Igralka in šansonjerka, ki zmore več: odvečne šovinistične in feministične stereotipne opazke na račun moških
Na predvečer mednarodnega praznika žensk je svojo zvesto (povečini žensko) publiko v Gledališču Koper počastila s svojim koncertom (Na kožo zapisane zgodbe) Lara Jankovič ob spremljevalnem kvartetu izkušenih in profesionalnih glasbenikov: violinista Klemna Bračka, bas kitarist Nina de Glerie, kitarista Tilna Stepišnika in Blaža Celarca na bobnih.
Laro Jankovič dobro poznamo, skuša se uveljavljati kot igralka in pevka šansonov. Slednje ji gre malo bolje od rok. Ima lep žameten glas, ki ga velja bolje in večkrat izkoristiti. Manjka pa ji resno delo in spoprijem z materijo zastavljenega programa. Tu mislimo predvsem na natančnost, zanesljivost in vmesnost ne samo izvajanja šansonov, marveč tudi spremnega vmesnega besedila. Slednji je bil šibak in mestoma neokusen. Poveličevanje ženske žalosti in prizadetosti na račun moških je kljub na predvečer praznika žensk nekoliko neprimerno.
Tendenca na šovinistične in feministične stereotipne opazke na račun moških so bile odveč, mnogo raje bi se naslonila na sožitje med spoloma, na komplementarnost in sožitje moči. To ji je ponekod tudi uspelo, le na tem naj gradi dalje. Tako bo sporočilo samega koncertnega večera dosti večje, polnejše in nenazadnje tudi primernejše. Sporočila ljubezni in svobodi skozi vezni tekst govori tu in tam preveč poudarjeno in plastično, manjka dodaten razmislek, poglobljen pristop in predvsem več premišljenosti, kako igralka vendarle lahko vse bolje naredila, uprizorila in zaigrala.
Pevsko pozicijo ima Jankovičeva solidno (le) nastavljeno, žal pa je vaj in resnega dela premalo za tovrsten ali večji koncert. Opazili smo, da ji je kdaj besedilo pobegnilo, slišali pa smo lahko tudi, da ji je ritmična, večkrat pa tudi melodična natančnost zelo tuja in oddaljena, kar je bilo sila moteče. Vidi se, da skuša z emocijo prikriti pomanjkljivosti, kar ji občasno uspe, pomagajo pa ji zvesti profesionalni glasbeniki, ki odlično opravijo svoje delo. Lovijo jo, čakajo in navkljub vsemu zavzeto muzicirajo.
Pohvaliti velja vse štiri glasbenike. Vidi se, da so uigrani, povezani in zavezani dobremu in korektnemu nastopu. Pri tem uživajo, muzicirajo in to radost ponesejo med gledalce. Užitek jih je bilo tudi gledati. Kombinacija instrumentalne zasedbe je posrečena. Bračko na violini je lepo obarval melodijo, dodal terce ali sekste, kitara s svojim nežnim glasom pričara ciganski ali drug melos, za melodično stabilnost poskrbi bas kitara, bobni pa za ritem, ki je v zasnovi samih šansonov včasih zelo zahteven in zahteva večjo skoncentriranost in natančnost pri njenem izvajanju.
Tak se hitri in počasnejši tempi v posameznih skladbah lepo prepletajo, glasbeniki so tu ubrani in vajeni, tudi Jankovičeva zna to dobro narediti, tako da vsi skupaj prevzamejo publiko in pričarajo melos v skladu s petim besedilom.
Do samih šansonov Ferija Lainščka Lara Jankovič oprezno in tankočutno pristopa, vidi se ji, da so ji osebno blizu šansoni, povezani z ljubeznijo, praznino in moškim. Njegovi šansoni se poleg tega posvečajo še ciganom, smrti, življenju in smislu bivanja.
Lara Jankovič z vsemi svojimi (zavidanja vrednimi, a neizkoriščenimi) talenti ostaja vendarle nekoliko nezanesljiv partner v gledališču: tako do soigralcev kot tudi do glasbenikov, kar bi lahko z resnim delom in vajo odpravila in popravila, izboljšala in iz sebe zares naredila več. Držimo pesti, da se svojega poklica z loščenjem čudovitih talentov loti bolj strukturirano. Veselimo se njenega opaznega napredka na naslednjem koncertu.