Vlom je deloma navdihnil tudi Ruplovo novo knjigo Dobri nameni, v kateri razmišlja, kaj je navdihnilo vlomilski par.

Peter Jambrek je vašo knjigo predstavil kot roman o zgodovinsko pomembnih osebah in dogodkih. Na nekaj mestih ste si res privoščili malce literarne svobode. Nastopajo ljudje s psevdonimi. Ni mi jih še uspelo povsem razvozlati, no, vemo, Jozula je Josip Vidmar …

Že res, a on v »romanu« nima kakšne velike vloge. Gre za zgodbo o vlomu v moje stanovanje pred dobrim letom, istega dne, ko sem se odpravil na počitnice v Podčetrtek. Stanovanje je bilo prazno, bilo ni niti gospodinje Jasne, ki je ravno odšla v Bosno.

V hotelu Sotelia sem se tisto nedeljo ravno odpravljal spat, ko mi je zazvonil telefon z zaporednimi obvestili, da so senzorji zaznali vdor v dnevno sobo, na stopnišče, v delovno sobo … Telefoniral sem hišniku, naj pogleda, kaj se dogaja. Sprožil se je alarm in vlomilci so jo brž popihali. Kakih pet minut je bil vlomilec v moji delovni sobi in vse razmetal.

Bil sem že v pižami, vzel sem že uspavalno tableto (smeh), vendar mi ni ostalo drugega, kot da se hitro oblečem in odpeljem v Ljubljano. Ob pol dveh ponoči sem pred hišo naletel na dva policijska avtomobila in odšli smo v stanovanje.

Pojasnili so mi, da sta bila vlomilca dva, eden je stražil, drugi pa je v atrij vstopil s ključem. Kar se mi je zdelo nenavadno, saj imam dva sam, tretji izvod gospodinja in četrtega varnostna služba. Razložili so mi, da so to sicer varnostni ključi, ki jih ni dovoljeno ponarediti, a se jih vendarle da ponarediti.

So vlomilci kaj odnesli?

Eden od njiju je iz stanovanja odnesel modro brisačo. To je bilo tudi edino, kar je – kolikor sem lahko ugotovil – zmanjkalo iz stanovanja. Iz posnetkov so kriminalisti še ugotovili, da je možakar z brisačo obrisal kljuke. Ko me je naslednjega dne obiskal tehnik varnostne službe, je prišel na dan posnetek zamaskiranega vlomilca.

Obstajala je cela vrsta indikatorjev, zato sem domneval, da bo preiskava uspešna. Vendar je policija zapisala, da je šlo za »poskus vloma«. Saj so vendar vlomili, sem pripomnil, oni pa, da niso nič odnesli.

Klical sem Vojka Volka, državnega sekretarja v Golobovem kabinetu – nekoč je bil moj kolega na zunanjem ministrstvu. Lahko, da so mi podtaknili kakšno napravo, sem mu dejal, on pa je nato obvestil Sovo.

Poklical me je njen direktor Joško Kadivnik in mi razložil, da se Sova ne more ukvarjati z zasebnimi primeri in da bo predlagal nekega zasebnega strokovnjaka z ustrezno aparaturo. Res so prišli, vse temeljito preiskali, vendar niso nič našli.

Zakaj bi nekdo vlomil v moje stanovanje? Odgovora nisem našel, zato sem si zamislil zgodbo, da so hoteli priti do nekih knjig. Na tisoče jih imam, nekatere so bile včasih prepovedane. Sestavil sem literarno domnevo, da gre za združbo ljudi okoli Predsednika, ki bi rada našla podatke oziroma dokumente, pri tem pa so bili pri vlomu v moje stanovanje nespretni, ker niso vedeli za alarmno napravo.

Konča se s sestankom v gostilni pri Mojci. Ta gostilna dejansko obstaja, seveda se imenuje drugače.

Kaj pa če so bili tistega nedeljskega večera na delu izraelski paraobveščevalci?

Ne me zafrkavat (smeh).

Celoten intervju z Ruplom lahko preberete v Trafika24 in na Reporter Plus