprej politična pripadnost tranzicijski levici; v senci tega so se ustvarjali posli, se pridobival denar, velikokrat ali praviloma mimo zakona. Če je kakšna takih transakcij pomotoma zašla v »javni obtok« in trčila ob radovednost ljudi, je pravosodje poskrbelo, da ZA anomalijo ni bilo posledic: je pač zastarala.
Na način ekskluzivnega delovanja na meji zakona (in onkraj nje) so neformalne skupine dve desetletji obvladovale državo. Gradnja vzporednega sistema ni bila mogoča: niti eden od poskusov ni uspel. Ta formula pa je bila po svoje tudi dvorezna, vedelo se namreč je, da v družbi obstajajo skupine, ki niso pripravljene delovati na tak način, skupine, katerih izvor je drugje, smisel obstoja pa bistveno bolj pravičen in človeški, kot je bila vsakodnevna gospodarska, politična in medijska praksa v očetnjavi. Med te skupine se je prištevala Cerkev, deli civilne družbe in parlamentarna opozicija.
»Pet duhovnikov je kupilo podjetje, od katerega terja država dva milijona«, je petkov naslov članka na MMC RTV SLO. To je samo zadnji od dokazov, da je najbolj prestižni družbeni subjekt iz časa slovenske pomladi in osamosvojitve, Rimskokatoliške cerkve, skrito deloval na način starih političnih sil, ustaljeno, predvidljivo, upoštevajoč klanska razmerja znotraj tovarišijske ekonomije. S tem razkritjem se je na slovenskem nebu zarisal neverjeten fenomen, da je družba v celoti svoje nadstavbe izprijena in sprevržena.
Po »cerkveni poti« razglasja med izvornim poslanstvom in dejansko prakso je zakorakal celo sam predsednik Republike, Danilo Türk. Ima se za največjo avtoriteto v državi, nejevoljen je, če mu tega apriorno vsi ne priznavajo, a glej, arhivi razkrivajo, da je bil posredno ali neposredno povezan z velikovškim atentatom.
Med Cerkvijo in uradno partijsko linijo gravitira še en fenomen, ki se mu ne moremo izogniti. Gre za diplomiranega teologa in celo doktorja svetih znanosti, Janeza Markeša. Pravičniška ikona s spoštovanja vredno intuicijo iz družbe neusmiljeno naganja vse, kar ovira njen razvoj v polno demokracijo: brezplačnike, necenzurirane tednike, parlamentarno opozicijo, alternativne informativne portale, vzporedna stanovska združenja novinarjev in publicistov. V soboto, 12. februarja, v izzvenevajočem občutju kulturnega praznika, se mu je zapisala takole veličastna misel: »Država Slovenija je lahko voditeljica v regiji samo tako, da izpolni dolg do svojih državljanov, razvije prvine najboljše demokracije, odprte družbe in gospodarstva. V kontekstu, ki smo mu priča, in v politični geometriji, ki je na voljo, ne kaže najbolje. Glede tega si bo treba natočiti čistega vina. Dotlej bomo izpostavljeni vedno novim in na novo (selektivno) odkritim tajnim dokumentom, razsežnim diskvalifikacijam in podobnim nevšečnostim, katerih temeljno sporočilo ni nič drugega kakor to, da preddemokratična partijska struktura še vedno živi in se nima namena umakniti iz Slovenije.« (Janez Markeš, Sobotna priloga, 12. 2. 2011, str. 4).
Taisti Janez Markeš pa je zakrivil tudi naslednje pričevanje, ki je bilo malo manj slovesno od gornjih besed. Spozabil se je namreč v novinarsko najbolj sprevrženem dejanju, to je, da je kolega, ki je razgrinjal tranzicijske anomalije, vrgel na cesto. Da bi bila mera polna, si je Ivo Žajdela Markeševo likvidacijo prislužil zaradi naravnost odličnega članka Nova dolomitska izjava, s katero je prvenstveno razkrival namene krščansko-demokratske male mafije. Namesto Jurčičeve nagrade avtorstvo naslednjih vrstic: »Ko sem prišel danes na Slovenca, me je ob 9.45 pomočnik glavnega in odgovornega urednika Janez Markeš nadvse presenetil. Prišel je v notranjo redakcijo, pristopil k moji mizi ter s povišanim glasom zdrdral, da mi izreka po nekem členu za zdaj samo ustni suspenz in da zato moram takoj zapustiti zgradbo Slovenca. Ker je Ivan Puc (notranji urednik) protestiral, da tako to ne gre, da velja le pisni suspenz, je Markeš odvrnil, da bo poskrbel tudi za tega, in prav tako hitro, kot je prišel, je tudi odšel.« (Ivo Žajdela, Leta velikih prevar, Ljubljana, 1996, str. 39–40)
Cerkev, država, novinarstvo, vse deluje na način starih vzorcev, katerih skupni imenovalec je tale: vsebina je obratno sorazmerna z vlogo, ki bi jo moral konkretni subjekt opravljati v javnosti. S to kvalifikacijo lahko razložimo še dodatne »fenomene« domače zdajšnjosti. Katarino Kresal in Gregorja Golobiča par excellence. Dušana Kumra in Mirana Potrča prav tako. Slednji je aktivno sodeloval v zločinskem sistemu, ki je kratil človekove pravice, sedaj pa razširjanje instituta odločanja na referendumu preganja z dozdevnimi grožnjami belega državnega udara, ki naj bi ga na ta način izvajala opozicija.
Popoln razpad družbenih vrednot izziva in kliče na plan ulico. Od sedaj je ta realna alternativa: Slovenija očitno to prakso uvaja v svojo širšo očetnjavo, v Evropsko zvezo.