Na improviziranem odru SNG Ljubljana, v tretji kleti, do katerega se morajo gledalci prek službenega vhoda prebiti, deluje nekoliko klavstrofobično in zadušeno. Odrski prostor, vključno s petimi glasbeniki zaseda pol prostora. Ob prenovi Opere je žal umanjkal resnejši in primernejši manjši oder za tovrstne in podobne produkcije. A kljub vsemu navzlic, glavno je, da tovrstne produkcije najdejo streho nad glavo in koproducenta.

Predstava se naslavlja kot kabaretna opera, a resnici na ljubo je to satira oziroma kabaret z opernimi pevci. Pravih opernih prvin nima. Ima nekaj krasnih kabaretnih in satiričnih točk. Pohvalno. Ti dve zvrsti umetnosti (kabaret in satira) sta pri nas deficitarni. In če kod, je pri tem Ivanušič mojster kompozicije. Milan Jesih je v svojem delu Govedina legendarno, ki je postal libreto, na genialno inteligenten ter na zbadljiv način prepesnil Zgodbe o bikcu Ferdinandu ameriškega pisatelja Munroja Leafa. Jesih je v svojih literarnih kreacijah ter lingvističnih domislicah močan in odličen kot vedno, kar daje predstavi dodatno vrednost.

Bobo

Režijsko je Jure Ivanušič odrsko dogajanje popestril s kako utemeljeno in premišljeno domislico ter prvinami pripovednega gledališča, pri čemer en pevec odpoje več vlog. Gre za dokaj hitre menjave scen, premiki pevcev na odru so po taktu in motivih glasbe. Pevci odigrajo svoje vloge s poudarkom na karakterju posamezne živali, a na dokaj humoren način. Tu pride v ospredje kostumografka Anjana Pavlič, ki z minimalnimi kostumi ali bolje rečeno simboličnimi kostumskimi dodatki pomaga pevcem pri prelevitvah. Scenografija (Jaro Ješe) je prazen oder, pregrajen s panoji, glasbeniki zadaj, pevci na odru iz praktikablov pred občinstvom, miza, stoli in porisana komoda na kolesih. Oblikovanje svetlobe (Aleksander Pešec) je ustrezno odrskemu dogajanju.

Darja Štravs Tisu

Glasba ima varietejske in kabaretne prvine, vključuje kar precej znanih melodij, ter se simbolično ciklično zaključi z istim napevom, kakor se začne. Prostora za resno arijo ni. Kompozicijsko je delo  dobro zastavljeno, tudi s prijetnimi zahtevnejšimi prijemi, kar dobro obvlada Nana Forte. Intrumentalizacija za komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča je zanimiva: klavir (Tim Jančar), tolkala (Petra Vidmar), flavta (Luka Mlejnik Železnik), violončelo (Neža Verstovšek) in pozavna (Tine Plahutnik) so odlična kombinacija za komorno zasedbo v danih razsežnostih. Vsak inštrument je bil kompozicijsko dobro zamišljen in izrabljen, glasbeniki pa so profesionalno in korektno muzicirali pod vodstvom Ane Erčulj.

Pohvalno je, da so se tega lotili mladi pevci, ki si nabirajo izkušenj, so polni zanosa in žara. To je videti tudi na odru in v tem smo gledalci najbolj uživali. Pohvaliti velja vseh sedem. Izjemno so se trudili biti razločni pri interpretaciji zahtevnih Jesihovih rim, slediti navodilom režiserja, predvsem pa biti pri petju ritmično in tonsko točni. Zabaven in humoren je Klemen Torkar, prav tako Katja Konvalinka, prijetno nas presenetijo še Inez Osina Rues, Ireneja Nejka Čuk, pa seveda simpatični in primerno humorni Blaž Stanjko, Lovro Korošec in Rok Bavčar.

Darja Štravs Tisu

Bolj v kak variete kot v opero spada tokratna predstava, a pohvalno, da jo je kljub vsemu pod svojo streho vzela ljubljanska Opera, sploh ker Ljubljana nima svojega varietejskega gledališča, kot je bil nekoč Cafe Teater z legendarno in edino Vito Mavrič na čelu. Tega si Ljubljančani močno želimo in to pogrešamo. Sicer ta projekt koprodukcije med SNG Opera in balet Ljubljana ter Slovenskim komornim glasbenim gledališčem finančno podpirata še mestna občina Ljubljana in ministrstvo za kulturo. Več tega, prosimo, le pogum ustvarjalcem za več tovrstnih dosežkov.