Pred kratkim sta Božidar in žena Marija na svoji kmetiji na Tinjski Gori pri Slovenski Bistrici gostila skupino kitajskih turistov. Te so pred tem na Ptuju napitali s ptujskimi »piceki« in Kitajci so na kokošji farmi vzrejene kokoši (»gmote, ki hodijo«, jim pravi Zorjan) sprejeli kot vrhunsko specialiteto.
Domače kokoši, ki se na dvorišču grebejo za črve ali čistijo mrčes z ovčjih kožuhov, so za ljudi, ki so v kitajskim velemestih čisto izgubili stik s pravo naravo in celo s svežim, zdravju neškodljivim zrakom, nekaj nepojmljivega.
A take mrcine pridejo na mizo pri Zorjanovih, ki skoraj vso hrano pridelajo sami na eni od dveh kmetij – hribovski z vinogradi in še eni v dolini, namenjeni reji živine in poljščinam. Supermarketov Zorjana skoraj ne obiskujeta, edine malenkosti, ki jih ne moreta pridelati sama (sol, sladkor, različne začimbe) lahko kupita v vaški trgovini.
Policist s Pohorja
Božidar Zorjan niti ne zna povedati točnega leta, ko se je popolnoma predal naravni, ekološki pridelavi vina in hrane. V naravo je bil zaljubljen že od malega. Odraščal je v razmerah, ki niso bile rožnate, mati je družino komaj preživljala, moral je delati že kot otrok, to delo pa je bilo običajno povezano z naravo.
Po končanem šolanju za policista v Ljubljani (»V internatu zaradi megle sploh tal nisi videl,« se spominja) si je zaželel delati v Slovenski Bistrici, čeprav so ga od tega odvračali in ga svarili, da bo za vselej ostal na periferiji. Naslednja tri desetletja je kot policist v domačih krajih ogromno časa preživel na terenu na Pohorju, kjer je prišel v stik tako z domačini kot z njihovo hrano.
Morda bi bila kaka služba bolje plačana, prizna, a v njej ne bi bil tako zadovoljen, prav tako ne bi pojedel toliko naravne hrane, ki so jo pohorski kmetje v veliki meri pridelali sami.
Jagodni izbor iz »dnevne sobe«
Podobno je skušal delati na kmetiji, ki sta jo z ženo podedovala od Marijinega očeta. Obdelava nekaj hektarjev vinogradov in polj je bila dolgo postranski hobi, nato pa je v devetdesetih začutil željo narediti nekaj drugačnega kot drugi vinarji v regiji. Leta 1993 sta z Marijo nabavila prvi amfori.
O pridelavi vina v amforah Božidar takrat ni vedel še skoraj nič, tudi o biodinamiki in resni ekološki pridelavi še ni imel pojma, niti ni imel priložnosti kje poskusiti tako vino, a vseeno ga je zamikalo poskusiti. Za začetek sta z Marijo naredila napako in vino stisnila ter ga šele nato dala v amforo. »Je bilo pa vseeno boljše od drugih,« pripomni.
Že leta 1996 sta z Marijo dala na ocenjevanje suhi jagodni izbor, izbrali so ga za šampiona. Ker so ga vsi »malo čudno gledali«, si Božidar ocenjevalcem še ni upal povedati, da je vino vzgojil v amfori – raje je razlagal, da ga je imel v steklenici v dnevni sobi na toplem.
Ko sta videla, da so strokovnjaki, čeprav niso razumeli načina dela, prepoznali odlično vino, se je pri zakoncema Zorjan nekaj obrnilo. Grozdja nista več stiskala, temveč sta celega dala v amfori. Sčasoma sta spoznala ljudi, ki so jima pomagali z nasveti.
Eden takih je bil pokojni mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič, ki je Božu pomagal navezati stik s pridelovalci maceriranega vina. Med njimi je bil francoski menih, ki je vinarju razložil, kaj je duhovnost, ko gre za vino, in ga seznanil s naravnimi preparati, ki trte ščitijo pred boleznimi. Spodbujen s pozitivno prvo izkušnjo se je Zorjan lotil raziskovanja in tako sčasoma prišel tudi do očeta biodinamike Rudolfa Steinerja.
Ne po gruzijski metodi
Naslednjo spodbudo je dobil od avstrijskega strokovnjaka dr. Uwa Hoffmana, ki je vinarje po svetu prepričeval, naj se od klasičnega preusmerijo v ekološko pridelavo vina. Avstrijca je navdušilo Zorjanovo vino in Štajercu je potrdil, da je na pravi poti ter mu dal še nekaj nasvetov. Ljudem, ki so Božidarja poznali, se je zdelo njegovo novo zanimanje za ekološko pridelavo nenavadno. »Narediš vino in prodaš, kaj se boš še zajebaval,« vinar parafrazira pogoste odzive znancev.
Ko je pred leti o pridelavi vina brez žvepla razlagal slovenskim strokovnjakom, so se zmrdovali, niso pa v njegovem vinu našli napak ali bolezni, zaradi katerih ga ne bi mogel prodajati. Ni jim šla v glavo niti pridelava vina v amforah, ki naj bi bolj sodile na Primorsko kot na Štajersko, pa še v Gruzijo so ga pošiljali, čeprav je Božidar Zorjan vztrajal, da nima nobene želje delati vina po gruzijskih metodah.
»Kdor hodi hrano kupovat v trgovino, ni kmet«
Vino dela po svoji metodi. Zorjan je, tako kot Vipavec Valter Mlečnik, občudovalec duhovnika Matije Vrtovca, ki je v 19. stoletju napisal knjigo Vinoreja za Slovence. Če bi delalo tako, kot je popisal Vrtovec, bi imeli danes v Sloveniji samo čudovita vina, je prepričan Zorjan. »A industrija je premočna, ljudje imajo polne želodce.«
Štajerski vinar slovensko vinarsko tradicijo spoji s principi biodinamike – zemljo obdela z doma narejenimi biodinamičnimi preparati ter upoštevajoč naravne krogotoke in kozmične ritme ustvarja vina, ki te »fizično napolnijo in duhovno operejo«. Sam strogo loči med kmeti in farmarji. »Kdor hodi hrano kupovat v trgovino, ni kmet, ampak farmar.« Slednji je vsakdo, kdor je odvisen od prodaje svojega pridelka in ne more sam pridelati vse svoje hrane.
Čarli in Feliks
»Feliks!« je poklical Božidar Zorjan. Klic je še nekajkrat ponovil in se oziral proti bregu, kjer naj bi se »Feliks« prikazal. Malo je trajalo, a klicani se je le odzval: jelenji samec Feliks je s svojo čredo pridrvel do vrat ograde, kjer je čakal Božidar z vedrom jabolk. »Če jim nič ne prineseš, naslednjič, ko jih boš klical, ne bodo hoteli priti,« je razložil vinar med metanjem jabolk v ogrado.
Čeprav je Zorjan najbolj znan kot vinar, je njegova kmetija tudi mala živalska farma. Božidarjev redni spremljevalec na sprehodih po posestvu je pes Čarli. Sicer je sosedov, pri katerem pa nima pravega dela, zato velik del dneva prebije pri Zorjanovih, kjer čuva hišo in dela družbo ljudem. Tudi k jelenom gre Čarli na obisk, a ob njegovem obnašanju te zanj zaskrbi. Tako energično bevska na velike kopitarje v ogradi, da živčni jeleni občasno planejo proti njemu. Če ga brcnejo, je s Čarlijem konec, napove Božidar.
K sreči niso tako agresivni, da bi s parklji silili skozi mrežo ograje, a vinar psa razumljivo ne spusti v ogrado, ki je vendarle Feliksovo kraljestvo. Jelene ima Zorjan za specifičen namen: za biodinamični preparat iz rmana je namreč potreben jelenov mehur, divji jeleni, ki se v naravi izdatno hranijo s poškropljenimi poljščinami, pa za to niso primerni. Zorjan si je zato omislil lastno čredo, ki mu daje tudi meso.
Ko Dipsi vzame zalet, beži!
Poudarek na naravnem krogotoku ob ogledu Zorjanovega posestva najbolje ponazorijo vinogradi. Ko gre med trte, se okoli njega zlagoma nabere čreda ovc. Kup samic in jagnjet čuvata dva ovna, šefu črede pa je ime Dipsi. Ne zijaj vanj in ne bo te nadlegoval, opozori Božidar obiskovalce in jim da še nasvet: »Če ga vidiš, da se pomakne nazaj in vzame zalet, se hitro umakni.« Čeprav gre za pasmo pritlikavih ovc s francoskega otoka Quessant, lahko Dipsi in njegov kolega s silovitim zaletom podreta slehernega hrusta.
A bolj kot nepredvidljivost ovna na obiskovalca vinograda naredi vtis prizor, ko ovca obira listje in vršičke s trt in šefa pri tem hladnokrvno gleda v oči. Marsikateri vinar bi ob taki predrznosti z nožem letel za ovco, a Zorjanu je to nekaj običajnega – ovce so njegovi pomočniki v vinogradu in ob gnojilu prispevajo za Zorjanovo vino nujno potrebno energijo ali eter.
Domoljubje se kaže z dejanji
Božidar Zorjan je tudi predsednik Pohorskega društva generala Maistra, čigar doprsni kip in sablja krasita veliko dvorano pri Zorjanovih. Maister je bil zanj najbolj zaveden in pošten Slovenec, ki ga je nato izdala politika. »Spoštujemo ga, ker se je v najbolj kaotični situaciji v trenutku odločil, kaj bo naredil.« Generala opisuje kot nežno dušo, boemskega človeka, ki pa je vseeno zmogel sprejeti težke odločitve. »Nato ga je izdala Ljubljana in hinavsko so ga upokojili. A med trdimi Pohorci ima veliki domoljub svoj ugled.«
Domoljubje je, da dejansko ljubiš svoj dom in si za to pripravljen nekaj narediti, razlaga Božidar. Sam zato na svoji kmetiji vsako leto naredi nekaj, da se še bolj približa naravnemu krogotoku. Letos se je namenil za eno tono zmanjšati težo svojega traktorja, ki bi tako manj obremenil zemljo. Omislil si je novi, lažji traktor s štirimi enako velikimi in posebej širokimi gumami, ki za povrh z izpušnimi plini ne svinja toliko kot njegov stari traktor. Lanska izboljšava kmetije sta bili dve amfori iz Španije, ki ju zdaj še testira.
Že preizkušene amfore so zakopane za hišo, kjer nanje opozarjajo samo kupčki zemlje, s katerimi so pokrite. Zdaj ste pa v moji vinski kleti, se nasmeji Božidar. V amforah nastaja vino, ki se bo kasneje preselilo v za Slovenijo bolj tradicionalne posode. V dejanski kleti so tudi sodi in nešteto steklenic, ob njih pa še vrsta velikih kovinskih cistern, ki že leta prazne ždijo v kleti in čakajo, da se jih bo Zorjan dokončno znebil.
Par, ki poganja korenine
»Človek ni na svetu zato, da bi sodil, ampak zato, da uživa,« pravi Božidar. Da uživanja ob njegovem vinu ne bi nič pokvarilo, svojim obiskovalcem ne dovoli imeti telefonov pri mizi. Ko nato po treh ali štirih urah pri njem vstanejo ob mize, ugotavljajo, da to sploh ni tako slabo. »Seveda. Če kdo umre ali če katera rodi, ti bodo že povedali, kaj drugega pomembnega pa se v tem času ne bo zgodilo.«
Embalaža Zorjanovih steklenic je malce posebna. Na etiketah na sprednji strani ni ne njegovega imena ne imena vina. Oboje je na zadnji strani, kjer je navedena tudi vsebnost alkohola, zraven pa še priporočena temperatura in prečrtan mobilni telefon. Ne samo pri njem, Zorjan noče, da bi med uživanjem njegovega vina buljili v telefon. »To je vino, ki te fizično napolni in duhovno opere,« pravi Zorjan o svoji pijači.
Na etiketi manjka tudi letnica, ki je po njegovem le še ena od materialnih stvari. »Če bi recimo videli, da je na steklenici letnica 2014, kar naj bi po mnenju stroke pomenilo slab letnik, bi si podzavestno rekli, da to vino ni dobro. Če pa nič ne piše, ste prisiljeni pokusiti vino.«
Vse steklenice imajo enako sprednjo etiketo (za Zorjana jo je ustvaril prleški slikar Zvone Potočnik), na kateri je stilizirana podoba para, ki poganja korenine in skupaj ustvarja rodovitno zemljo. »Vsako leto se rodi novo življenje, zato je med moškim in žensko kalček, vse skupaj pa mora biti pridelano z ljubeznijo, ki jo simbolizira srce,« podobo pojasni Zorjan.