Dimitrij Rupel Svet24.si

Dimitrij Rupel potarnal nad mizerno plačo! Toliko...

katerina tihonova Svet24.si

Bo Putina nasledila hči, ki je v razmerju z ...

piarovci lobisti-2 Necenzurirano

To so zmagovalci Janševega pohoda na medije in ...

anze logar pf Reporter.si

Ravs v SDS: Jože Tanko označil Anžeta Logarja ...

dragic doncic Ekipa24.si

Uh, to pa bo spektakel! Gogi in Luka spet skupaj v...

poroka varuška Njena.si

Člani eksperimenta so bili pod strogim nadzorom

liverpool navijaci pariz policija Ekipa24.si

Kaos pred finalom lige prvakov! Navijači ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Magazin

Ljubezenska afera, ki je pretresla Avstro-Ogrsko: Franz Conrad von Hötzendorf, arhitekt 1. svetovne vojne

Deli na:
Ljubezenska afera, ki je pretresla Avstro-Ogrsko: Franz Conrad von Hötzendorf, arhitekt 1. svetovne vojne

General Conrad von Hötzendorf z drugo ženo Gino Agujari. - Foto: Založba Orbis

General Conrad von Hötzendorf je bil s kratko prekinitvijo načelnik generalštaba oboroženih sil dvojne monarhije v letih 1906 do 1917. Za razliko od drugih poveljnikov velikih sil v Evropi, ki so jih kmalu po začetku I. svetovne vojne povsod kritizirali in tudi zamenjali, je Conradova zgodba precej drugačna. Conrad je postal simbol stare cesarske vojske in eden največjih vojakov v avstrijski zgodovini. Ameriški zgodovinar Lawrence Sondhaus je zgodbo doma opevanega in v tujini kritiziranega generala strnil v knjigi F. C. von Hötzendorf -arhitekt I. svetovne vojne. General je v vojni, ki jo je sam pomagal sprožiti, doživel osebno tragedijo in izgubil dva sinova. Skozi velik del knjige sledimo tudi Conradovemu ljubezenskemu življenju in njegovi zvezi s prelepo tržačanko Gino Agujari, poročeno Reinninghaus. Mati šestih otrok je bila deset let ljubica 54 letnega šefa generalštaba in po ločitvi od l. 1917 tudi njenjegova druga zakonita žena. Conrad je bil ves čas vojne obseden od ljubezni, kar je v marsičem vplivalo na njegove odločitve. Iz knjige objavljamo nekaj poudarkov.

Mladost in začetek kariere

Po kratkem šolanju na realki je Conrad prejel štipendijo na kadetski šoli v Hainburgu, majhnem mestecu ob Donavi, 50 kilometrov vzhodno od Dunaja. V šolo, v kateri je ostal naslednja štiri leta, je Conrad vstopil na jesen 1863, le nekaj tednov pred enajstim rojstnim dnevom. Mati Barbara je že prvo leto tako močno pogrešala sina, da je prepričala moža, da sta se začasno preselita v Hainburg, bliže sinu. Čeprav ga je materina nepopustljivost pripravila na akademsko strogost kadetske šole, se je špartanska disciplina v Hainburgu močno razlikovala od topline domačega okolja. Kasnejši vojni minister Moritz von Auffenberg se je spominjal, da sta Conrada starša razvajala. Jeseni 1867 je bil Conrad med tistimi maturanti iz Hainburga, ki so se vpisali na slovito Terezijansko vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu. Zelo hitro se je odlikoval s svojim znanjem ter postal zelo priljubljen in spoštovan med vrstniki. Konec avgusta 1871, se je Conrad uvrstil na deseto mesto med oseminosemdesetimi kadeti v svojem razredu. To mu je prineslo petnajsto mesto na lestvici vseh poročnikov, ki so jih imenovali tisto leto. Njegov prijatelj Pechmann se je uvrstil na prvo mesto in pridobil službo v prestižnem 3. dragonskemu polku. Kasneje pa se Pechmann ni nikjer več izkazal. Doseženo mesto v razredu ni bilo pokazatelj kasnejše uspešnosti. Poleg Conrada sta le še dva kadeta naredila uspešno kariero: Auffenberg, kasnejši vojni minister, ki je diplomiral kot štiriintrideseti, in Friedrich Georgi, kasnejši avstrijski obrambni minister, kot triinštirideseti. Enako kot Conrad in večina ostalih diplomantov sta ob koncu šolanja postala častnika v pehoti.

V letih med 1863 in 1871, ko se je oblikovala Conradova osebnost, se je razvijalo tudi narodnostno vprašanje. Takoj po porazu proti Prusiji leta 1867 je Franc Jožef moral sprejeti kompromisno rešitev (Ausgleich), s katero je Madžarom priznal enak status, kot so ga imeli Avstrijci. S tem je pomiril najbolj nestrpnega izmed nenemških narodov, ni pa storil ničesar, da bi zadovoljil še več kot polovico ostalih podložnikov.

Med letoma 1871 in 1873 je Conrad živel z glavnino lovskega bataljona v garniziji v St. Pöltnu, približno 60 kilometrov zahodno od Dunaja. Prosti čas je namenjal branju in učenju. Ves čas je načrtoval vpis v Vojno šolo na Dunaju, ki je odpirala vrata do kariere v generalštabu. Oče Franz Ksaver in Barbara sta mu mesečno dajala pet goldinarjev za nakup knjig. Ta podpora je bila pravo razkošje za poročnika, ki je letno zaslužil 600 goldinarjev.

Jeseni 1874 so Conrada sprejeli v Vojno šolo. Kako zelo zahtevni so bili vpisni pogoji, kaže podatek, da so v dveletni program sprejeli le 50 izmed 1000 prijavljenih študentov. Šolski program je bil zelo zahteven - enako pomembni so bili telesna vzdržljivost, znanje tujih jezikov in vojaške znanosti. Diplomanti šole so lahko pričakovali zaposlitev v generalštabu. To je bila elitna skupina, ki je štela manj kot tristo častnikov v skoraj 13.000-članskem oficirskem zboru.

Med letoma 1863 in 1874 se je prestolnica močno spremenila zaradi rušenja starega mestnega obzidja in gradnje Ringstrasse. V letih od 1863 do 1869 so zgradili operno hišo, leta 1872 pa so začeli graditi tudi novogotski Rathaus. Leta 1873 so zgradili univerzo in parlament, leta 1874 pa Burgtheater in borzo. Zaradi slabega finančnega položaja in resnosti, s katero se je lotil študija, pa Conrad ni užival številnih možnosti, ki jih je ponujalo veliko mesto. Da bi prihranil čim več denarja za nakup knjig, si pozimi ni kupoval niti goriva. Kadar je pozno ponoči delal naloge ali bral vojaško teorijo, se je ogrnil v plašč in si noge zavil v odejo.

Diplomiral je oktobra leta 1876 kot najboljši v razredu in si s tem zagotovil dobro izhodišče za pridobitev delovnega mesta. Zvstopom v generalštab je prejel novo uniformo. Njegov položaj v 6. konjeniški brigadi ga je prvič v življenju odpeljal daleč od Dunaja, v severno madžarsko garnizijsko mesto Kaschau, danes Košice na Slovaškem, približno 430 kilometrov od Dunaja, ob vznožju Karpatov.

Okupacija Bosne

Bivanje v Košicah je časovno sovpadalo s krizo na Balkanu in na bližnjem vzhodu, ki je leta 1877 prerasla v rusko-turško vojno. Na berlinskem kongresu so glavne evropske sile sklenile mirovni sporazum, ki je vključeval avstro-ogrsko okupacijo turške province Bosne in Hercegovine, kjer se je večinsko srbsko prebivalstvo že od leta 1875 upiralo otomanski vladavini.

Conrad najprej ni želel sodelovati pri okupaciji, vendar si je po prvih spopadih premislil.

Leta 1878 je imela Bosna 1,5 milijona prebivalcev. Srbi so s 43 odstotki predstavljali večino.

Za večino štabnih častnikov je bila okupacijska vojna izziv. Več deset tisoč vojakov je v Bosno vkorakalo iz različnih smeri. Hodili so po slabih cestah in brezpotjih in zaradi neustreznih zemljevidov bi brez pomoči lokalnih vodnikov le stežka našli pot skozi Bosno. Večina teh vodnikov je bila bosanskih Srbov, saj so Srbi okupacijo sprejeli kot rešitev izpod stoletja trajajoče muslimanske tiranije. Prva bitka, v kateri je sodeloval, je bila bitka pri kraju Lipac blizu Doboja 4. septembra 1878. Avstro-ogrskim silam je poveljeval Waldstätten, ki je bil predavatelj na Vojni šoli. Conrad je kasneje dejal, da je bil Waldsttäten v boju »hladnokrven in hiter«. Bil je »odličen vodja«, ki je bil na terenu še boljši kot v šolski učilnici. Potem ko je 4. divizija zavzela Doboj je nadaljevala pot proti Sarajevu. Na obhodu po bojiščih je Conrad videl veliko mrtvih in ranjenih. Toda zastrašujoč pogled je jemal kot dokaz Darwinovih zakonov, ki jih je vneto prebiral v Košicah. Grmade trupel ga zaradi prepričanja v nujnost neizprosnega boja za preživetje niso prizadele.Pomenljiva je njegova izjava ob ukazu, da je potrebno ohraniti uniforme mrtvih vojakov. Conrad, ki je nadziral slačenje mrličev, je takrat rekel: »V vojni moramo pozabiti svoja čustva.«

Pot od Doboja do Sarajeva je vodila po ozemlju, ki so ga imeli v rokah Muslimani. Po Conradovih besedah je bila njihova naloga »razorožiti prebivalstvo ter območje očistiti upornikov«. V tej umazani vojni so okoliščine pogosto zahtevale nekonvencionalno ukrepanje. Za zaščito svojih prenočišč pred napadi upornikov so avstro-ogrski vojaki pogosto iz bližnjih zaselkov jemali talce - muslimanske moške. Če so ujetniki brez ugovora sprejeli vojaška povelja, so z njimi ravnali kot z »gosti«. Pogosto so zvečer ob tabornem ognju s častniki pili kavo ter se pogovarjali, seveda pod budnim očesom straže. Če je noč minila mirno, so talce zjutraj ob odhodu izpustili.

Konec septembra je Conrad z vojaki 7. brigade vkorakal v Sarajevo. Takrat je bilo mesto že pod avstro-ogrskim nadzorom.

Usodni uboj v Mayerlingu

Oktobra 1892 je bil imenovan za poveljnika bataljona v Olomoucu na Češkem. Ko je zapuščal Dunaj, se je lahko zazrl v preteklost, polno uspehov, ne le v njegovi karieri, temveč tudi za Dunaj in celotno Avstrijo. Z odprtjem Burgtheatra leta 1888 in umetnostno-zgodovinskega muzeja leta 1891 so bile postavljene vse pomembne zgradbe na Ringstrasse. Leta 1889 je Otto Wagner, nova zvezda arhitekture, dokončal Palais Hoyos. Najbolj odmeven dogodek tistega časa se je zgodil 30. januarja 1889, ko je prestolonaslednik princ Rudolf v lovski hiši v Mayerlingu ustrelil baronico Marijo Večera in nato naredil samomor. Smrt cesarjevega edinca je za naslednika habsburškega prestola postavila njegovega nečaka, nadvojvodo Franca Ferdinanda. Nadvojvoda bo v prihodnosti njegov mentor in njegova usoda. Maja 1893, tri mesece po svojem štiridesetem rojstnem dnevu, je napredoval na mesto polkovnika.

Foto: Založba Orbis - Tržaška lepotica Virginija (Gina) Agujari, leta 1903, ko je bila še poročena za nemškega industrialca Hansa Reininghausa

Na italijanski meji

Conrad je pogosto preživljal počitnice v Trstu, ki je bil za Dunajem največje in najpomembnejše mesto, v katerem je živel. Maja 1899, le mesec po prihodu v Trst, je napredoval v generalmajorja.

Ob prihodu v Trst je dokončal pisanje priročnika za bojno urjenje, ki je doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1917. Avtorjevemu slovesu gre zahvala, da je naletel na splošno navdušenje. Delo je na 250 straneh vsebovalo predvsem praktične nasvete. Začelo se je s primeri razgovorov med častniki in vojaki. Zavračal je vsakršno fizično ali psihično nasilje, »saj so taka dejanja častnikom v sramoto«.

Na cesarskih manevrih jeseni istega leta na Madžarskem so Conradu zaupali vlogo sodnika. Po koncu ene izmed vaj ga je z obiskom presenetil nadvojvoda. Conrad je na prestolonaslednika napravil dober vtis, ker je nasprotoval madžarskim težnjam po samostojnosti in ker je menil, da je potrebno čim prej rešiti južnoslovansko vprašanje v korist Hrvatov. To so bila stališča, ki so se sijajno prilegala načrtu Franca Ferdinanda o ustavni trojnosti Avstrije, Madžarske in južnoslovanske državne tvorbe znotraj habsburškega cesarstva.

Smrt ljubljene soproge

Septembra 1903 je Conrad prevzel poveljstvo nad 8. pehotno divizijo v Innsbrucku. V italijanskih pokrajinah na južnem Tirolskem je v krajih Trento, Rovereto, Riva in Arco opazil močno iredentističnego gibanje. Delovalo je »zelo podobno kot v Trstu«. Postavil je tezo, da je južna Tirolska nadvse primerno območje za napad na Italijo, in s to idejo je bil obseden vse do upokojitve.

Življenje v Innsbrucku se je močno razlikovalo od živahnega Trsta. Večina od takratnih 40.000 prebivalcev so bili Nemci. Selitev v mesto, precej manjše od Trsta, je za Conrada in ženo Vilmo pomenila manj družabnih obveznosti. Kmalu po selitvi so zdravniki ugotovili, da je Vilma zbolela za rakom na želodcu. Januarja 1905 so jo operirali na dunajski medicinski fakulteti. Po vrnitvi domov se je stanje poslabšalo in konec aprila, štiri mesece po 44 rojstnem dnevu, je umrla.

Posledice madžarske krize

Septembra 1905 se je začela politična kriza, ki je Conrada na koncu pripeljala na čelo generalštaba. Istega meseca se je sestal novi madžarski parlament. Najbolj radikalni Madžari so, zahtevali popolno samostojnost. Na vrhuncu krize je Franc Jožef februarja 1906 začasno razveljavil madžarsko ustavo, tja pa napotil pehotni bataljon, ki naj bi zasedel parlament. Spomladi je cesar z Madžari sklenil kompromis. Madžarska kriza je ostarelega cesarja izčrpala. Jeseni 1906 je svojemu nasledniku predal večino pooblastil.

Tako je Franc Ferdinand zdaj lahko nastavljal svoje ljudi na ključne položaje. Prav tako je želel zamenjavo na vrhu generalštaba.

Foto: Založba Orbis - Conrad kot šef generalštaba l. 1906


Conrad je kasneje dejal, da se je Franc Ferdinand, ko ga je imenoval za poveljnika generalštaba, skliceval na njegov vojaški »čut dolžnosti«. Imenovanje na to mesto je bilo namreč proti Conradovi volji. Upal je, da bo ostal v Innsbruck ter prevzel poveljstvo XIV. korpusa. Bil je izkušen taktik, nikakor pa ne strateg, zato bi bilo bolj smiselno, da bi ostal na poveljniškem mestu.

Vojna kot nadomestek za politiko

Imenovanje Conrada na čelo generalštaba je po malem presenetilo vse, najbolj seveda konkurenta generala Potioreka. Novembra 1906 je Conrad izjavil, da bi agresivna zunanja politika okrepila Avstro-Ogrsko in umirila notranje razprtije. Conradu se ni zdelo dovolj, da le komentira zunanjo politiko, želel jo je tudi soustvarjati.

Politiki in diplomati naj bi pripravili teren za zmago v vojni, pravo akcijo pa prepustili vojski. Ob začetku poveljevanja generalštabu je Conrad priporočil zunanjemu ministru Aehrenthalu, naj ustvari temelje, da bi Avstro-Ogrska v vojnah lahko zmagovala. Bil je trdno prepričan, da lahko on, Conrad, prepreči, da bi se monarhija zapletla v vojno, v kateri bi bila poražena.

Foto: Založba Orbis - Conrad z žalnim trakom po uboju prestolonaslednika. Guverner Bosne in Hercegovine Oskar Potiorek l. 1914 (desno)

Aneksija Bosne in Hercegovine

Poleti 1908 je Conrad odšel v Transilvanijo, kjer se je sestal z romunskim kraljem Karlom, ki je želel Romunijo in Srbijo združiti proti Bolgariji.

Conrada je zanimalo, kakšno bi bilo stališče Romunije ob morebitni vojni med Avstro-Ogrsko in Srbijo. Dvojna monarhija si je namreč želela priključiti Bosno in Hercegovino. Turška provinca je bila pod avstro-ogrskim nadzorom že vse od okupacije 1878. Novembra 1907 je Aehrenthal Conradu ponudil mirno diplomatsko rešitev: Rusom bi ponudili dostop do ožine pri Carigradu, v zameno pa bi Rusi priznali aneksijo.

Ruski zunanji minister Aleksander Izvolski je 2. julija 1908 sprejel Aehrenthalovo ponudbo, potem pa je imel težave pri prepričevanju zaveznic Francije in Velike Britanije, da bi priznali odprtje Bosporja.

Najbolj je aneksiji nasprotovala Srbija, ki se je imela za »lastnico« Bosne. Začasna avstro-ogrska okupacija leta 1878 je srbskim nacionalistom namreč vzbudila upanje v ponovno delitev balkanskega ozemlja, s čimer bi izpolnili svoj sen o veliki Srbiji. Avstro-Ogrska je Bosno držala čvrsto v rokah, zato se na aneksijo ni posebno pripravljala. Srbija pa je, nasprotno, oktobra 1908 pričela z mobilizacijo in na vsak način poskušala zanetiti vstajo bosanskih Srbov. Vprašanje je bilo, ali se bo Rusija postavila v bran majhne bratske balkanske državice. Conrad je tako kot leta 1907 proti Italiji zdaj »navijal« za preventivno vojno proti Srbiji, saj si po njegovem mnenju Rusija še ni opomogla od poraza z Japonsko. Ni pa računal na nasprotovanje doma. Voditelji slovanskih narodov znotraj cesarstva so namreč nasprotovali vojni proti mali slovanski državici, uprli pa so se tudi madžarski voditelji, ki so se bali porasta slovanskega prebivalstva.

Strah in pripravljenost na vojno pa nista pojenjala, saj se Srbi niso hoteli umakniti, Rusija pa je še naprej dopuščala možnost, da jih bo podprla. Tako je 29. marca skupni ministrski svet Avstro-Ogrske Conrada pooblastil, da pripravi vse potrebno za vojno. Toda Avstro-Ogrska je preklicala mobilizacijo, potem ko so Rusi preklicali podporo Srbom, le-ti pa so potem zadnji dan marca razglasili demobilizacijo in zagotovili, da ne bodo več hujskali bosanskih Srbov.

Foto: Založba Orbis - Obešanje vohunov na zasednem ozemlju v Srbiji l. 1914


Danes je jasno, da je odločilno vlogo v konfliktu odigral nemški diplomatski pritisk na Rusijo. Toda gledano s takratne perspektive se je zdelo, da je Avstro-Ogrska dosegla diplomatsko zmago, ker se v ključnem trenutku ni umaknila in je bila povsem pripravljena na mobilizacijo. To napačno razumevanje je odločilno pripomoglo k reakciji na podobno krizo pet let kasneje.

Conradu diplomatska rešitev bosanske krize leta ni bila po godu. Svoje občutke je v pismu zaupal prijateljici: »Rešitev balkanske krize je v meni ubila tisoče upov. Izgubil sem veselje do svojega poklica, s tem pa tudi tisto, kar me je držalo pokonci v vseh okoliščinah od mojega enajstega leta.«

Po letu 1909 je Rusija pričela z obnovo vojske, kar je za Avstro-Ogrsko pomenilo, da ji bo Srbija povzročala še veliko sivih las.

Srbski cilji so bili nezdružljivi z nadaljnjim obstojem habsburške monarhije; ni jim šlo le za priključitev Bosne, temveč združitev vseh južnih Slovanov v eni državi, na čelu katere bi bil srbski kralj.

Foto: Založba Orbis - Conrad v vojnem kabinetu l. 1914 ob napadu na Srbijo


Škandal in kriza

Novembra 1906 je bil star že štiriinpetdeset let, bil je vdovec in v družbi se je počutil neprijetno, še posebej če je beseda nanesla na Vilmo. Toda le nekaj tednov po prevzemu generalštaba mu je ena od teh zabav za vedno spremenila življenje. Na večer 20. januarja 1907 se je, na prigovarjanje svoje matere, udeležil večerje na domu barona Kalchenberga. V nabito polnem salonu je zagledal prelepo Gino von Reininghaus. Prebil se je do nje, da bi se ji predstavil. »Imel sem vas že čast spoznati,« je dejal. Gina, ki se večerje v Trstu pred sedmimi leti ni spominjala, je iz vljudnosti odgovorila: »Da, seveda.« Ne samo da se Conrada ni spominjala, tudi njegova uniforma ji ni pomenila veliko. Ni namreč prepoznala uniforme poveljnika generalštaba. »Takrat še nisem poznala činov in vojaških uniform,« se je kasneje opravičevala. Naključje je hotelo, da so Conrada in Gino med večerjo posedli skupaj. Kasneje je Gina dejala, da je Conrad skoraj ves čas govoril o svoji ženi, ki jo je izgubil leta 1905. Po večerji je gostom zapel kapetan Franz Putz, Conradov pribočnik, na klavirju pa ga je spremljala Gina. Pri tem sta se tako zabavala, da je Gina ob koncu nastopa Putza povabila, naj jo kdaj obišče. Putz je, kot lojalen pribočnik, takoj pripomnil, da bi bilo lepo, če bi povabila še Conrada.

Foto: Založba Orbis - General Conrad von Hötzendorf z drugo ženo Gino Agujari.

Osem dni kasneje se je Conrad udeležil sprejema pri Reininghausovih. Živeli so v zelo prestižni okolici tik ob dunajski operi. Soseska je kazala bajno bogastvo Gininega moža Hansa. Po tem sprejemu je Conrad začel obiskovati Reininghausove vsakih šest dni, če je le bil v mestu. Gino je Conrad navduševal in ji zelo laskal, zato ga je vedno rada videla. Na enem izmed takih obiskov ji je rekel: »Le ena misel se mi plete po glavi. Postati bi morali moja žena.« Ko si je opomogla od šoka, je rekla, da kaj takega ne bo nikoli mogoče. Poleg tega, da je bila pri svojih osemindvajsetih letih še enkrat mlajša od Conrada, je imela s Hansom že šest otrok. Najmlajši je štel komaj leto. Putz je bil na začetku edini, ki je vedel za Conradova srečanja. Gini je nekoč zaupal: »Ne vem, ali se boste kdaj poročili z njim ali ne … oda prosim vas, ne jemljite mu upanja.

Več o knjigi na povezavi: https://www.orbis.si/index.php?3091&backPID=3091&tt_products=9049