Ko je avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand l. 1900 za ženo izbral ljubezen svojega življenja, namesto da bi se uklonil željam ostarelega cesarja Franca Jožefa, se je začelo sistematično poniževanje njegove žene Zofije. Kljub temu je prestolonasledniški par neomajno vztrajal v medsebojni zvestobi in ljubezni do njunih treh otrok. V Sarajevu izstreljeni krogli nista le končali ljubezenske zgodbe, temveč sta vodili tudi v vojno in desetletja meddržavnih sporov.
Dobro stoletje po umoru v Sarajevu Agležinja Sue Woolmans in Američan Greg King, avtorja knjige Umor Franca Ferdinanda, ponujata presenetljivo razlago dogodkov. Pojasnjujeta srbsko vpletenost v atentat, ter preverjata govorice o zaroti in neverjetni malomarnosti varnostnih služb tako na Dunaju kot v Sarajevu. Dogodki v Sarajevu so pahnili v nezavidljiv položaj tudi otroke umorjenega para, ki so ob izgubi staršev morali živeti v izgnanstvu, prenašati strahote nacističnih taborišč in govorice, ki so neupravičeno blatile starše. Knjiga se sooča s stoletjem polnim nenavadnih dogodkov in ponuja v branje človeško presunljivo zgodbo o ljubezni, ki so jo uničili umor, revolucija in vojna.
Predolgo čakanje na prevzem oblasti. Prestolonaslednik Franc Ferdinand s soprogo na obisku v Angliji leta 1913.
Franc Ferdinand in Združene države Avstrije
Franc Ferdinand je gotovo politična oseba, ki si jo bomo zapomnili kot možnost za reformiranje okostenele Avstro-Ogrske monarhije. Na začetku 20. stoletja je bil znanilec demokratičnih sprememb in pobudnik spoštovanja človekovih pravic. Zgodovina je ponovno potrdila, da je vloga posameznika v zgodovini malenkostna, vendar pogosto odločilna.
Prestola se je oklepal še predolgih 63 let. Cesar Franc Jožef leta 1853.
Če bi …, bi bilo danes vse drugače so po razpadu dvojne monarhije zatrjevali številni pisci in zgodovinarji. Gotovo le stežka zanikamo veliko verjetnost, da bi se pravočasno reformirana donavska monarhija lahko izognila razpadu, če bi Franc Ferdinand ali pa že pred njim umrli kronski princ Rudolf prevzela cesarski prestol Franca Jožefa. Ta je trmasto vztrajal pri svoji nezamenljivosti in nasprotovanju reformam vseh 68 let vladanja. Morda bi ob tem lahko potegnili vzporednico s kasnejšim jugoslovanskim predsednikom, ki je tudi desetletja vztrajal pri oblasti in se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dokončno odrekel možnosti, da bi Jugoslavija postala demokratična država z učinkovitim gospodarskim upravljanjem in članstvom v družini razvitih evropskih držav.
Morda bi na tej stopnji Franca Ferdinanda in njegovo pregovarjanje s cesarjem lahko primerjali z nosilci modernizacije v Jugoslaviji, ki so jo predstavljali predvsem Marko Nikezič in Latinka Perović v Srbiji in Stane Kavčič v Sloveniji. Poraz in politično smrt slednjih leta 1972 lahko postavimo v isto vrsto kot smrt prestolonaslednika v Sarajevu leta 1914. Posledica obeh dogodkov so bile katastrofalne tako za večnacionalno Avstro-Ogrsko kot za federativno Jugoslavijo. Demokratizacija in sestop političnih monarhov pa bi bila lahko odrešilna.
Novi cesar je zamudil s Ferdinandovimi reformami
Po smrti cesarja Franca Jožefa, 21. novembra 1916, je vroči prestol zasedel Ferdinandov nečak Karel, katerega prva želja je bila končati vojno in obdržati skupaj po vseh šivih pokajočo monarhijo. Sodeč po pričevanjih njegove žene, cesarice Cite je Ferdinand svojega naslednika podrobno seznanjal z nujnostjo čimprejšnjih političnega reform, ki so se jih krogi okrog ostarelega monarha tako krčevito otepali. Tako naj bi Ferdinand maja1914 na zasebni večerji v dvorcu Belveder na Dunaju nečaka opozoril, da so zaupni dokumenti, ki zadevajo politične reforme v pisalni mizi: Vem da me bodo kmalu ubili. Ko se bo to zgodilo jih, prosim, vzemi. Tvoji so.
V poskusih, da bi končali vojno z zahodnimi državami v obliki splošne prekinitve sovražnosti ali pa vsaj separatnega miru je Karel takoj naletel na ameriške zahteve. Te so vsebovale priznanje pravice do samoodločbe slovanskim in ostalim narodom, kot predpogoj za začetek mirovnih pogajanj. Takim zahtevam se je Karel v odgovoru na pismo predsednika Wilsona še marca 1918, nespretno izmikal, ko je oktobra istega leta na te zahteve vendarle pristal pa je bilo že prepozno. Čehi, Slovenci in Hrvatje so zahtevali popolno samostojnost in zahodne države na čelu z ZDA so njihove zahteve podprle.
Poslednji Habsburžan je predolgo okleval z demokratizacijoin posledično izgubil prestol. Na fotografiji je zadnji avstroogrski cesar Karel z ženo Cito leta 1921 ob prihodu v izgnanstvo na portugalski otok Madeira.
Titovo pismo kot vzporednica z Zimmermannovim telegramom
Tehtnico v 1. svetovni vojni je prevesil droben dogodek, ki ga zgodovinarji poznajo kot Zimmermannov telegram l. 1917 in posledično vstop Amerike v vojno na evropskih tleh.
Tehtnico v Jugoslaviji pa je premaknilo Titovo pismo in posledični obračun s progresivnimi političnimi silami v državi. Med Titom in Francjožefom je še ena podobnost, za obema ostarelima samodržcema smo njuni podaniki iskreno žalovali. Nekritičnim zapisom o njuni veličini pa nekaj let ni bilo videti konca. Če za Tita navedemo besede Rudija Rizmana, urednika Dedijerjeve biografije iz leta 1980, da se lahko cel svet zgleduje po njem, so tudi o Francjožefu leta 1916 in še kasneje nastali številni hvalospevi – pri nas npr. znamenita novinarka Ivanka Klemenčič Anžič: vse, kar smo in kar imamo, imamo domalega zahvaliti dobi ‘velikega cesarja’.
Usodna telegramska ponudba. Na zemljevidu je s svetlo zeleno barvo označeno ozemlje ZDA, ki ga je nemški zunanji minister Zimmermann v prestreženem telegramu ponudil Mehiki, če stopi v vojno na strani centralnih sil.
Vloga posameznika v zgodovini
V primeru atentata v Sarajevu zgodovinarji enoglasno razlagajo, da gre za povod in ne za vzrok začetka 1. svetovne vojne. Vendar je upoštevanja vredna tudi ocena, da je bil Ferdinand edina oseba blizu cesarja Franca Jožefa, ki bi lahko preprečila vojno napoved Srbiji, predvsem pa bi preprečil začetek vojne z Rusijo. Glede na njegova stalna opozorila, da bi vojna z Rusijo pomenila propad obeh monarhij in siceršnje dobre odnose tako z ruskim carjem kot nemškim kajzerjem, je ta domneva zelo verjetna. V tej luči lahko prestolonaslednikovo smrt ocenjujemo tudi kot neposreden razlog za izbruh vojne.
Aretirani moški na fotografiji je dolga leta veljal za Gavrila Principa. Kasneje se je izkazalo, da je na fotografiji mimoidoči Franc Behr, ki je nekaj časa veljal za soudeleženca pri atentatu saj naj bi porinil policista, ki je hotel preprečiti Principovo streljanje.
Kako imajo lahko majhne stvari velike posledice
Eden od boljših razlogov za obujanje spominov na prvo svetovno vojno je, da prikazuje, kako zakon nenamernih posledic in čistega naključja odloča o usodi človeštva. Lahko bi rekli: Poglejte vojna se je začela, ker nihče ni povedal vozniku! O spremembi načrta so bili obveščeni vsi ostali v uradni skupini nadvojvode Ferdinanda, avstrijskega prestolonaslednika. Po neuspešnem atentatu z bombo, ki ga je izvedel Nedeljko Čabrinović 28. junija 1914 zjutraj, se je šokirani nadvojvoda odločil, da mora obiskati ranjence v sarajevski bolnišnici. Toda neobveščeni voznik prvega avtomobila v nadvojvodovi povorki je namesto tega zavil na cesto, da bi obiskal muzej, kot je bilo prvotno načrtovano. Ko je nesrečni voznik zaslišal vzklike iz vozil za njemu, naj se ustavijo, se je res ustavil – ravno pred lokalom, kjer je s pištolo v žepu stal 18 letni Gavrilo P.
Usodna tehnična pomanjkljivost Avtomobil dunajskega proizvajalca Gräf & Stift je imel usodno pomanjkljivost - ni imel vzvratne prestave. Ko je zapeljal v napačno ulico je obstal in so ga morali z rokami potisniti nazaj. V času ko je vozilo stalo, je bil prestolonaslednik zelo lahka tarča za strelca, ki je stal v neposredni bližini.
Več o knjigi Umor Franca Ferdinanda na https://www.orbis.si/index.php?id=3091
