Samo branje in razumevanja Shakespearjevega Hamleta je bilo s strani koreografa in režiserja Lea Mujića žal preveč površno, kar je povzročilo neprave poudarke in nerazjasnjene ključne dogodke, spet drugje prevelik poudarek na zgolj epizodnih prizorih. Tako na primer je ključni prizor dogajanja mišelovke zamegljen, nejasen ter premalo dodelan v svoji primarni sporočilnosti kot vrh dramaturškega loka. Dvor zaradi nejasnih razmerij odnosov in do samega prostora izgublja svojo pomembnost. Lahko bi našli še kako boljšo koreografsko rešitev za prizor molečega Klavdija in Hamleta, vsekakor pa je nuja po redefiniciji odnosa in pozicije Duha, tudi do Hamleta, kaka imenitnejša koreografska zamisel se z bolj poglobljenim študijem lahko kar hitro porodi.

Je pa tudi nekaj izvrstnih prvin in domislic: naj omenimo smrt Ofelije ali pa menjavo pisma (pri tem ni nujeno branja pisma v angleščini, brez težav je lahko prebrano v slovenščini ali pa se v nadnapisih doda prevod). Šepa tudi zaključni prizor dvoboja. Nejasno je na primer zastrupitev vrča vode, iz katerega pije Gertruda, kar je vzrok njene smrti. Na trenutek imamo občutek, da je ta Shakespearjeva mojstrovina pretežek zalogaj za Mujića. Predstavo zaznamuje tudi veliko (preveč) giba in premikanja, premalo samega plesa in izrazne povednosti. Včasih smo imeli občutek, da sam koreograf ne ve dobro, kaj bi počel s plesalci na odru in dodaja ali razvleče prizore zaradi same minutaže.

Svoje avtorske poudarke je Mujić loščil na odnosu med Ofelijo in Hamletom, a mnogo premalo na sami zgodbi, njenem poteku. Spet je v karakterju premalo koreografsko definirana kraljica Gertruda, sicer v dobri plesni kondiciji Tjaše Kmetec, ki je na oder prinesla nadvse zaželene poteze jasnega klasičnega baleta. Nerazumljivop in brez literarne osnove sta Rozenkranc (Lukas Zuschlag, ki je v tej vlogi neprepričljiv, pokazal je manj, kot zmore) in Gildenstern (Gabriela Mede) prikazana kot dva komedijanta, veseljaka. Na moment smo dobili občutek, da gledamo prizore iz predstave Picko in Packo. Dobro je karakterno svoje delo opravil tudi Lukas Bareman kot pokončni in odločni Polonij, zaščitniški oče. Izjemna pohvala gre Filipu Juriču kot Klavdiju, ki ga odpleše kot okrutnega samodržca, egoističnega, nevarnega in pobožnega na drugi strani.

Izjemna je bila Emilie Gallerani Tassinari kot Ofelija. S svojo krhkostjo in nežnim gibom nas je prepričala v karakterni lik ljubko lepe in naivne Ofelije, ki je žrtev dvornih spletk. Plesno močen in suveren je Kenta Yamamoto kot Hamlet, dvom in razjeda se kažeta v njegovem karakterju. Vedno stabilni Yamamoto tudi tokrat ne razočara. Duh v izvedbi Bálinta Rauscherja je dobro nastavljen, prepriča v svoji skrivnostnosti. Izjemna pohvala gre tudi Urši Vidmar kot skrbni in čuteči Ofelijini varuški. Na oder je prinesla izčiščen gib, jasen karakter in s tem emotivno vsebino. Več tega, prosimo! Vidi se, da sam baletni ansambel zmore veliko, da je lahko v dobri kondiciji.

Zelo estetski in prijetni so kostumi Manuele Paladin Šabanović, ki v svojih temnih barvnih niansah zrcalijo temačno usodo Hamleta. Kostumi so pod skrbno oblikovano lučjo (Aleksandar Čavlek) prišli lepo do izraza. Prav tako scenografija Stefana Katunarja težkih in hladnih barv, delovala je kot grozeč grad speče Trnuljčice. Orkester je bil solidno pripravljen, lepo ga je vodil mladi dirigent Ayrton Desimpelaere, ki smo ga Slovenci že posvojili in je na ta dan praznoval rojstni dan. Izbora glasbe bi lahko bila bolj posrečena, pogrešali smo več skladnosti ter kohezivnosti in tudi idejne zasnove v njej.

Navdušenje publike in upi ustvarjalcev, da bo ta baletna predstava dolgo in uspešno živela, so se (bolj ali manj) upravičeno porodili ob aplavzu po premieri. Povsem izvedljivo je, če se bodo skupaj s koreografom Mujićem pomujali s izčiščenjem giba, ki predstavlja ples, z nadgradnjo karakterjev osrednjih likov in predvsem z bolj stabilno in premišljeno dramaturgijo, opirajoč se na Shakespearjevo veliko tragedijo. Verjetno bo predstava kljub koreografskim in dramaturškim pomanjkljivostim zaradi dobrih plesalcev in njihove eksplozivnosti ter drugih vrlin navdušila marsikaterega gledalca, kar je tudi njen namen.