Že med prestajanjem dolgoletne zaporne kazni so si mnogi postavljali vprašanje, kaj bo po prestani zaporni kazni, ki bi jo v celoti prestal 5. marca 2015, počel petkratni morilec Metod Trobec, ki je veljal za nevarnega in težavnega zapornika. Vprašanje je ostalo brez odgovora, ker se je v starosti 58 let obesil v svoji zaporniški celici v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob. Za rešetkami je preživel skoraj 27 let.

Da si je petkratni morilec Metod Trobec 30. maja 2006 sodil sam, se je zdela skoraj neverjetna novica, ki je odjeknila na dan, ko so ga našli pazniki (danes pravosodni policisti) obešenega v njegovi zaporniški celici v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob.

arhiv Reporterja

Trobec, ki je bil za rešetkami skoraj 27 let, se je obesil v svoji sedem kvadratnih metrov veliki celici. Okoli 4. ure zjutraj je polomil in odstranil straniščno školjko v sobi ter na njeno mesto postavil stol, na ventil za vodo pod stropom sobe je pričvrstil rjuho, si okrog vratu zavezal zanko ter spodmaknil stol. Zaprt je bil v stavbi posebej varovanega oddelka, kje kazen prestajajo nevarni in težavni zaporniki ali tisti, ki so bili žrtve nasilja drugih zapornikov.

Trobec je bil med drugimi obsojenci zelo osovražen, veljal je za zelo težavnega in nasilnega obsojenca, na sojetnike, ki so se sprehajali na dvorišču pod njegovo zaporniško celico, je metal lastno blato ali steklenice z urinom.

Uprava zapora ga je večkrat za nekaj mesecev preselila v mariborski, ljubljanski ali koprski zapor. Zato so si mnogi zaporniki, ko so izvedeli, da si je Trobec vzel življenje, oddahnili. Avtorica tega članka se spominjam, da ko smo si novinarji dan po samomoru odšli ogledat celico, kjer je umrl, je eden izmed obsojencev skozi okno zavpil: »Kaj pa delate takšen cirkus, saj ni umrl Tito.«

Zakaj si je Trobec vzel življenje, vodstvo zapora ni vedelo, saj ni pustil poslovilnega pisma. V vseh zaporniških letih si je le enkrat skušal vzeti življenje, pa še tedaj je šlo bolj za izsiljevanje kot za resen poskus samomora (tudi z obešenjem), in ni veljal za samomorilnega obsojenca. Najverjetneje pa se je obesil, ker ni videl več smisla življenja.

Damijana Žišt

Dan pred smrtjo so ga iz zapora odpeljali na kontrolni zdravniški pregled v bolnišnico, ker je imel raka na prostati, a je zdravljenje odklonil. Tudi sicer se je zadnje mesece zapiral sam vase, kar pa naj bi bilo povezano z žalovanjem za materjo Marijo, ki je bila ključna oseba v njegovem življenju. Mati mu je namreč umrla marca 2006, njegova sestra dvojčica Cirila, z mamo sta ga edini obiskovali v zaporu, je bila zelo bolna, kmetije, kjer je živel in moril ženske, ni imel več.

Mama in sestra se nikoli nista mogli sprijazniti z dejstvom, da imajo v družini serijskega morilca žensk. Med Metodovim prestajanjem kazni sta vseskozi trpeli in se predvsem izogibali javnosti. Metodov oče Frančišek Trobec je umrl 5. oktobra 1989. Brat in druga sestra z njim nista imela stikov. Za pokop Metoda Trobca je poskrbela država, leži na pokopališču v Šentrupertu.

Znan po trpinčenju in krivolovu

Metod Trobec se je s sestro dvojčico rodil 6. junija 1948 na Planini pri Horjulu. Bila sta nezakonska otroka in zaradi tega, še posebej Metod, zaznamovana za vse življenje. Že kot otrok je bil Metod vsem na poti, bil je zapostavljen, zasramovan. Mati ga je čezmerno ščitila pred okrutnim in jezikavim svetom, zato je bil močno zaprt vase in se ni družil z nikomer. Shodil naj bi zelo pozno, govoriti naj bi začel šele okrog četrtega leta.

Ni imel priložnosti, da bi postal kaj posebnega, da bi postal nekdo, saj ni končal niti osnovne šole. Prijateljev ni imel, s tem pa nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Edina ženska, ki jo je v življenju res spoštoval, je bila njegova mati. O posebni vezi z njo priča tudi dejstvo, da sta dolga leta spala v isti postelji. Do zadnjega dne jo je vikal in ji na vsakem koraku izkazoval svojo naklonjenost.

arhiv Reporterja

Svoje zapostavljenosti se je zavedal. Še več, frustrirala ga je. Svojo jezo naj bi že kot otrok sproščal na živalih, saj naj bi bil znan po trpinčenju in krivolovu, čeprav je sam to ves čas kategorično zanikal. Za okolico je Metod postal problematičen že v najstniških letih. Pri 14 letih naj bi zažgal sosedovo seno in bil za to pogojno obsojen na mesec dni zapora. Štiri leta pozneje naj bi ukradel motor, večkrat kršil zakon, kradel in lagal.

Po odsluženem vojaškem roku je sprva delal pri Jugoslovanskih železnicah, nato pa je odšel v ZR Nemčijo, kjer naj bi delal v tovarni avtomobilov Porsche. Leta 1974 naj bi bojda tudi tam prišel navzkriž z zakonom, zato se je vrnil v domovino in se istega leta poročil z 21 let starejšo Štefko K. Kot je povedala pozneje, je bil tudi do nje grob in nasilen. Da bi preživljal družino, se je zaposlil v ljubljanski Metalki kot skladiščni delavec.

Slovenska psihiatrija ga je privezala na sramotilni steber

Kmalu po prvi poroki (bil je dvakrat poročen in ločen) je zagrešil več ropov, tatvin in goljufij. Zaradi krive ovadbe in velike tatvine je bil obsojen na leto in mesec dni zapora. V tem času so pri njem opazili psihične nestabilnosti, zato so ga hospitalizirali v psihiatrični bolnici Polje, kjer naj bi ugotovili, da ima ganserov sindrom. Zdravili so ga z elektrošoki, kar naj bi pomagalo pri psihotičnih in histeričnih osebnostih.

Obsojenci so Trobca sovražili

»Tudi Metodu Trobcu nagajamo, če se le da, saj je tudi on nasilen do nas. Na obsojence, ki se sprehajajo na travniku pod njegovim oknom, meče svoje blato in urin, jaz pa sem od njega že dobil na glavo kavno usedlino. Tedaj sem čisto znorel, odtrgal sem del lesene klopi in jo zagnal proti njegovemu oknu. Včasih pa smo se polulali v steklenice od kokakole in jih metali Trobcu skozi odprto okno, ker se mu pač drugače nismo mogli maščevati,« je v intervjuju za doktorsko nalogo avtorici tega prispevka povedal zapornik, ki je zaprt na istem oddelku, kot je bil Trobec.

Po petih ponovitvah naj bi ga pozdravili, a je bil njegov poznejši odvetnik Stanislav Klep iz Kranja prepričan, da je dolgotrajna uporaba električnega šoka povzročila možganske poškodbe oziroma mu jih je scvrla. Prav to naj bi po odvetnikovem prepričanju močno pripomoglo k temu, da je Trobec postal množični morilec.

Avtorica tega članka sem se s Klepom večkrat pogovarjala o Trobcu. Njune poti s Trobcem so se ločile leta 1984, ko je Klep Trobca zastopal v tožbi proti bolnišnici, »in vedel več kot jaz«, je povedal Klep.

arhiv Reporterja

Zaradi tega, ker je zastopal Trobca na sodišču, v kazenskem postopku in kasneje s pritožbami na višje in vrhovno sodišče, ko se je trudil spremeniti smrtno kazen v zaporno, kar mu je tudi uspelo, je bil v precejšnjih težavah.

»Slovenska psihiatrija me je privezala na sramotilni steber zaradi Trobca, a še danes sem prepričan, in za kaj takega sem pridobil tudi strokovno mnenje Planckovega inštituta iz Londona, da elektrošoki, ki jih je bil deležen Trobec, ne pozdravijo duševne bolezni, temveč le še okrepijo negativno delovanje v pacientu, ki je podvržen takšnemu zdravljenju,« je pripovedoval odvetnik.

»Lahko bi le rekel, da Trobec ni bil pri zdravi pameti in da je vedno imel neke svoje ideje. Toda bil je duševni bolnik, in to sem tudi dokazal na sodišču. Dejanja, umore je storil kot bolnik,« je še bil prepričan Klep.

Moril med spolnim odnosom

Trobec je svojih pet žrtev, zaradi katerih je bil obsojen, domnevajo pa, da jih je bilo še več, spoznal v Ljubljani, od koder jih je odpeljal k sebi domov v Dolenjo vas 22. Tam je ženske med spolnim odnosom zadavil, jih nato razkosal in zažgal v peči.

Pri tem naj bi šlo predvsem za zadovoljevanje spolnih potreb. Davljenje naj bi bila namreč preverjena kitajska metoda za povečevanje užitkov, in Trobec je pri tem morda pretiraval. Sam naj bi sicer enemu od preiskovalcev zaupal, da je ženske davil zato, da so kričale, saj je le tako lahko doživel orgazem.

Čeprav je bila njegova morilska sla velika, pa vseh žensk, s katerimi je spolno občeval, ni ubil. Tako se je denimo v času, ko so mu sodili, pojavila gospa, ki je trdila, da nikoli v življenju ni imela bolj nežnega ljubimca, kot je bil Metod Trobec in da ne more verjeti, da bi zagrešil zločine, o katerih pišejo v časopisih.

arhiv Reporterja

V njegovo past bi se sicer skorajda ujela tudi znana slovenska igralka Milena Zupančič, ki se je leta 1976 odpravila po okno v Metalko, saj so doma ravno gradili hišo. Simpatični prodajalec naj bi ji ponudil, da ji po službi sam z lastnim kombijem brezplačno dostavi kupljeno okno, v kar je igralka privolila, a so jo nato v teatru prepričali, naj lepo gesto prekliče, saj da naj bi ob dostavi zagotovo od nje zahteval denar.

Le nekaj dni zatem je v časopisu prebrala, da se je o dostavi dogovarjala prav z Metodom Trobcem, ki je tudi s kombijem ženske vozil k sebi domov in jih tam umoril.

Ženska oblačila in osebne izkaznice

Ko so Trobcu začeli soditi na kranjskem sodišču, je bilo v 29 strani dolgi obtožnici zapisano, da je osumljen grozovitih umorov petih žensk, poleg tega pa še 27 drugih kaznivih dejanj, od tatvin do nasilništva, ropov in groženj več ljudem in institucijam.

Trobcu so kriminalisti odvzeli prostost 5. avgusta 1979, ko je le nekaj ur pred aretacijo v gozd blizu Britofa pri Kranju zapeljal 38-letnega nemškega turista Hermana C. Lempenaua, da bi ga na samem pretepel in oropal. Dogajanje je opazoval Pavle Arzenovski, častnik JLA, ki je tam nabiral gobe. Zapomnil si je registrsko številko rdeče zastave 101 in jo predal policiji. Že nekaj ur kasneje so Trobca aretirali.

arhiv Reporterja

Med hišno preiskavo na Spodnji Beli na Gorenjskem, kjer je prebival, so naleteli na pravcato skladišče nakradenega. Medtem so preiskovalci dobili podatke, da je bil Trobec od leta 1967, ko je kot 19-letnik v Medvodah ukradel moped, kar šestkrat v kazenskem postopku.

»Metodek, kaj si spet ušpičil?«

Zasebni detektiv Rudi Domjanič, nekdanji kriminalist, je pred leti avtorici tega članka povedal, kako je potekala Trobčeva aretacija. »Trobca smo iskali zaradi napada na nemškega turista. Navzoč sem bil, ko smo ga peljali k mami, ki je živela skupaj s Trobčevo sestro in bratom v Črnem Vrhu nad Idrijo. Vedeli smo, da so v njegovem stanovanju v Spodnji Beli našli ženska oblačila in osebne izkaznice ter da gre za pogrešane ženske, več pa ne. Ko smo ga peljali k mami, je v avtomobilu ves čas govoril, 'babe so me uničile'. Nam pa ni bilo jasno, kaj govori. Ko smo prišli k njemu domov, je njegova mama vprašala: 'Metodek, kaj si spet ušpičil?' On pa je le odgovoril, da so ga uničile babe. Prosil nas je, ali mu mama lahko natoči žganje, in dovolili smo mu. Ko pa smo odhajali proti Dolenji vasi, je rekel mami: 'Dolgo me ne boš videla, ker grem v zapor.' Nato smo se odpeljali v Dolenjo vas, tam pa smo v krušni peči našli več kosti. Sprva smo mislili, da so živalske, saj je bil Trobec divji lovec, ko pa je prišel patolog, je bilo jasno, da gre za ženske kosti.«

V stanovanju na Spodnji Beli so postali pozorni na različna rabljena ženska oblačila in osebne izkaznice. Med njimi so bili ključi Urške Brečko in Zorke Nikolič ter plašč Marjane Cankar. Vse tri so bile v evidenci pogrešanih. Trobec, ki je bil že tedaj zelo nekomunikativen, je molčal.

V Dolenji vasi so kriminalisti hišo pregledali od kleti do podstrešja. V krušni peči so našli drobce ožganih človeških kosti, na podboju kuhinjskih vrat pa krvne madeže. Nato so se lotili precejanja gnojnice in tudi našli ostanke kosti. Analiza je pokazala, da gre za najmanj tri ljudi, kasneje pa je izvedensko mnenje govorilo o najmanj petih ljudeh, ki so končali v Trobčevi krušni peči.

Za šesto žrtev mu niso nikoli sodili

Prva Trobčeva žrtev je bila komaj 18-letna Vida Markovič, ki je umrla spomladi 1976. Druga znana žrtev je bila 52-letna Marjana Cankar, ki jo je zadavil in potem zažgal v peči v noči na 26. marec 1977. Urško Brečko, štela je 20 let, je umoril leto kasneje, sledila ji je 42-letna Ana Plevnik, peta ženska, za katere umor so ga obsodili, je bila 32-letna Zorka Nikolič, pokončal jo je novembra 1978. Šesto žrtev so identificirali nekaj let pozneje, ko je Trobec že prestajal kazen, a mu zanjo niso sodili.

Septembra 1980 je bil najprej obsojen na osem let zapora zaradi roparskega napada na nemškega državljana. Sledilo je drugo sojenje, prav tako na sodišču v Kranju. Novembra 1980 je bil spoznan za krivega petih umorov, izrekli so mu smrtno kazen. Tedaj 32-letni Trobec je izrek sodbe prenesel povsem mirno, niti trznil ni.

Šele ob sodnikovem izreku, da bo moral plačati sodne stroške, je vzrojil. Denar je očitno Trobcu pomenil največ, na kar nakazuje tudi njegovo ravnanje po umorih. Ko je žrtvam odvzel življenje, je namreč njihove stvari skušal prodati. Svoji sestri je celo dal plašč, ki je imel obrobo iz lisičjega krzna in jo prosil, naj ga proda.

Zadnjemu izrekli smrtno kazen

Na sojenju je prišlo na dan, da ni končal niti osnovne šole, vedno pa si je prizadeval biti nekdo, so tedaj poročali mediji. »Zame v življenju ni nikoli sijalo sonce,« je med drugim v svoji vzvišenosti in hladnosti večkrat ponovil na sojenju.

Vzrojil je tudi, ko je neka priča pričala, da je hladnokrvni zločinec. Tedaj je glasno povedal, da ne ve, ali je storil zločine, ki so mu jih očitali, saj je bil žrtev številnih elektrošokov, dobil jih je že leta 1974 in naj bi mu bili »scvrli« možgane, zato je trpel in njegova mama tudi.

Ko je bila povabljena na sodišče kot priča, je Trobec vstal in ves čas njenega pričanja stal. Novinar je želel ta trenutek ujeti v objektiv fotoaparata, kar je Trobca močno vznemirilo. Ko je zaslišal sprožilec, se je obrnil in skočil čez klop, a sta ga paznika še pravočasno obvladala, da ni prišlo do fizičnega stika.

Damijana Žišt

Sodba je postala pravnomočna 24. septembra 1982, Metod Trobec je bil zadnji, ki so mu v Sloveniji izrekli smrtno kazen. Trobec, ki mu je višje in nato še vrhovno sodišče leta 1984 smrtno kazen zaradi umorov petih žensk spremenilo v tedaj najdaljšo zaporno kazen 20 let, je kazen prestal avgusta 1999.

Nazadnje je prestajal 15 let in sedem mesecev dolgo zaporno kazen, ki si jo je prislužil v zaporu na Dobu zaradi napadov na sojetnike in paznika (dva poskusa umora, huda telesna poškodba, uničenje tuje stvari ter napad na paznika). Kazni so mu izrekli v različnih obdobjih, zadnjo na novomeškem sodišču marca 2000 za poskus umora sojetnika Miloša Nemca.

Sodišče mu kazni nikoli ni združilo v enotno kazen, kakor bi mu bilo moralo, ko je prestal eno kazen, je začel prestajati drugo, država pa je tako obšla pravni red, ki bi moral vladati pri nas. Kazni bi mu bili morali združiti, kar pomeni, da bi bila enotna kazen nižja. Celotno kazen bi prestal 5. marca 2015.

Damijana Žišt