Po rešitvi s kompromisom, kot pojasnjujejo na ministrstvu za zunanje zadeve, in sicer po podpisu pisma o nameri med srbsko in slovensko vlado v Beogradu 2.oktobra 2013, so nastale ključne spremembe. Po večletnem zavlačevanju, ko se Slovenija zaradi nasprotovanj Srbije nikakor ni mogla vpisati kot lastnica rezidence nekdanje SFRJ v zemljiško knjigo, so določili nove parcelne meje. Tako je Slovenija izgubila 568 kvadratnih metrov zemljišča. Postopek v katastru je bil končan marca 2016, temu sledi še vpis v zemljiško knjigo. Veleposlaništvo Srbije naj bi na tem dodatno pridobljenem zemljišču začelo graditi garaže ter postavilo še del zidu, s katerim bo srbsko veleposlaništvo ločeno od rezidence, ki je v lasti Slovenije.
Za kompromisno rešitev naj bi bil ključen sklep odbora za zunanjo politiko 18. septembra 2013. V njem je bilo zapisano, naj se čim prej reši vprašanje primopredaje rezidence SFRJ v Rimu med Slovenijo in Srbijo ter kompromisno razdeli zemljišče med rezidenco in veleposlaništvom. Temu so sledili dodatni sklepi vlade, ki jo je takrat vodila Alenka Bratušek ter podpis pisma o nameri v Beogradu, kjer je takrat bila celo skupna seja slovenske in srbske vlade.
Ko nas je zanimalo, na podlagi katerega pravnega predpisa je bila mogoča taka »kompromisna« rešitev, škodljiva za Slovenijo in v korist Srbiji, smo z ministrstva za zunanje zadeve prejeli odgovor, da pravni predpis, po katerem sprašujemo, ne obstaja. Ali bi lahko ob tem zapisali, da je tak odgovor skrajno sporen, če ne celo škandalozen za MZZ? Konec koncev so z MZZ že v prejšnjih odgovorih zapisali, da je bil objekt rezidence nekdanje SFRJ v Rimu dodeljen z resolucijo Stalnega skupnega odbora držav naslednic za delitev diplomatsko-konzularnega premoženja (DKP) nekdanje SFRJ iz Zagreba leta 2006.
Tega so sprejele posamezne države naslednice, kot je v dodatnem pojasnilu na naša vprašanja zapisal veleposlanik pri Svetem sedežu in Suverenem malteškem viteškem redu (SMVR) Tomaž Kunstelj, ki se je kot generalni sekretar ministrstva ukvarjal tudi z vprašanji sukcesije diplomatskih predstavništev nekdanje skupne države in naj bi bil, kot so nam zaupali viri, ključen za sprejeto »kompromisno rešitev.«
Ker so sukcesijski sporazum sprejele posamezne države naslednice, torej parlamenti posameznih držav, ne pa kakšen odbor ali vlada, bi tudi o iskanju »rešitev s kompromisom« moral biti seznanjen parlament oziroma vsi poslanci, ne pa le odbor za zunanjo politiko. Morda bi moral tudi parlament potrditi ustrezne sklepe, ne pa zgolj odbor za zunanjo politiko?
Veleposlanik Tomaž Kunstelj, ki je bil na podlagi sklepa vlade in v soglasju z odborom za zunanjo politiko po funkciji generalnega sekretarja pristojna oseba za Prilogo B (podatki iz Sporazuma o vprašanjih nasledstva), zatrjuje, da je bila odločitev pristojnih organov, kljub predstavljenim okoliščinam in različnim stališčem v zvezi s primopredajo nepremičnine, sprejeta soglasno: »Ministrstvo za zunanje zadeve v nobenem primeru ni ravnalo samovoljno oziroma mimo pristojnih institucij.«
Ali res, vendar dr. Miran Mejak, nekdanji vodja slovenskih pogajalcev na pogajanjih o nasledstvu po nekdanji SFRJ v pojasnilu na ta vprašanja opozarja: »Parcela 568 kvadratnih metrov spada v sklop premoženja bivše SFRJ, namenjenega pravični razdelitvi med vse naslednice ter ga ni mogoče bilateralno prepuščati in sklepati kompromise le z eno od držav naslednic.«
