Zadržana in tiha se je priplazila v naš domove in v naš kulturni hram ter skoraj v zadnjem hipu priprla vrata vsiljivcem, ki so s ploho neprimernih, sovražnih in umazanih besed na silo vdirali skoznje.

Starejša ko sem, vedno bolj se zavedam, skozi kak pekel smo se v času pred petintridesetimi leti prebili skozi ta goreč obroč rdečih zvezd in se hkrati sprašujem, kje smo črpali moč, da smo izšli skoznje živi.

Vsi seveda niso imeli te sreče, ali pa je sam Bog  končno določil mejo pobijanja nedolžnih. In danes je izvrševalce strah kosti, ki nemo pričajo o njihovem zločinu. Nič čudnega, spomin te nadleguje, tudi v sanjah te prebuja in preverja, ali si sposoben pozabiti, ne da bi se pred tem pokesal za storjeno. Ne ugasnimo jim sveč!

Minil je petek, ki naj postane mejnik med dobrim in zlim, saj drugače ne bi mogli storiti koraka naprej. V dvorani, kjer bi se naj odločalo o usodi vseh nas, je grmelo in hrumelo in tisti, ki so začeli dojemati, da je njihovega ustrahovanja ljudi konec, so kot po tekočem traku poiskali v sebi najnizkotnejši besedni zaklad žaljivk. Ni jih bilo sram, polni gneva so si dali duška in grozili.

Ja, prav grožnja je njihov priljubljen boj zoper »sovražnika«, kajti tisti, ki so po izboru ljudstva prihajali, so jim povzročali hude skrbi. Njihov prestol se je počasi začel rušiti, česar pa vase zagledani poraženci nikakor niso mogli priznati, ne sebi, še manj pa prihajajočim. Izvedli ste v hramu demokracije pravi pogrom nad njimi.

Dosedanji premier si je dal duška, češ: »Vi ste glavna grožnja Sloveniji!«, je zabrusil izvoljenemu mandatarju. Menim, da smo tisti, ki smo bili v pravkar minulem mandatu priča neštetim grožnjam poslancem drugih strank, zlahka pomislili na to, da se je nekaterih posameznikov lotila demenca. Obrambni minister (za zdaj še) je kar brez predaha našteval nesmisle, s katerimi je želel dokazati, da on pa je tisti, ki se spozna prav na vse.

Žal mi je mladih, pa nekaterih ne več tako mladih, ki ne mislijo s svojo glavo, ampak se raje prepuščajo toku časa in potem nesmiselno »dokazujejo« stvari, o katerih vedo bore malo ali pa celo nič. Zgodovina pa piše svoje zgodbe in če nam Bog da, da bo naše šolstvo v tem mandatu začelo svobodneje dihati ter učitelji šolajočim se otrokom ne bodo več prisiljeni prikazovati lažne zgodovine, potem bodo te brihtne glave že v zgodnji mladosti vzljubile svojo domovino ter dojele, da domovina ni prazna beseda in da jo, ne zaman, imenujemo Mati domovina.

Spet smo pri Jankoviću. Tokrat zato, ker bi mu glede na včerajšnji ponovni izpad o pokopu žrtev, rada zastavila eno samo vprašanje: »Gospod Janković, se v soju največje sovražnosti in nasprotovanju pokopa umorjenih kdaj vprašate, kako bi vam bilo, če bi med ostanki pobitih čakali na miren spanec tudi vaši najbližji, vaši vnuki? Bi se še zaklinjali, da zanje ni prostora na Ljubljanskih Žalah?«

In še nekaj – (naslavljam vas »gospod«, ker zame niste župan, zlasti pa ne našega lepega glavnega mesta, kjer smo imeli zaupanja in spoštovanja vredne župane). Trdno upam, da bo tudi po letošnji jeseni drugače. Tudi dosedanja, in upam da nikoli več,  ministrica za kulturo,  naj vsaj s trohico spoštovanja dokaže, s čim si je zaslužila svoj naziv. O »ministru« Mesecu pa raje nič.