Pazi se kač, v Avstraliji so najbolj strupene na svetu, pa ogromnih pajkov, ki lezejo vsepovsod. Požrli te bodo krokodili, ki v slani vodi sežejo do dolžine šestih metrov. Pa na morske pse ne pozabi, ko boš plaval v morju. Bolela so me že ušesa od svaril, kaj vse tam spodaj preži name. Zamahnil sem z roko in odvrnil, da me je še najbolj strah tega, da me na potovanju po prostranstvih Avstralije po nesreči brcne kak kenguru.

Od Tasmanije do Severnega teritorija

Potovanje se je počasi bližalo koncu, februar se je prevešal v marec, za mano so bili nepozabni trije tedni pohajkovanja po Zahodni Avstraliji, Qeenslandu, Novem južnem Wealsu, teritoriju glavnega mesta Cannbera, po Viktoriji in nazadnje največjem avstralskem otoku Tasmaniji.

Silvester Šurla

Tisti petek sem vstal že ob pol štirih zjutraj, uro za tem sem na postajališču ene od ulic v Hobartu, glavnem mestu zvezne države Tasmanije, že čakal, da me pobere avtobus in odpelje na letališče. Pred mano sta bila dva poleta, najprej v Melbourne, nato pa s prestopom naprej proti Alice Springsu. Vremenska napoved ni bila obetajoča. V rdečem centru Avstralije naj bi tisti petek in soboto deževalo. Čakala me je savna na prostem ob temperaturah med 35 in 40 stopinjami Celzija.

Sopotnici, brhki, mladi in svetlolaso turistki iz Skandinavije, ki je vse bolj nejevoljno pogledovala skoz okno letala, ki se je bližalo Severnemu teritoriju, so šli še posebej na živce temni deževni oblaki. Želela si je kristalno modro nebo nad Ulurujem, da bo fotografija (selfi) za objavo na družbenem omrežju popolna. Starejši par vrsto pred nama na letalu, ki se je vračal domov v Alice Springs, je njeno precej glasno negodovanje prav zabavalo in sta jo takoj podrezala nazaj. Bolj kot dež naj jo skrbijo nadležne avstralske muhe. Naj ne pozabi nabaviti zaščitne mreže za obraz, pa še kak sprej proti mrčesu, sta ji prijazno svetovala.

Ko sem večkrat prečkal cesto v Alice Springsu, so name kar nekaj vpili aboridžini skozi odprta okna potolčenih avtomobilov. Pred trgovinami so postavali v skupinah in družno praznili steklenice. Priznam, da me je prvič po treh tednih v deželi tam spodaj postalo malce strah.

Pristanek manjšega Qantasovega letala je bil kljub nevihti mehak, nato pa smo eden po eden capljali po spolzkih stopnicah na letališko stezo, polno stoječih luž. Usmerili so nas proti potniškemu terminalu, malo večjemu hangarju, ki je na zunaj deloval prav zanikrno. Pravo nasprotje od letališč avstralskih velemest, kjer živi večina prebivalstva, ki skupaj šteje dobrih 26 milijonov.

Staroselcev, aboridžinov je samo še za vzorec, manj kot en odstotek avstralskega prebivalstva. Največ jih živi prav na Severnem teritoriju in v Zahodni Avstraliji, na ulicah Alice Springsa so celo v večini. Prepad med njimi in drugo priseljeno populacijo iz vseh koncev sveta pa je še vedno velik. Asimilacija domorodcev, ki so ob prihodu prvih kolonizatorjev iz Evrope še živeli v kameni dobi, je bila vse prej kot uspešna. Svoje so naredile uvožene bolezni, proti katerim niso bili odporni, pa alkohol …

Silvester Šurla

Belci so jih pri osvajanju novih ozemelj, ko jih je naprej gnala zlata mrzlica, tudi načrtno iztrebljali (genocid). Pred njihovim prihodom v 17. in 18. stoletju so aboridžini živeli v plemenskih skupnostih, po jamah v popolni odvisnosti od narave. Živeli so od lova in nabiranja hrane, koncept zasebne lastnine jim je bil tuj. Šele leta 1962 so domorodcem podelili volilno pravico, štiri leta za tem je prvemu aboridžinu uspelo diplomirati.

V zadnjih desetletjih jim nekako skušajo popraviti zgodovinske krivice, bolj promovirajo njihovo kulturo, vrednote, način življenja in jih vključujejo v številne prav njim namenjene socialne programe. Na javnih mestih poleg avstralske vihra tudi aboridžinska zastava, mestne in lokalne skupnosti se javno zahvaljujejo doprinosu domorodcev sodobni avstralski družbi …

Savna na ulicah Alice Springsa

Nekaj čez drugo uro popoldne se mi je le uspelo prebiti do motela Elkira Court v samem mestnem središču Alice Springsa. Bil sem ves premočen, pa ne od dežja, od potu, kar teklo je od mene. Receptorka srednjih let azijskega rodu je takoj vedela, da nisem vajen tamkajšnje klime. Če je suha vročina, kljub visokim temperaturam še nekako gre. Ko pa pada dež, kar se v samem rdečem centru Avstralije sredi puščave, ravno na pol poti med Adelaido na jugu in Darwinom na severu, ne dogajaj ravno pogosto, pa je zaradi sopare prav neznosno.

Silvester Šurla

Ker v tretjem največjem mestu Severnega teritorija po številu prebivalcev (nekaj več kot 23 tisoč) v nasprotju z drugimi avstralskimi mesti nimajo Uberja, sem za pot z letališča od centra mesta zbral prevoz s kombijem, ki sem si ga delil še z nekaj drugimi turisti. Vozilo je bilo podobno zanemarjeno kot šofer, ki je večino časa med vožnjo, ko smo krožili od hotela do hotela, telefoniral.

Naslednje jutro sem imel rezerviran sedež na avtobusu proti Uluruju, prijazno receptorko sem zato vprašal, kje v mestu bi lahko kupil zaščitno mrežo proti muham. Napotila me je v lekarno, ki je bila v sklopu največjega nakupovalnega središča le streljaj stran. Žal nisem imel sreče, zaloge so tam pošle.

Dobil sem le nasvet, da povprašam po trgovinah naokrog. Hodil sem od ene do druge, a brez uspeha, vse razprodano. Ko sem večkrat prečkal cesto, so name kar nekaj vpili aboridžini skozi odprta okna potolčenih avtomobilov. Pred trgovinami so postavali v skupinah in družno praznili steklenice. Priznam, da me je prvič po treh tednih v deželi tam spodaj postalo malce strah.

Kako smo lahko srečni, da smo prišli na Uluru prav na dan, ko pada dež, kar se ne zgodi prav pogosto, je duhovičil vodnik in šofer avtobusa Yad, preden nas je odložil pred Kata Tjuto in nas napotil po označeni ozki sprehajalni poti do vznožja mogočnega skalovja rjavo-rdeče barve.

Ker mi je že pošteno krulilo po želodcu, sem zavil v bližnji McDonalds, ki je bil spet poln aboridžinov vseh starosti, ki so se basali z mastnimi hamburgerji in krompirčkom, pri tem pa na ves glas vpili eden čez drugega. Zanimivo, da jih na drugi strani pulta med osebjem ni bilo, saj so stregli le mladi belci in Azijci.

Silvester Šurla

Kar se da hitro sem zmetal vase piščančjo solato in se odpravil še v supermarket na drugi strani ceste, da si obnovim zaloge vode in hrane za naslednji dan, ko me je čakala dolga pot z avtobusom. Na poti nazaj proti motelu pa sem zavil še v trgovinico s kitajsko kramo, kjer sem končno našel pokrivalo z zaščitno mrežo proti muham.

Puščavska cesta v neskončnost

Žal tudi ponoči ni bilo miru, saj se mi je ravno pod okno moje sobe priklatil okajen domorodec, ki se je najmanj debelo uro naglas pogovarjal sam s sabo. Bival sem v pritličju, vsa okna pa so bila zaščitena s kovinskimi rešetkami. Na srečo je delovala vsaj klima, brez te naprave za hlajenje se avstralski puščavi ne da živeti.

Utrujen sem vendarle zaspal za nekaj ur, naslednje jutro, še preden se je zdanilo, me je pred vrati motela že pobral kombi, ki je nato vijugal od hotela do hotela in nas na koncu odložil na obrobju mesta, kjer nas je že čakal avtobus. Pred njim pa voznica, sivolasa gospa okoli šestdesetih po imenu Charlie, ki je ob vstopu preverjala seznam potnikov. Sedeži na avtobusu so bili le do polovice zasedeni, potniki pa iz vseh koncev sveta.

Silvester Šurla

Vrsto pred mano so se posedli trije Nemci; ata, mama in hčerka. Na poti po Avstraliji in Novi Zelandiji so bili že od božiča, domov v Evropo pa se vračajo šele za veliko noč. Pred njimi je bil mlajši parček iz Poljske, ki je bil na poročnem potovanju. Čisto zadaj pa se je posedel mladenič iz Koreje, ki je ravno odslužil vojaški rok in je nameraval v Avstraliji poiskati delo v gradbeništvu.

Naj se dogodivščina začne, pred nami je bilo skoraj sedem ur vožnje skozi puščavo do svete gore aboridžinov. Odpravili smo se po avtocesti proti jugu v smeri Adelaide, po nekaj urah je sledil krajši postanek na bencinski črpalki, nato pa je na križišču Ghan avtobus zavil desno proti mestu Yulara, ki je le streljaj stran od Uluruja.

Cesta je bila večinoma brez ostrih ovinkov, največ po ravnini z rahlimi vzponi in spusti po puščavski pokrajini, ki je drsela mimo. Ni bilo veliko prometa, približno vsake pol ure je iz nasprotne smeri pridrvel tovornjak z najmanj tremi priključki (znameniti avstralski road train), da so se na avtobusu kar zatresla stekla, ko je švignil mimo. Vmes pa dolgočasni prizori grmičevja, ki je posejano na rdečem pesku.

Silvester Šurla

Neskončnost puščave ponuja čas za meditacijo, ki ga prekine glas voznice po zvočniku, da se bližamo farmam kamel. Da, tudi kamele imajo v Avstraliji, predvsem v zahodnem delu. Drugače od kengurujev in večine preostalega živalskega sveta niso avtohtone. Na farmah jih že desetletja načrtno redijo za izvoz na arabski polotok, menda je to prav dober posel.

Vožnja je trajala in trajala, kar ni je bilo videti konca. Proti eni popoldne smo le prišli do odcepa za mestece Yulara (tam je tudi Uluruju najbližje letališče), kjer nas je na parkirišču čakal poln kombi turistov, ki so se nam pridružili na avtobusu. Zamenjal se je tudi šofer: Charlie je šla počivat, zamenjal jo je Yad. Priseljenec indijskih korenin, ki se je v rdeči center Avstralije preselil iz Melbourna. V turističnem operaterju Emurun Experience, ki ponuja različne aranžmaje, med vodniki ne premorejo nobenega domorodca, o čemer priča tudi njihova spletna stran.

V krajšem spoznavnem nagovoru, preden je prevzel volan avtobusa, je Yad najprej preveril, s kom ima opravka. Našteval je države, in potniki so dvigovali roke, na koncu pa vprašal, ali je še na koga pozabil. Roke je dvignil starejši par in zavpil na ves glas – Makedonija!

Silvester Šurla

Yadu ni bilo nič jasno, očitno je prvič slišal za to mlado balkansko državo in je zabodeno vprašal, kje za vraga na svetu pa je to. Bil sem že na tem, da bi še jaz vzkliknil – Slovenija! – pa me je hitro minilo in sem bil raje tiho. Makedonka pa mu ni ostala dolžna in je polglasno siknila, misleč, da je nihče ne razume – prokleti cigan!

Sveti kraji domorodcev

Naposled je le pognal avtobus in nas odpeljal v smeri skalovja Kata Tjuta, ki je sestavljeno kar iz 36 kop, najvišji vrh ima 1066 metrov nadmorske višine in je celo nekoliko višji od 25 kilometrov oddaljenega monolita Uluruja (863 metrov).

V nasprotju s Charlie je Yad ves čas govoril po zvočniku. Kako smo lahko srečni, da smo prišli na Uluru prav na dan, ko pada dež, kar se ne zgodi prav pogosto, je duhovičil, preden nas je odložil pred Kata Tjuto in nas napotil po označeni ozki sprehajalni poti do vznožja mogočnega skalovja rjavo-rdeče barve. Sam je ostal pri avtobusu, nam, ki smo se postavili v gosji red in krenili na sprehod, pa so delali družbo roji nadležnih mušic.

Silvester Šurla

Tja in nazaj nam je vzelo dobre pol ure, vsaj dež je nekoliko ponehal in skozi oblake so že pokukali prvi sončni žarki. Kata Tjuta ni naredila kakega posebnega vtisa in že smo drveli v smeri Uluruja. Yad nas je odložil pred aboridžinskim kulturnim centrom pod vznožjem najbolj slavnega avstralskega monolita. Nekaj med sabo povezanih kolib se prav zlije z naravo, v eni od njih pa projekcija dokumentarnega filma o domorodcih, pa nekaj njihovih umetnin na stenah. Nobenega aboridžina na spregled, ki bi turistom povedal kako zgodbo, tudi v bližnjem lokalu, kjer prodajajo spominke, sami mladi beli Avstralci.

Aboridžinom je leta 2019 uspelo doseči tudi prepoved plezanja na njihovo sveto goro. Zaradi neznosne pripeke in spolzkega strmega terena je bilo tam vsako leto kar nekaj smrtnih žrtev; od infarktov do zdrsov v globino.

Sledila sta še dva postanka, ko smo obkrožili Uluru, kjer pa nam je Yad vendarle podal nekaj informacij, ko smo si ogledovali jamske poslikave in druge zanimive formacije na stenah kamnite gore. Naj gledamo pod noge, nas je večkrat opozoril na možnost bližnjega srečanja s kako najmanj dva metra dolgo strupenjačo, ki se je priplazila tudi na dvorišče njegovega doma v Yulari.

Silvester Šurla

Ko smo se ponovno vkrcali na avtobus, nam je prepovedal fotografiranje po delu poti, kjer naj bi v sožitju z naravo na tradicionalni način še vedno živela nekatera aboridžinska plemena ljudstva Anangu. Slednjim je leta 2019 uspelo doseči tudi prepoved plezanja na njihovo sveto goro. Zaradi neznosne pripeke in spolzkega strmega terena je bilo tam vsako leto kar precej smrtnih žrtev; od infarktov do zdrsov v globino.

Začelo se je že večeriti, ko smo prispeli do glavne razgledne točke, kjer je možno narediti najboljše selfije, da se na družbenih omrežjih pohvalimo, kje smo bili. Priznam, tudi sam se nisem mogel upreti tej skušnjavi, le da sem telefon potisnil v roke mlademu sopotniku iz Koreje, ki je naredil nato dva posnetka moje malenkosti s spektakularnim ozadjem čarobnega Uluruja. Sledilo je še finalno dejanje – večerja na prostem z dobrotami z žara.

Ko se je zmračilo, pa spet nazaj na avtobus. Za volan je znova sedla spočita Charlie, med sedem ur dolgo nočno vožnjo do Alice Springsa pa je nekajkrat počilo. Bližnje srečanje za kenguruje, ki so preskočili cestno ograjo, se za nesrečne živali ni ravno dobro končalo. Svoje je naredil masiven jeklen odbijač na pročelju avtobusa, ki je neovirano brez postanka po puščavi drvel proti cilju.

Galerija

Silvester Šurla