Šentjakobsko gledališče je eno najstarejših ljubljanskih gledališč z več kot stoletno tradicijo. Prostor in odrske deske dajejo zavetja zagrizenim gledališčnikom vseh starosti, mladim pa so navadno odskočna deska za skok na profesionalno pot.

Vse predstave niso uspešnice, prej redko, a tokratna uprizoritev je taka. Ne samo da je na repertoarju že tretje polno leto (za časa umetniškega vodstva Mojce Kreft) in je bila kot prva premiera jubilejne sezone, temveč je tudi opažena na festivalih in nagrajena. Velja za eno boljših produkcij Šentjakobskega gledališča.

Dramatik in komediograf Ken Ludwig je uveljavljeno ime v gledališkem svetu in njegove komedije so prevedene v več jezikov, redno pa ga igrajo v več kot tridesetih državah. Njegova komedija Ljubezen, strast in grdi puloverji (v izvirniku A Fox on the Fairway) govori o privržencih igranja golfa, golfskih klubih in ljubezenskih zapletih s srečnim koncem.

Kreativni golfski klub manjšega mesta se pripravlja na pomembno tekmo proti klubu sosednjega mesta. Zapleti se začno tik po podpisu stave z izjemno vsoto, ko se izve kopica skritih malenkosti in zamolčanih resnic. Tako na primer nenadni prestopi najboljših igralcev iz enega v drug klub, pa hipotekarni krediti na hišo in ženino omiljeno starinarnico; ljubezenski zapleti, simpatije in zaročni prstani in še in še.

Igralci so se dodobra razživeli in sprostili v svojih vlogah. Prepričljivi so bili v svojih zastavljenih likih. Velja jih pohvaliti pri njihovem resnem odnosu do gledališča, igre in osnov igralskega ceha, kjer so največ pozornosti posvetili jasni dikciji (lektor Renato Horvat) in gibu. Vidi se, da pri tem spodbujajo in opozarjajo drug drugega. Kolektivna igra in skupni duh same predstave jim je domač. To se prenaša na občinstvo. 

Jasen in razločen tako v govoru kot tudi v emotivnih stanjih svoje vloge je bil Gašper Pavc kot Bingham. Pavc je vlil veliko energije in na njem sloni celotni potek primarnega dramskega zapleta. Zabaven v svojih replikah in modrovanjih je Samo Ravnikar kot Dickie. Pohvaliti velja Anjo Glušič kot razgibano in pohotno Pamelo, pa Lauro Ivančič kot strogo in dominantno Muriel. Prepričljiv in prikupno zmeden je tudi Domen Blatnik kot Justin, njegovo nekoliko posebno zaročenko je entuziastično upodobila Maša Medved. Zelo nasmeji Marko Skok kot kuhar. Čeprav je majhna vloga, je Skok iz nje nekaj naredi.

Scenografijo je oblikoval Damir Leventić. Ta je bila v celoti v zelenem, celo stoli, zofa in miza, kar učinkuje zabavno, luč (Gregor Törner) je to lepo poudarila. Incognito design se je potrudil pri oblikovanju mask in frizur, sploh pri ženskem delu ansambla. Tako so bile Luise, Pamela in Muriel lepo in karakterno primerno urejene. Kostumi (Nataša Recer) so bili elegantni in zabavni, sploh puloverji Dikcieja.

Režiser in prevajalec ter avtor priredbe Jaša Jamnik je imel že dodobra pred očmi mizanscenske rešitve med samim prevajanjem. Te so dobro in humorno delovale, predvsem pa se je poigral s tempom predstave. Znal je upočasniti na pravih mestih, spet naredi tu in tam odmor ter tempo pognati naprej. Komedije mu nekako gredo od rok. Sploh situacijske. Občutek za humor kot režiser ima dober. Da je bila predstava še bolj uspešna veljajo zahvale še podpornikom Šentjakobskega gledališča pri tej predstavi: Cvetličarni Šimenc, Optiki Feliks, Robertu Pečniku, Golf igrišču Trnovo Ljubljana, Čevljarstvu Aleš Beljan.

Samo besedilo je nekakšna burleska, zabavna, lahkotna komedija, ki bi si jo gledalci in ljubitelji gledališča prav radi ogledali v kakem poklicnem gledališču, se nasmejali žlahtnim komedijantom ter odličnemu besedilu.