Jožetu v otroških letih ni bilo z rožicami postlano. Pri komaj treh letih je izgubil mamo. Kar najbolj spodobno otroštvo brez mame, mu je kolikor je lahko, omogočil ljubeči oče. Nanj je še danes, čeravno se ga je v otroških letih sramoval, nadvse ponosen.
Oče je bil vendarle tisti, ki mu je kljub pomanjkanju, v katerem sta živela, omogočil ukvarjanje z glasbo, šolanje in pošteno življenje. Na pragu najstniških let je postal bobnar legendarne skupine Mladi upi in kasneje dolga leta bobnar še ene legendarne skupine Orlek.
V tistem času, ko je bil aktiven pri Orlekih, si je z ženo Emiro ustvaril družina, se došolal vse tja do diplomiranega ekonomista in v času vojne v Bosni v svojem majhnem stanovanju skrbel za mnoge sorodnike po ženini strani. Begunce, ki so v svoji domovini čez noč ostali brez vsega in so našli zatočišče pri Emiri in Jožetu.
Kot že tolikokrat poprej, je tudi v tej kruti zgodbi imel tisto kar mnogi nimajo- veliko srce. Tako kot ga ima njegova Emira.