tank, želva, lopa Svet24.si

Foto: Ukrajinci zajeli nenavadno rusko »želvo«

906923_138-naplavinepasjirep1 Svet24.si

Naplavine zasule tlakovan prehod čez Pasji rep

vrocina2 Necenzurirano

Saharski pesek in vročinski valovi. Mi pa se ...

luka doncic pf Reporter.si

Dončić, Golob in starleta: popisujemo ozadje ...

televizija navijac Ekipa24.si

Jezni slovenski navijač se je po prejetem zadetku...

poroka-na-prvi-pogled, irena, andrej Njena.si

Preslišana tragedija v eksperimentu Poroka na ...

sesko Ekipa24.si

Benjaminu Šešku smo pokazali posnetek njegove ...

Magazin

Obrazi podjetništva: Jožica Lokošek

Deli na:
Obrazi podjetništva: Jožica Lokošek

Jožica Lokošek z jajci zalaga lep del Zasavja - Foto: Primož Lavre

Zasavje je bilo v preteklosti znano po rudarstvu in industriji, ves čas pa so manjše in večje kmetije ohranjale tudi nekdanji sloves, da je bilo to območje nekoč povsem agrarno. Tudi Strahovlje. Ni veliko vasi, kjer se lahko pohvalijo, da imajo v svoji sredini kmetico, ki si je leta 2012 prislužila naziv kmetice leta. To je postala Jožica Lokošek, ki ni le pridna kmetica, ampak je dejavna tudi v lokalnem Društvu kmetic, žena in deklet na podeželju Izlake. V naslednjih vrsticah vam bomo predstavili dejavnosti njene družine, ki se ukvarja tako z rejo kokoši nesnic kot govedi za pitanje.

Strahovlje so v zadnjih letih znane predvsem po enemu najboljših kolesarjev na svetu Primožu Rogliču, ki je odraščal ravno v tej vasi nad Kisovcem, le slabih sto metrov od kmetije Lokošek, kjer se reče tudi pr' Urodež. V tej vasi živi tudi Primožev prvi skakalni trener Zvone Pograjc, ki je do stopničk v svetovnem pokalu v smučarskih skokih popeljal tudi svojega sina Andraža, Katjo Požun in še bi lahko naštevali. V Strahovljah je odraščalo še nekaj nekdaj odličnih smučarskih skakalcev in tudi več odličnih nogometašev, omenimo vsaj brata Kurež.

Počasi pa tone v pozabo, kar je že leta 1689 zapisal Janez Vajkard Valvasor, da so bili ravno kmetje tisti, ki so v vasi Strahovlje našli črno zemljo (premog), ki so jo lekarnarji zdrobljeno kot »zmajevo kri« prodajali za zdravljenje živine. Kmalu zatem pa tudi za druge namene, zaradi česar se je tako Strahovlje, Kisovec, Zagorje ob Savi in pravzaprav celotno Zasavje iz takrat prevladujoče kmetijske panoge preusmerilo v rudarsko. Vse to je v svoji trilogiji Zmajeva kri slikovito popisala pisateljica Valerija Skrinjar Tvrz.

OBRAZE PODJETNIŠTVA PODPIRA:

Jožica in Slavko Štajersko zamenjala za Zasavje

Jožica in Slavko Lokošek nista odraščala v tej vas, ampak v Šentrupertu nad Laškim. Vsak na svoji kmetiji. »Soseda sva bila, sva ista letnika, skupaj sva hodila v šolo, delala v istem podjetju in sva se tudi poročila ...“ pravi Jožica  in doda, da je njen Slavko pravi deloholik ali garač, zato ne čudi, da si je zaradi tega precej načel zdravje. »Vedno je opravljal težka dela. Tako v podjetjih, kjer je bil zaposlen, kot doma na kmetiji. Za njim sta dve operaciji hrbtenice, zamenjana kolka ...« Delo v tovarni in potem še doma na kmetiji hočeš nočeš pusti posledice.

Najprej se je na kmetijo k Ivanu in Mici Prosenc, k Urodež, preselil Slavko, leto kasneje v letu 1984 se mu je pridružila še Jožica. Prosenčevi so bili njeni daljni sorodniki. Že pokojna Ivan in Mici nista imela svojih otrok, zato sta si srčno želela, da bi k sebi na kmetijo privabila dvoje pridnih parov rok. Takih, ki bi jim lahko zaupala vodenje in kasneje prevzem kmetije. To jima je v četrtem poskusu tudi uspelo ravno s Slavkom in Jožico. »Kolikor vem, so bili pred nama tu na kmetiji trije pari. Ker očitno med njimi ni bilo prave kemije, sta poskusila še četrtič. Z nama jima je očitno uspelo.«

Foto: Primož Lavre - Krave molznice so imeli še do pred nekaj let, ko so se zaradi preobilice dela, delovne sile pa tudi ni bilo, preusmerili v rejo govedi za pitanje, za meso.

Ata Ivan, kot so ga klicali, je kmetijo prepisal nanju. Seveda se to ni zgodilo kar takoj. Prosenčeva sta vrsto let pridno delala in upravljala kmetijo, medte ko sta si zakonca Lokošek pridno nabirala izkušnje pri kmečkem delu in si ustvarila družino. Imata hčer Tanjo in sina Jureta, tudi že vnuke. Jure, ki je strojevodja pri Slovenskih železnicah, živi doma in je upravljavec kmetije, Jožica pa je tudi po upokojitvi ostala nosilka dejavnosti reje kokoši nesnic. Hči Tanja pa je učiteljica na osnovni šoli.

Že pred njunim prihodu na kmetijo je bila kmetija poznana po govedoreji in reji kokoši. Marsikaj so v naslednjih letih preuredili. »Na mestu starega hleva smo zgradili novo hišo za bivanje, postavili nov hlev, garažo, tudi kmetijska mehanizacija se je lepo dopolnjevala in posodabljala,« nam razloži Jožica in doda, da je prve štiri leta po končani osnovni šoli delala doma na kmetiji svojih staršev, pri osemnajstih pa se je zaposlila v podjetju TIP Laško, kjer je kar pet let delala v nočni izmeni. Štiri leta do porodniškega dopusta je bila zaposlena še v izlaškem Etiju, po rojstvu otrok pa se je povsem posvetila družini in delu na kmetiji.

Foto: osebni arhiv Jožice Lokošek - Sin Jure, oče Slavko, mama Jožica in hči Tanja

Od mleka do pitancev

Kmetija meri okoli 14 hektarjev, od tega je nekaj več kot tri hektarje obdelovalne zemlje, drugo je gozd. Ker je bilo nekoč premalo prihodka od obdelovalne zemlje, so se Prosenčevi že pred njunim prihodom preusmerili v živinorejo, v rejo krav molznic. Krave molznice so imeli še do pred nekaj let, ko so se zaradi preobilice dela, delovne sile pa tudi ni bilo, preusmerili v rejo govedi za pitanje, za meso. »Sin Jure skrbi za mlado govedo, jaz pa za kokoši,« pravi Jožica. Za rejo dobijo telice, stare le nekaj tednov oziroma potem, ko so odstavljene od mleka. Potem jih pitajo dve leti. »Ko gredo iz hleva, že kmalu dobimo spet mlade telice. Po navadi jih je v hlevu med petnajst in dvajset.«

Ob našem obisku smo si lahko ogledali celotni ožji del kmetije, med drugim tudi skrbno očiščen hlev za telice in urejene kokošnjake, kjer so jajca povsem čista.

Vse pod kontrolo

Reja kokoši je njihova dopolnilna dejavnost, ki jo, kot rečeno, vodi zdaj že upokojena Jožica. »Za to dopolnilno dejavnost smo se morali odločiti, ker le od živinoreje nismo mogli dostojno živeti.«

Pri nas so različne vrste reje kokoši. Na tej kmetiji so se odločili za rejo v obogatenih kletkah, torej imajo kokoši več prostora kot pred leti. Kar pomeni tudi  manj kokoši v eni kletki. »Klet je opremljena z brskališčem, gredicami, skritim kotičkom, kjer kokoši znesejo jajca, tla pa so v naklonu, da se jajce, ko ga kokoš znese, lepo počasi odkotali in ne pride v stik s kurjeki.«

Jajca hitro poberejo in shranijo v za to predpisano mesto. Vsa jajca v skladu z zakonodajo dobijo tudi pečat. Tudi sicer so redno deležni inšpektorskih nadzorov in kontrol. »Mi imamo rejo povsem pod kontrolo. Kar pomeni, da je kontrolirana vse, hrana za kokoši, higiena dela, sama jajca in tudi vse drugo, kar sodi zraven.

Foto: Primož Lavre - Klet je opremljena z brskališcem, gredicami, skritim kotickom, kjer kokoši znesejo jajca, tla pa so v naklonu, da se jajce, ko ga kokoš znese, lepo pocasi odkotali in ne pride v stik s kurjeki.

Redno so kontrolirani tudi iztrebki. Če v blatu salmonele ni, je tudi v jajcih ni. Na srečo salmonele pri nas še ni bilo,« razloži Jožica in nam še pojasni, da so jajca sortirana po masnih razredih. Po teži, če poenostavimo. Seveda pa tudi v vsakem trenutku vedo, kdaj kokoši jajca znesejo. Jajca ne gredo v hladilnico, kot bi kdo pričakoval. To se zgodi le, ko je temperatura v skladišču nad 18 do 20 stopinj Celzija. Jajca ne smejo biti hlajena pod dvanajstimi stopinjami. Ves čas morajo imeti konstantno temperaturo, ne sme se orositi, kar se zgodi, če jih daš v hladilnik na štiri stopinje Celzija, potem spet ven na toplo, kjer je 20 stopinj. »Seveda je pa prav, da doma jajca hraniš v hladilniku. A ko jajce vzameš iz hladilnika, je dobro, da ga takoj tudi uporabiš,« še pojasni.

In koliko kokoši imajo na kmetiji? Pove nam, da različno, ob veliki noči, ko je povpraševanje po jajcih večje, tudi do tisoč kokoši, sicer pa okrog osemsto. »Kokoši jarkice pridejo k nam, ko so stare 18 tednov. Za vzrejo smo dogovorjeni z Jato Emono. Njim zaupamo in natančno vemo, kaj dobimo. Torej nikakor na črnem trgu.« Potem kokoši uhlevijo, po dveh do treh tednih pa prve že znesejo. Pri njih so eno leto. Kasneje gredo nekatere še v nadaljnjo rejo, druge pa v predelavo.

Pove nam še, da imajo pri njih okoli 80- do 90-odstotno nesnost, kar pomeni, da vsaka kokoš skoraj vsak dan znese po eno jajce. Za odprodajo jajc imajo razvejeno mrežo v lokalnih trgovinah in gostilnah, Jožico pa lahko redno srečamo tudi na trboveljski tržnici, kjer ima svoje stranke.

Foto: osebni arhiv Jožice Lokošek - Ožji del kmetije Lokošek.

Kmete omejujejo na vsakem koraku

Omenili smo že, da so tudi na njihovi kmetiji pod skrbnim nadzorom urada za varno hrano. »Ko pride usposobljeni inšpektor na kmetijo, kar po navadi traja od štiri do pet ur, vse pregleda in preveri, ali je vse v skladu s pravili in zakonodajo. Od načina reje, skladiščenja jajc, hrane za kokoši ... Oceni spoštovanje pravilnika o higieni živil (HACCP), pregleda tudi vse potrebne evidence.«

Pove nam še, da ji papirologija včasih vzame še več časa kot samo fizično delo. To ji rad verjamem, saj smo nenazadnje znani po tem, da smo pri zakonodaji včasih še bolj papeški od samega papeža.

Omenimo še, da so jajca do devet dni še ekstra kakovosti. Pri njih starejšega jajca od štirih dni skorajda ni, saj imajo, kot rečeno, dobro prodajno mrežo. Vse gre sproti. Sicer pa morajo biti do 21. dneva jajca prodana. Od 21 do 28 dni potem naj bi bila tudi porabljena. Do takrat ne izgubljajo vrednosti.

Foto: osebni arhiv Jožice Lokošek - Jožica Lokošek, ponosna Kmetica leta 2012

Dotaknila sva se tudi aktualnega kmečkega punta. Sama prizadevanja kmetov podpira, ker dobro ve, kako težko je kmetovati ob vseh teh birokratskih ovirah, ki jih je iz leta v leto več. »Naj se z nadzorom kmetov ukvarjajo tisti, ki so se za to ustrezno šolali, ne pa neki na hitro priučeni tečajniki.« Pravi, da se ji zdi tudi pri zdajšnjem nadzoru nesmiselno, da inšpektor ure in ure piše, kaj vse je bilo dobro pri ogledu kmetije oziroma dejavnosti in s tem izgublja čas.

»Naj napiše le tisto, kar ni  v redu in kar moramo potem v najkrajšem času odpraviti.« Jožica je prepričana, da delo na kmetiji zahteva nenehno izobraževanje, pridnost in iznajdljivost. Koristno je, da znaš poprijeti za različne dela. »Če ne znaš sam kaj postoriti pri traktorju, in moraš zato kar naprej najemati mehanike, ne boš preživel.«

Kmetica leta

Naša sogovornica je dejavna tudi v omenjenem društvu kmetic, žena in deklet s podeželja. Ravno one so jo pred leti predlagali za kandidatko za naziv kmetice leta, kar je leta 2012 tudi postala. Spomnim se lepega sončnega popoldneva, ko je na svoji kmetiji gostila sokandidatke in kmetice leta iz preteklih let, prišla pa je tudi takratna poslanka Katarina Hočevar, ki je tudi odraščala na kmetiji. Lepo druženje je za uro prekinilo močno neurje s vetrom, ki je tudi pri njih odkrilo nekaj streh, a se je že po dobro uri srečanje in druženje nadaljevalo. Kmete nič ne ustavi, bi lahko zapisali, zato srčno upamo, da jih tudi vse bolj zapletena in neživljenjska zakonodaja ne bo. Da ne bodo zaradi tega opuščali kmetovanja oziroma odhajali s kmetij.

Jožica nam je še zaupala, da ji je delovanje v društvu in tudi drugje koristilo, rada se udeležuje predavanj, kjer izve marsikaj zanimivega o kmetovanju. »Ker nimam formalne izobrazbe, mi to zelo pomaga. Marsikaj sem se morala naučiti. Strokovno znanje sem pridobivala s prakso, veliko pa tudi prek različnih predavanj in izobraževanj.« Seveda pa se veseli tudi kakšnega skupnega izleta ali ekskurzije, kjer se tudi malo sprosti od vsakodnevnega dela na kmetiji. Za konec pa je povedala še, kaj meni o novih prehranskih smernicah. »Naj bodo obroki čim bolj raznovrstni, od mesa, zelenjave do sadja. Pa bo za vse dobro, koristno in zdravo.«

Foto: osebni arhiv Jožice Lokošek - Praznovanje v krogu družine