Obrazi podjetništva: S pametnimi krmilnicami do 40 milijonov dolarjev

»Če bi odraščal v ZDA ali v drugem manj solidarnem okolju, bi se morda moja zgodba končala drugače. Šel sem skozi obdobja, ko bi me morda kdo označil za zgubo. Jaz pa sem si vedno želel delati, bil sem radoveden in ustvarjalen, zanimalo me je veliko stvari,« pravi sogovornik, v čigar družini so razen očeta sami pravniki.

Po končani I. gimnaziji v Celju je tudi Franci izbral izredni študij prava, kjer je vztrajal tri leta. Učenje snovi na pamet mu je povzročalo velike težave. Njegova mama je opazila, da je nesrečen, in mu omenila možnost triletnega študija na zasebnem multimedijskem inštitutu SAE, ki je med drugim omogočal izobraževanje o spletnem oblikovanju in programiranju.

Pri pravu je izgubljal potrpljenje, v študijskem programu multimedijskega inštituta pa je zablestel, bil je najboljši študent v letniku. Všeč mu je bilo, da je lahko pridobljeno znanje takoj prelil v svoje ideje in videl neposredni rezultat.

Čeprav so vam po končanem študiju ponudili mesto predavatelja, vam očitno želja po uresničevanj podjetniških idej ni dala miru.

Na inštitutu SAE sem predaval sedem let. Nadomestil sem mentorja, ki me je najbolj navdušil za ustvarjanje digitalnih vsebin. Vmes sem ustanovil agencijo Proxima za razvoj spletnih in mobilnih aplikacij. Moja naslednja podjetniška zgodba je bila povezana z razvojem pametnega vodnikaa Nexto, ki ljudem s pomočjo mobilnega telefona omogoča odkrivanje znamenitosti, kot so Ljubljanski grad, Kobilarna Lipica in druge lepe točke po državi. S svojimi podjetniškimi idejami sem prodrl tudi pod okrilje pospeševalnikov v Berlinu in Los Angelesu.

»Pred dvema letoma in pol nismo imeli ne izdelka ne ekipe. Zdaj imamo skoraj sto zaposlenih in 40 milijonov evrov prometa,« pravi Franci Zidar, soustanovitelj in eden od direktorjev podjetja Bird Buddy.

Po vrnitvi v Slovenijo je bilo prelomno pivo s prijateljem.

Žiga, ki izvira iz Zgornje Savinjske doline, je moj dolgoletni prijatelj, z njim sem kot prostovoljec sodeloval v organizaciji Danes je nov dan, ki se ukvarja z razvojem digitalnih rešitev za politično vključenost, transparentnost in nadzor. Ko sva se dobila na pijači, je predlagal, da bi sodelovala pri izdelavi ptičje krmilnice s kamero. Takoj sem zgrabil idejo, saj mi je bila zelo všeč.

Razmišljali ste tudi o tem, kako naravo ljudem približati tako, da bi se kosala z razburljivimi digitalnimi mediji.

V Los Angelesu sem razvijal produkt Loco Adventures. Šlo je za digitalne igre, ki se dogajajo v resničnem svetu. Igrico o čarovniku iz Oza sem na primer umestil v parke. Takrat sem veliko pozornosti namenil temu, kako lahko palice, kamenje in drevesa tekmujejo s sodobnimi mediji. Problematika je precejšnja. Tudi če ob strani pustimo to, da so digitalni mediji v bistvu narejeni zato, da nas zasvojijo, so zelo privlačni. Človek se mora zares odločiti, da bo odložil pametne naprave, da se bo umaknil od razburljivih in privlačnih dražljajev ter da se bo odpravil ven. To je velik izziv, sploh za otroke in mladino.

Ko je Žiga predlagal svojo idejo, je bila to zanj ozka zamisel – izdelati ptičjo hiško s kamero. Meni so v mislih začele švigati še druge ideje. Ptiči so lepe živali pisanih barv, veliko se jih seli po svetu, številni s sabo nosijo lepe zgodbe. Zgodba razvoja ptičje krmilnice s kamero me je še bolj posrkala, ko sva z Žigo ugotovila, da je za takšen izdelek ogromno zanimanja.

Kot glavni trg so se izkazale Združene države Amerike.

Krmljenje ptic je v Združenih državah Amerike drugi najbolj priljubljen konjiček na prostem, takoj za vrtnarjenjem. 70 milijonov Američanov hrani ptice okoli svojega doma. Ta konjiček ljudem na preprost način odpira vrata v naravo. Na tem temelju sem začel graditi zgodbo našega izdelka, ki ni le ptičja krmilnica s kamero, ampak ljudem vsak dan še približa in poenostavi stik z naravo. In res približno od 80 do 90 odstotkov prodaje naše krmilnice ustvarimo v ZDA. Tja se načrtno usmerjamo tudi zato, ker gre za res velik trg.

Je za to, da ljubitelji narave klasično krmilnico nadomestijo s pametno, morda odločilna radovednost? Kdo vse obišče njihov vrt?

Res upam, da po pametni krmilnici posežejo, ker želijo več stika z naravo. V ZDA je v bližini domov marsikje veliko divjine, v številnih predmestjih so srne, veverice, medvedi, oposumi in mnoge druge živali, medtem ko v Evropi tega nismo toliko vajeni. V Sloveniji v krmilnice v naseljih prihaja do deset vrst ptic, prevladujejo siničke, liščki, vrabčki in taščice, opazujemo lahko več različic teh vrst, nato se bera že kmalu konča.

Franci Zidar se redno vrača na Celjsko, z njim prihaja njegova družina, tudi dveinpolletni sin, ki ima zelo rad svojo babico in starega očeta. Medtem ko sta njegova starša še do predlani imela hišo v Šmarju pri Jelšah, zdaj živita med Celjem in Lembergom. Francijev oče, nekdanji dolgoletni direktor Kozjanskega parka, je ob upokojitvi kupil grad Lemberg, ki ga obnavlja. Njegova mama Barica je odvetnica in mediatorka. Odvetnica je tudi Francijeva sestra Nina Zidar Klemenčič.

V ZDA je divjine bistveno več, ljudje se bolj zavedajo narave, saj je zares na njihovem hišnem pragu. Ljudje, ki radi krmijo ptice, so radovedni, kakšne živali obkrožajo njihov dom, vrste, ki jih vidijo v bližini, bi radi podrobneje poznali.

Uspelo vam je, kar je bilo prej morda rezervirano za poznavalce ptic – da lahko vsak posameznik s pomočjo pametne krmilnice ptice vidi čisto od blizu.

Klasično krmljenje ptic je preprosta dejavnost, za katero ljubitelju narave ne potrebujejo veliko denarja, postaviti morajo hišico in nasuti hrano. Že ko opazijo, da so semena izginila, to v njih prebudi lepe občutke, saj se zavedajo, da so naredili nekaj dobrega. Dobri občutki jih preplavijo, čeprav sploh ne vidijo ptice, ki je priletela na njihov vrt.

Opazovanje ptic je bistveno bolj zahtevno. Če želi človek opazovati neko vrsto ptice, mora vedeti, kje se zadržuje, poznati mora njeno silhueto, način njenega oglašanja in njene navade, na primer to, ali je bolj dejavna zjutraj, popoldne ali zvečer. Bird Buddy ljudem, ki radi hranijo ptice, hkrati omogoča, da brez posebnega truda postanejo opazovalci ptic iz neposredne bližine. Na pladnju jim namreč postreže s fotografijami in podatki. Da bi se do njih dokopali brez tovrstnega pomočnika, bi se morali vložiti bolj potruditi.

Od podjetniške ideje do danes so minila samo tri leta. Kako je bilo v tem kratkem času razviti napravo in vse za njeno delovanje?

To je bilo res zahtevno, čeprav sem do takrat že imel kar precej izkušenj glede razvoja podobnih izdelkov, a tudi glede tega, kako neko novo idejo osmisliti v poslovnem smislu. Od konca leta 2019, ko se nama je z Žigo porodila ideja, sva pol leta raziskovala in ugotovila, da obstaja trg za najino zamisel. Poleti 2020 sva ameriškega industrijskega oblikovalca Kyla Buzzarda, ki se je prej ukvarjal z razvojem optičnih izdelkov za Google in druga uspešna podjetja, prepričala, da se je pridružil kot soustanovitelj podjetja. Kyle je odgovoren za razvoj strojne opreme, sodeluje z vrsto strokovnjakov iz okolice Čikaga. Prav sodelovanje z njim je bilo izjemno pomembno, da smo lahko v tako kratkem času prišli do končnega izdelka.

Leta 2021 vam je uspel velik met s sodelovanjem na platformi za množično financiranje Kickstarter. Bi brez tovrstnega sodelovanja lahko izpeljali svojo zamisel?

Absolutno ne. S prvo kampanjo smo tam pridobili pet milijonov dolarjev, kar je bila odlična popotnica oz. prvi vložek, namenjen razvoju izdelka. Težava teh sodelovanj je, ker redkokdo v izračun vključi dovolj marže, da bi lahko iz tega imel dovolj denarja še za sprotno poslovanje. Sodelovanje na Kickstarterju je tudi kazalec za priložnost na trgu. Uspešna kampanja je potrditev, da je za zamisel zanimanje. Na tem temelju lažje dobiš posojila. Samo na lepe oči ti verjetno nihče ne da dovolj denarja, da bi iz nič razvil nov izdelek in si ustvaril zalogo. Vlagatelji se redko odločajo za podporo razvoju strojne opreme. Če nimaš res jasnega signala trga, da je zanimanje za tvoj izdelek, je pridobivanje njihove podpore še toliko težje.

Verjetno ni vseeno, kako ljudi nagovoriti, da vložijo denar v neki projekt.

Mama, ki je pravnica, je vedela, da sem bil ob študiju prava nezadovoljen. Verjela je, da nisem popolnoma neumen, zato me je želela usmeriti na katero drugo področje.

Bistveno na tovrstnih platformah je, da ljudi navdušiš nad zgodbo, da te spremljajo, ko rasteš, in da z njimi dobro komuniciraš. Pri Bird Buddyju, ki na telefon vsakega lastnika hišice vsak dan pošilja fotografije ptic, je bilo v ospredju še to, da povezuje ljudi z naravo. Vsebina je bila res popolna za Kickstarter. Večina ljudi, ki na tovrstnih platformah podpirajo projekte, je v preteklosti verjetno že bila del takšne uspešne zgodbe in to razume. Bistvo ni, da jim predstavljaš tehnične podrobnosti izdelka, na primer to, kolikšna je zmogljivost kamere. Najpomembnejša je zgodba o tem, zakaj razvijaš izdelek, kakšna je njegova dodana vrednost in kako bodo ljudje z njim uživali.

Da lahko uporabnik krmilnice prejme sporočilo o novem obiskovalcu na svojem vrtu, je ključen model prepoznave ptic, ki ste ga razvili v podjetju. Pri tem uporabljate umetno inteligenco.

Naš model prepoznava vrste ptic, ki pristajajo v krmilnicah v regijah, kjer smo prisotni. Še preden smo imeli v rokah končni izdelek, smo sami zgradili dvesto lesenih hišic s kamerami in jih poslali dvesto podpornikom s Kickstarterja. Slednji so shranjevali fotografije in za nas ustvarili zbirko petih milijonov posnetkov. Ekipa študentov je pod vodstvom ornitologa Dejana Bordjana, ki je tudi profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti, razvrščala, katera vrsta ptiča je na kateri fotografiji.

Medtem ko ljudje, ki opazujejo ptice, te po navadi fotografirajo s teleobjektivom, je naš model prepoznave poseben po tem, da ptice prepozna čisto od blizu. Model zdaj nadgrajujemo tako, da bo prepoznal spol živali in to, ali gre za mladiča ali za zrelo ptico. Prepoznal bo še znake nekaterih bolezni, na primer ptičje gripe. Če bo na krmilnico priletel bolan ptiček, bo uporabnik dobil obvestilo, naj jo gre očistit.

Koliko časa ste imeli za preizkušanje izdelka, preden ste ga predali v uporabo ljubiteljem ptic?

Po štirih mesecih kampanje na Kicsktarterju smo februarja 2021 prejeli prvi denar. Nato smo lovili ravnotežje. Vedeli smo, da si stranke, ki so nas podprle in so za izdelek plačale leto ali leto in pol vnaprej, čim prej želijo svojo ptičjo hišico. Po drugi strani smo morali upoštevati zahteve razvoja izdelka, ukvarjali smo se še s pridobivanjem drugih denarnih virov.

Konec lanskega leta smo zaradi želje, da bi prišli naproti strankam, in zaradi lastnega občutka dolžnosti, da bi čim prej ponudili izdelek, malo pohiteli. Veliko časa za testiranje ni bilo. Ekipa zaposlenih v Sloveniji in po svetu je preizkušala približno sto hišic. Naslednji večji test je bil, ko smo 80 tisoč izdelkov v treh mesecih razposlali do kupcev.

Pot od ideje do uspešne zgodbe se v vašem primeru zdi neverjetno gladka. So vendarle kakšni izzivi?

Vlagatelji se redko odločajo za podporo razvoju strojne opreme. Če nimaš res jasnega signala trga, da je zanimanje za tvoj izdelek, je pridobivanje njihove podpore še toliko težje.

Z izzivi se soočamo ves čas, še zdaleč ne gre vse gladko. Tako hitra rast, kot jo je imel Bird Buddy, je zelo redka. Pred dvema letoma in pol nismo imeli ne izdelka ne ekipe. Zdaj imamo skoraj sto zaposlenih in 40 milijonov evrov prometa. To s sabo prinese veliko razpotij, kjer se je treba odločiti o pomembnih stvareh. Včasih se odločiš narobe, kar je normalno. Če imaš dobro ekipo in primeren odnos, je možno rešiti marsikatero težavo. Bistvo mojega dela je predvsem obvladovati tveganja. Dobro moram presojati, kaj je za podjetje manj tvegano in kaj ima za našo ekipo višjo dodano vrednost.

V Sloveniji šele zadnjih nekaj let spoznavamo možnost dela na daljavo. Vaše podjetje pa je razpeto kar med dve državi, Slovenijo in ZDA.

Tri četrt ekipe je v Sloveniji, kjer se ukvarjamo z inženiringom, razvojem programske opreme, oblikovanjem in marketingom. V Združenih državah Amerike imamo finance, industrijsko oblikovanje, logistiko in razvoj strojne opreme. Pri nas je trg delovne sile zelo zdrav, ogromno je nadarjenih, pridnih in marljivih ljudi. Menim, da v primerjavi z drugimi evropskimi narodi in tudi z Američani izstopamo glede tega, da nam je mar, da svoje delo opravimo dobro in smo na to ponosni. V ZDA je v ospredju povsem drugačen način – ljudje znajo predstaviti, kot da so nekaj dobro naredili, čeprav so veliko manj predani.

Je v našem bazenu dovolj kadrov za vaše tehnološke potrebe?

Nekatere kadre, ki jih potrebujemo v našem podjetju, je težko najti v marsikateri državi. V Sloveniji, kjer je majhen kadrovski bazen, je to morda še bolj izrazito. Težav nimamo pri iskanju programerjev, projektnih vodij in nekaterih strokovnjakov v marketingu. Kakor hitro potrebujemo ljudi za bolj ustvarjalne naloge, usmerjene v potrošniški sektor, na primer za znamčenje, pripovedovanje zgodb, je ponudba veliko manjša, saj v Sloveniji ni takšnih podjetij, ti kadri se niso mogli nikjer kaliti. V Sloveniji trenutno ni drugega podjetja, ki bi v ZDA prodajalo toliko potrošniške elektronike, kot jo prodaja Bird Buddy.

Ljudje so radovedni, zanima jih, kakšne ptice živijo v bližini njihovega doma. A učenje opazovanja ptic je, če nimaš dobrega pomočnika, lahko za marsikoga prevelik zalogaj.

Glede na to, kakšen uspeh je dočakalo podjetje, kako ga delite z zaposlenimi?

Vsi, ki pridejo k nam, postanejo delničarji, tudi študentje ali pripravniki. V le dveh letih prehoditi pot od nič do sto zaposlenih je, kar se tiče kadrovanja, zelo naporno. Nikoli doslej nisem delal v podjetju, ki bi imelo toliko zaposlenih in toliko odgovornosti. Skupaj se učimo, skupaj gradimo, to je rast za vse nas. Jaz dobivam lekcije, kako voditi podjetje. Vsi si delimo dobiček. Upam, da si vsi delimo tudi navdušenje nad tem, da smo del edinstvene izkušnje, da lahko ustvarjamo tako prepoznavno znamko na ameriškem trgu in se ob tem tudi ogromno naučimo.

Pred dnevi se je začelo novo šolsko leto. Kakšen je vaš nasvet za mlade, ki sanjajo o svoji podjetniški poti?

Če imajo mladi ideje, želje, je pomembno, da si jih dovolijo poskusiti uresničiti. Pomembna je tudi druga plat istega kovanca. Če vidijo, da nekaj ne bo šlo, si je treba to priznati in raje poskusiti kaj drugega. Bolje bi bilo, če bi si prej priznal, da me študij prava ne veseli. Prav tako sem za razvoj vsebin pred Bird Buddyjem zagotovo porabil preveč časa, čeprav sem videl, da ni trga oz. da bo vse skupaj pretežko. Prava umetnost je najti ravnotežje med tem, da si upaš poskusiti, in med tem, da raje začneš novo zgodbo, če ti nekaj ne gre.