Lidija Pauko, ki smo jo obiskali na njenem domu v Mariboru, je precej podrobno opisala, kako se je 8. novembra 1999 izteklo življenje njenega očeta Leona Štuklja. Takrat je ob pol desetih zvečer sam poklical reševalce in se nato peš po stopnicah odpravil do vhoda hiše, kjer jih je počakal.
Za njim je takrat počasi stopala njegova žena Lidija, ki je kasneje pozvonila pri hčeri in ji povedala o očetovem odhodu: »Kmalu za tem se je iz nedeljske rekreacije vrnil sin Miha Pauko in skupaj z njim sem odšla v bolnišnico. Bilo je vse zaprto, vsi hodniki temni, nisem vedela, kje leži. Domnevala sem, da je na kardiologiji. Na koncu hodnika se je pojavilo malo svetlobe, vrata so bila odprta, stopila sem tja in v daljavi zagledala njegovo malo torbo. V tistem je sestra zaprla vrata, zelo grobo, tako da sem se kar začudila. Naslednja vrata so bila pisarna zdravnika, potrkala sem in odprla jih je zelo vljudna sestra. Prišel je zdravnik in povedal, da so ga obdržali, da bodo jutri nadaljevali s pregledi, a je oče medtem zaspal. Izvedela sem, da je zdravniku in sestram, zbranimi ob postelji, dejal, 'vem, da se trudite, da bi pomagali, vendar čutim, da bom zaspal..«
In tako se je tudi zgodilo. Kot je v jutranjih urah povedal kardiolog dr. Pehnec, ki zvečer ni bil dežuren, bi Štuklja sicer lahko dali na aparature, vendar so se odločili drugače. Lidija Pauko doda: »Saj tudi jaz ne bi bila za to.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTER MAGAZINA IN V TRAFIKI24
