Ko rečem, da sta zato uspešna, sledi sekunda nelagodja. Hm, aja, najprej slišim medmete, potem Vojko prevzame besedo: »V Sloveniji je uspeh zelo relativen, a lahko rečem, da sva dobra v tem, kar delava.« Aleš doda, da sta trmasta, in Vojko brez premora nadaljuje misel, da če sta zaradi tega v Sloveniji lahko tudi uspešna, pa je že vprašanje. Se strinjam, vsak posameznik uspeh pojmuje drugače.
Ko ju vprašam, ali se visoka številka televizijskih gledalcev serije pozna tudi na njunem osebnem računu in je to znak uspeha, se samo zasmejeta in odkimata. Proračuni na razpisih zunanjih produkcij so namreč pol nižji od tistih, ki jih speljejo notranje produkcije na nacionalni televiziji.
V zelo kratkem času so zunanje produkcije primorane posneti praktično vse, poteka nekakšno sprintersko snemanje, a na koncu vseeno oddajo kvaliteten izdelek in to je njihova borba. Zato tudi uspeh pojmujejo relativno, saj če v slovenskem prostoru nekaj dobro narediš, še ne pomeni, da si za to dobro plačan in sploh ni nujno, da zaradi tega dobiš naslednji projekt.
Slovenski avditorij je tako majhen, da je z vstopnicami nemogoče povrniti denarni vložek v proizvodnjo filma. Zato je privatna iniciativa praktično nemogoča oziroma je možna proizvodnja zelo nizko cenovnih gverilskih filmov v privatni produkciji.
Žalostno je, ko igralec potoži, da pri nekem projektu sploh ni bilo vaj, prišel je kar na snemanje, ne da bi vedel, koga natančno igra. To je za igralca dobesedno ponižujoče, izpostavljata ustvarjalca.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
