Guaidoja so v ponedeljek priznale Nemčija, Francija, Velika Britanija, Španija, Portugalska, Danska, Nizozemska, Madžarska, Avstrija, Finska, Belgija, Luksemburg, Češka, Latvija, Litva, Estonija, Poljska, Švedska in Hrvaška.
Med državami EU, ki niso priznale Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele, sta Italija in Grčija; v prvi temu nasprotuje vodja Gibanja 5 zvezd Luigi di Maio, v slednji pa je premier Aleksis Cipras, voditelj radikalne levičarske stranke Siriza.
Tako sta se ti dve članici EU pridružili manjši skupini držav na čelu z Rusijo, Turčijo in Kitajsko, ki vztrajajo pri podpori diktatorju Maduri.
Seveda se zastavlja vprašanje, zakaj slovenska vlada ni takoj sledila večini sočlanic EU in bo o tem vlada šele razpravljala. Minilo je deset dni, odkar so Nemčija, Francija, Velika Britanija in Španija dale možnost Maduru, da razpiše nove volitve, v nasprotnem primeru so napovedale, da bodo priznale Guaidoja kot začasnega predsednika, kar se je nato tudi zgodilo.
Neverjetno se zdi, da se tega v slovenski vladi niso zavedali in o tem ne bi razpravljali. Marjan Šarec, ki se v javnosti kaže kot učinkovit premier, bi moral družno z drugimi evropskimi voditelji že včeraj priznati Guaidoja. Namesto tega ga je prehitel Cerar z izjavo, da bo to (šele) predlagal vladi, da se o tem odloči.
Očitno Cerarjev predlog ne uživa vsestranske podpore koalicije, sicer bi to slovenska vlada že včeraj priznala Guaidoja. Vsaj dve stranki sta proti takemu priznanju: zunajvladna podpornica Levica Luke Mesca, je že pisno zahtevala, da vlada ne prizna Guaidoja. Njihova zvestoba Maduru ni presenečenje, saj je del njihovih članov delal na venezuelski ambasadi, med njimi tudi poslanec Miha Kordiš, ki je skupaj z Violeto Tomić na povabilo režima užival v Venezueli na stroške sestradanega prebivalstva. SD Dejana Židana pa prav tako z eno nogo še vedno živi v socializmu, zato zavlačuje tako, da predlaga, da o venezuelski krizi razpravlja najprej državni zbor, ki naj tudi odloči, katerega predsednika bomo priznali.
Madurova diktatura uživa veliko podporo tudi v delu slovenske levičarske scene, zlasti med tistimi novinarji, ki so znani kot častilci socializma, vključno z vsemi njegovimi neumnostmi in zločini. Novinarji javne televizije Guaidoja razglašajo za samozvanega začasnega predsednika, ki se je razglasil kar na ulici, danes smo denimo lahko brali na portalu javne RTV hiše naravnost absurdno trditev, da so upor proti Maduri spodbudile ZDA.
Neverjetno, po isti televiziji že leta gledamo posnetke drugih televizij, kako iz Venezuele beži prebivalstvo zaradi pomanjkanja hrane in zdravil, čeprav je ta država bogata z zalogami nafte. Isti posnetki kažejo prazne police v trgovinah, proteste nezadovoljnega prebivalstva, kako Maduro izigrava voljo ljudstva, ki je na parlamentarnih volitvah leta 2016 dalo večino opoziciji, zdaj pa ne dovoli, da bi ljudstvo na poštenih in demokratičnih volitvah izbralo novo oblast.
Maduro je s svojo diktaturo in nerazsodno socialistično politiko povzročil nestabilnost ne samo svoje države, ampak tudi celotne regije, saj se morajo s problemi beguncev iz Venezuele ukvarjati sosednje države, zlasti Kolumbija in Brazilija. Normalno je, da si predvsem te države želijo konsolidacijo razmer v Venezueli, kar pa je možno le z novimi volitvami.
Zato je tudi normalno, da je večina latinsko-ameriških držav skupaj z ZDA za novega (začasnega) predsednika priznalo Guaidoja in mu tudi zagotovila humanitarno pomoč. Tukaj ne gre za diktat ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ampak za njegovo konstruktivno politično gesto. Čeprav mnogi ZDA očitajo prekomerno vmešavanje v druge države, se moramo spomniti, da se je tudi vojna na Balkanu (Hrvaški, BIH, Kosovu) končala šele po intervenciji ZDA.
Zato niso ZDA in evropske države tiste, ki se vmešavajo v notranje zadeve in suverenost venezuelske obubožane države, saj podpirajo rešitve latinsko-ameriških držav, ki so same najbolj ogrožene zaradi krize v Venezueli. Tisti, ki se vmešavajo v tuje zadeve, so Rusi, Kitajci in Turki ter njihovi sateliti, saj v Latinski Ameriki nimajo kaj iskati, razen če jih tja te države povabijo k gospodarskim poslom.
Marjan Šarec bi se že moral zdavnaj odločiti, kam bo peljal našo Slovenijo. Na zahod ali na vzhod. K demokratičnim evropskim državam, ki obubožanemu prebivalstvu ponujajo humanitarno pomoč, ali k avtokratskim azijskim državam, ki napenjajo lastne mišice in jim je figo mar za človekove pravice. Vsakemu bi moral biti odgovor takoj jasen, Šarec pa bi moral Madurovim plačancem v slovenski politiki že zdavnaj pokazati vrata.
