Vita Mavrič je koncert zasnovala v velikem slogu. Glamuroznem. Celo preveč glamuroznem za Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Za njo in njene ideje je potreben največji oder, Gallusova dvorana. Celo njeno pisano obleko, v kateri je ta večer elegantno nastopila, je kreiral naš veliki kostumograf Alan Hranitelj.

Mavričeva si je tokratno dramaturško nit zamislila kot prerez življenjskega dela ob svoji šestdesetletnici in ga poimenovala Šansoni v ogledalu življenja z nadnaslovom Vita e bella. Retrospektivno nas popelje skozi slovenske in svetovne šansone od prejšnjega stoletja do danes. Pohvalno je, da je na tem koncertu tudi krstno izvedla nekaj pesmi ter tako širi slovensko zakladnico izvedb.

Vedno znova smo pozitivno presenečeni nad njeno izvirnostjo, domišljijo in poustvarjalno paleto odličnih odtenkov ter zamisli. Vsak njen koncert je bolj uprizoritev kot samo glasbeno popotovanje, čeprav se oboje fantastično prepleta. Mavričeva je v prvi vrsti igralka in na oder prinese emocijo vsakega šansona posebej, glasbeno pa jo nadgradi dirigent, skladatelj, aranžer in pianist Jaka Pucihar, ji vdahne posebno noto, dodatno podkrepi njeno emocijo na obrazu ter gib in tako se prelije vsebina na dostojen način k publiki.

Jaka Pucihar je redni profesor na Akademiji za glasbo, ustanovitelj jazz oddelka in njen dolgoletni predstojnik. Z Vito Mavrič sodeluje že vrsto let in nekako soustvarja njene koncertne večere ter tudi zgoščenke. Jaka Pucihar je njen nepogrešljivi člen, pomemben steber njenih koncertov.

Za ta večer je Pucihar aranžiral celoten koncertni program ter nekaterim besedilom vdahnil tudi melodijo, na primer besedilu brata Mavričeve Vinka Möderndorferja z naslovom Strah ljubezni. Poleg pianista Puciharja so pri izvedbi koncerta sodelovali člani Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija.

Na odru so se ji pridružili še Alenka Godec, Mia Žnidarič (nepozaben trio pri pesmi Ne čakaj na maj, ki so ga dekleta skupaj odpela že leta 1994) ter Jure Ivanušič pri šansonu Stara moja, stari moj. Najbolj se nam je vtisnila v spomin izvedba Matilde Janija Kovačiča, ki govori o smrti in je publiko potisnila v strašljiv molk ter polagoma prepričljivo potopila v njeno vsebino.

Tu je aranžer Pucihar uporabil še tiste glasbene prvine, kompozicijski prijem, dinamiko in ritmične vzorce, ki dodatno uprizarjajo strahotno grozo na smrtni postelji. Melodije vseh aranžmajev so se mehko prepletale in nas popeljale v svet zgodb, obiskovalci koncerta pa smo jim radi sledili. Polno, občutno in tudi z odrsko razsvetljavo izjemno lepo spojeno (luč Blaž Sinjur) sešita pripovedna zgodba.

Spremljanje celotnega koncerta je slehernega obiskovalca navdalo z žlahtnostjo, da je iz dvorane odšel napolnjen z lepo in estetsko, tudi razumljivo, vrhunsko umetnostjo, kar je dandanes že redkost. Mnogokateri obiskovalec bo koncert z veseljem ponovno obiskal.

Režiral je sam prevajalec in avtor prepesnitev Tomaž Letnar, scenografsko je svoj pečat pustil soprog Vite Mavrič Andrej Stražišar, avtor video projekcij, ki so zapolnile zadnje scensko platno z zanimivimi fotografijami in drugimi likovno prijetnimi premikajočimi se elementi, pa je Andrej Intihar Rasta.

Vsekakor nas umetnost in koncerti Vite Mavrič vedno znova navdahnejo, saj umetnica vsak svoj nastop in interpretacijo do potankosti premisli, izpili in se osredotoča na tiste detajle, ki so čestokrat spregledani, kar njenemu šarmu na odru z mikrofonom v roki daje tako poseben pečat. Zato je prav, da je Vita Mavrič tudi članica žirije Festivala slovenskega šansona 2025, ki je letos potekal v Velenju. Njen izbor in utemeljitev ima posebno težo.

Linhartova dvorana je bila zagotovo premajhna. Zanimanje za ta koncert šansonov je znaten. Ne zamudite naslednjega, toplo priporočamo. Z velikimi pričakovanji se oziramo po njenem koncertu naslednje leto. Upamo, da v Gallusovi dvorani.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.