Boštjan M. Turk: Primer Jurija Gustinčiča

»Kancler Vranitzky je kljub vsemu ostal toliko previden, da je, neupoštevajoč sodelovanje z republikami, jasno dal vedeti, da ključne diplomatske kanale še vedno drži v pripravljenosti za sodelovanje zgolj z zveznimi institucijami SFRJ. Da bi ne delovali sarkastično enostransko, lahko rečemo, da obstaja na republiškem nivoju prav močno komična kozmopolitska komponenta. Eden od republiških politikov (iz Slovenije) jo je nedavno izrazil v stavku, počakajte, čez dve, tri leta bomo v Združenih narodih. Vsaka mu čast! Poglejmo samo, koliko je to realno. Vsak narod lahko potrka na vrata OZN. Toda potrebno je čakati. Čakanje je polno negotovosti v svoji lastni biti. Če hoče biti sprejet nov član, je namreč potrebno soglasje vseh članov varnostnega sveta. Ti morajo biti zelo dobro razpoloženi do države kandidatke, z njo morajo imeti odlične odnose. Pa jih Slovenija in Hrvaška, npr., imata z Rusijo? Republiki bi namreč podprli samostojnost Litve, Gorbačovu v posmeh. Pa tudi če se preskoči prepreko v varnostnem svetu, je potem na vrsti generalna skupščina, ki nove člane sprejema s dvotretjinsko večino navzočih. Ta je odvisna od dežel, pripadnic gibanja neuvrščenih, ki jih Slovenija in Hrvaška prezirata. Tako je to z OZN. A potem so tu še druge, Svetovna banka, Mednarodni monetarni fond… itd., itd. Bolje je torej pozabiti vse skupaj (osamosvojitveno težnjo, op. B. M .Turk), bolje za dušo«. (Jurij Gustinčič, Ujedinjene nacije, Sitnica!, Vreme, Beograd, 11. februar, 1991).

 Tako se je v srbskem tisku štiri mesece pred osamosvojitvijo izrekel Jurij Gustinčič, »novinarska legenda« in odlikovanec Danila Türka z redom za zasluge. Predsednik države mu je odličje namenil zaradi »prispevka k strpnemu, odprtemu in kulturnemu dialogu«. Koliko ta citat odseva take vrednote, naj presodijo bralci. Mi dodajamo, da je Gustinčič že bil prejemnik partijskega odlikovanja, namreč reda časti Moše Pijade (1988), glavne novinarske počastitve v SFRJ. Kdo je Moša Pijade, je nespametno obnavljati: v prestolnici so cesto z imenom te kriminalne osebnosti takoj po osamosvojitvi preimenovali v Pražakovo ulico.

Jurij Gustinčič je imel »privilegij«, da je lahko v ključnih mesecih pomladi leta 1991 po jugoslovanskem tisku blatil idejo o samostojni Sloveniji. Ta citat je namreč prvi – ni pa zadnji – v zbrani dokumentaciji iz arhivov Politike, Slobodne Dalmacije in Vremena. Kaže na to, da se Jurij Gustinčič nikoli ni odrekel dvema komponentama v svojem delovanju, to je internacionalistični ideji o bratstvu narodov pod okriljem SZ ali SFRJ in neverjetnemu instinktu konformizma, ki ga je vodil v ključnih časih njegovega življenja. Ta dva razloga, skupaj z dejavno vlogo znotraj SDV (ima številko 13547, agent SZ v SDV), ga uvrščata v ožji izbor ljudi, ki jih sedanji predsednik nagrajuje.

O »dometu« Türkovih odlikovancev si velja ponovno pozorneje prebrati gornji tekst in pogledati datum. V tej zvezi je insinuacija glede tedanjega avstrijskega kanclerja čista laž: Republika Avstrija je odločno podprla samostojnost Slovenije; Gustinčič je to vedel, vendar je za potrebe partijskega federalizma zavajal jugoslovansko publiko. Natanko štirinajst mesecev po Gustinčičevi napovedi, ki jo sedaj predstavljamo tudi v originalnem rasterju, kot je izšel tedaj v časopisu Vreme: »Svaki narod ima pravo i može da zakuca na vrata Ujedinjenih naroda. Ali, čeka se. Čekanje je puno neizvesnosti.«

Tako je Slovenija kot polnopravna članica vstopila v Združene narode. To je bila zadnja postaja na poti, ki jo je izvedla, kljub vsej Gustinčičevi retoriki v časopisih nekdanje SFRJ. Zgodovina je Türkovega nagrajenca postavila na laž z enako lahkoto, kot je to storila z vsem, kar so tedanji partijci »napovedovali« za prihodnost. Večno se bomo v tej zvezi spominjali Cirila Zlobca, predvsem pa Matjaža Kmecla, ki je leta 1988 in 1989 govoril, da bomo Slovenci zadnji, ki bomo zapustili Jugoslavijo. Zapustili smo jo že leto kasneje, prvi. Če bi bilo slovensko zgodovinopisje v kakršnemkoli smislu prebujeno, bi take stvari poslušali v glavnih informativnih oddajah. Tako pa imamo dva »strokovnjaka« za sodobno zgodovino: Boža Repeta in Rosvito Pesek, klonirana, druga po prvem. Kakšen je njun horizont, lahko celo vsak dan vidite v Odmevih RTV SLO.

Jurij Gustinčič izpolnjuje tudi poslednji kriterij za podeljevanje Türkovih nagrad. Ni samo pripadnik nekdanje Službe državne varnosti, ni samo človek, ki mu je socializem kot »svetovni proces« omogočil kariero, ni samo »analitik«, ki se je v škodo samostojni Sloveniji v ključnih mesecih njenega osamosvajanja motil, je predvsem človek zlomljenega značaja, karieristični spaček. To dokazujemo z naslednjim dejstvom. Jurij Gustinčič je bil v času bitke za Moskvo (1941) star dvajset let. Ker je kot pravoverni boljševik tedaj bil v Stalinovi SZ (pisal je komentarje za radio), bi moral biti vpoklican na fronto. Kaj to pomeni, razumemo, če vemo, da skoraj nikogar od fantov iz generacije 1921, 1922 leta 1945 ni bilo več med živimi. Padli so v domovinski vojni zoper Hitlerjevo Nemčijo. Jurij Gustinčič svoje življenje dolguje prav Josipu Visarionoviču Stalinu, ki ga je – kot predstavnika partijske elite – v tistem času umaknil v zaledje. To je storil zaradi njegovega očeta, Dragotina Gustinčiča, avtorja knjige Razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja, dela, pod katerega se je v času avtorjevega mučeništva podpisal Edvard Kardelj. Dragotin Gustinčič je bil namreč med letoma 1948 in 1951 mučen na Golem otoku, pač zaradi zvestobe izvornemu komunizmu. Andrej Aplenc, ki je primer poznal, je vedel povedati, da so ga »tolkli in mučili« na čisto poseben način, v baraki, ki je bila rezervirana za ljudi, ki so imeli stik s Stalinom. Leta 1951 je bil Dragotin Gustinčič izpuščen z Golega otoka zaradi trajnih poškodb. Nikoli več si ni opomogel.

Čas (1948–1951), ki ga je Dragutin Gustinčič preživel na Golem otoku, je njegov sin prebil v Beogradu, zanikujoč ideale svojega očeta, ker je bil pač popoln konformist. Biografija Jurija Gustinčiča za leta 1948–1951 navaja, da jih je preživel kot načelnik oddelka agitpropa za zunanjepolitično propagando. Imel je namreč najvišje zaupanje tistih, ki so tedaj mučili njegovega očeta.

Primer Jurij Gustinčič je pravzaprav primer za to, do kod se je moč spozabiti v imenu partije. Negativna selekcija, ki jo pri svojih nagrajencih ubira Danilo Türk, pa kaže na to, kako vsemogočno demonska je moč tiste skupine, ki se je pred sedemdesetimi leti z Dolomitsko izjavo polastila slovenskega naroda.