»Darilo sem dobila od dobre prijateljice, ki je prepričana, da je zdaj že čas, ko bi po več partnerskih katastrofah le morala dati ljubezni novo priložnost,« je Barbara povedala takoj na začetku, ko smo se posedli na klopco v Tivoliju, ki je žuborel od pomladnega šumenja krošenj in petja ptic. Končno smo imeli srečo, da je po tednih mrzlega vremena sonce pokukalo na plan in ogrelo najlepši ljubljanski park. Naša sogovornica je iz torbice potegnila darilo in radovedno smo planili po njem.

Lepo stekleničko rdeče barve z zlatim pokrovom je krasil napis »HOT–London–Miami–Tokio«, ki je obetal kozmopolitski vonj, na steklenem delu stekleničke, velike za dlan, pa je pisalo: Twilight natural spray, pheromone, natural spray . Zgovorno, kajti tega, da se feromoni dajo kupiti, tisti, ki živimo pod kamnom, doslej res nismo vedeli, obdarovanka Barbara pa: »Jaz tudi ne!«

Nemudoma smo se odločili, da bomo feromone iz stekleničke preizkusili na lastni koži, a preden vam opišemo catwalk dogodivščino z ulic prestolnice, naj razložimo osnove o feromonih, ki so bile sicer čudovito prikazane v prelepem, a tudi okrutnem psihološkem trilerju z naslovom Parfum: Zgodba o morilcu, ki je pred slabim desetletjem prišel na velika platna kinodvoran. Posneli so ga po zgodbi iz fantazijskega romana nemškega pisatelja Patricka Süskinda in hitro se je vpisal med kultne filme, ki bi si jih v življenju vsakdo moral ogledati. In če ste si ga ogledali, veste, da lahko človeške naravne vonjave oplemenitijo običajne dišavne vodice celo do orgazmičnih ekstaz, od katerih se na koncu ljudem preprosto zmeša.

Zgodba filma je postavljena v 18. stoletje in pripoveduje o Jeanu-Baptistu, mlademu fantu, ki se je rodil z napako. Na svet je privekal brez kakršnegakoli osebnega vonja. Ne diši in ne smrdi. Namesto tega mu je mati narava namenila neizmerno izostreni občutek za čutenje feromonov pri drugih ljudeh in vsej okolici. Zato se nadarjeni in sposobni Jean-Baptiste z veseljem zaposli kot vajenec v bližnji parfumeriji, z obsesijo, da izdela popolni parfum za natančno takšnega človeka – popolnega.

Med iskanjem primernih snovi, ki si jih je mladenič zamislil za popolni parfum, je študiral naravne človeške feromone, ki zlahka manipulirajo z našimi čustvi, in tako zvijačno v past spravil petindvajset brhkih deklet, jih umoril, iz njihovih teles pridobil pristne feromone ter na koncu dosegel sanje in dejansko ustvaril parfum, s katerim bi lahko zavladal svetu.

Med iskanjem primernih snovi, ki si jih je Jean-Baptiste zamislil za popolni parfum, je študiral naravne človeške feromone, ki zlahka manipulirajo z našimi čustvi, in tako zvijačno v past spravil petindvajset brhkih deklet, jih umoril, iz njihovih teles pridobil pristne feromone, na koncu dosegel sanje in ustvaril parfum, s katerim bi lahko zavladal svetu.

Petindvajset punc seveda ne more izginiti kar tako, ne da bi se kdo vprašal, kje so, in tudi grozovito početje Jeana-Baptista ni ostalo skrito. Oblasti so mu stopile na prste in ga obsodile na smrt, a v trenutku izreka kazni je uporabil svoj popolni parfum, in orjaška množica ljudi, ki se je zbrala na trgu, da bi si ogledala njegovo usmrtitev – nekoč so bile usmrtitve javne predstave za zijala in pri tem si je krivec res zaslužil, da bi mu jajca strli v možnarju – je padla v erotični trans, ki je Jeanu-Baptistu omogočil pobeg. V Pariz.

A zaman. Preteklost duha mu je sledila. Taval je sem in tja, a ker je čutil, da je svoje poslanstvo na svetu opravil, si je želel samo še umreti. Odpravil se je v družbo sestradanih klatežev na ulici in se v njihovi sredi polil s stekleničko popolnega parfuma. Tudi razcapanci so padli v slo transa. Vsak se je želel dotakniti Jeana-Baptista. Skočili so nanj, ga napadli, grizli, lizali, grabili po njem, vse dokler ga niso do konca raztrgali v norosti krvoločnosti. Epilog? Naslednje jutro se Jeana-Baptista Grenouilla nihče več ni spomnil. In čeprav je film fantazijski, je opis delovanja feromonov realen. Vodi lahko naravnost v slo, ta pa v nekontrolirani trans.

Vampirska privlačnost
Kaj so torej feromoni? Ene sorte hormoni oz. kemični signali, ki jih v malih količinah že po naravi izločajo vsi organizmi na tem planetu. Niso vsi enaki, za celo vrsto različnih je, vsi pa vedno delujejo po principu hitrega sprožilca odziva pri drugem pripadniku iste vrste organizma, ki feromone zazna z enim od čutov. Z vohom se to zgodi najpogosteje. Če imate doma mačka, dobro veste, da je kosmati gospodek ob prihodu k vam domov, v vaše stanovanje, označil svoj teritorij. Četudi nimate ravno superiornega nosu, da bi njegove feromone zavonjali, vam ne uide, da je vaše stanovanje poslej kar nenadoma njegovo.

Ker si želite, da muc ne bi bil osamljen, domov prinesete še eno ljubko mačje bitje in nestrpno pričakujete, kako se bosta mačka drug drugega razveselila, toda vaše želje se izjalovijo takoj, ko frajerja medsebojno predstavite. Sledijo dnevi, tedni, celo meseci sikanja, renčanja in bunkanja, ob katerem naokoli frčijo kosi mačje dlake, a ko sostanovalca po vonju opozorilnih feromonov končno spoznata, da drug drugega niti malo ne ogrožata, po navadi postaneta prava prijatelja. Zdaj smo opisali primer obrambnih feromonov, sicer pa si svet daje največ opravka s spolnimi kemičnimi reakcijami.

Iz biologije vemo, da pri živalih ti feromoni označujejo pripravljenost samice na parjenje, da samci sproščajo spolne feromone, v katerih so zapisani vsi podatki o vrsti in genotipu osebka. Tudi veliko vrst žuželk sprošča spolne feromone za privabljanje partnerjev. Na primer nekateri metulji potencialnega partnerja zmorejo zaznati tudi do deset kilometrov daleč. Zadnje mesece so izjemno aktualni klopi, ki kljub majhnosti slove po nagravžni nevarnosti. Ko klopi v naravi, najpogosteje v gozdu, zaznajo feromone, ki jih privlačijo – in pogosto so človeški – se poženejo za žrtvijo.

Sposobni so ji slediti tako dolgo, tudi uro ali več, dokler žrtve ne ulovijo in se kot pravi krvosesi – z ugrizom, ki ga ni moč čutiti – ugnezdijo globoko v kožo ter začnejo sesati kri. Ja, feromoni so krivi za kopico nevšečnosti v naših življenjih, a tudi za ogromno zares lepih dogodivščin, če teoretiziranje o feromonih pri živalih končamo in se obrnemo nazaj k človeku, kralju stvarstva, in Barbari ter njeni pripovedi o feromonih iz fantomske stekleničke twilight.

Ob izrazu twilight nam ženskam na pamet najprej pade tip ob katerem smo pred leti, ko smo bile še šašave punce, vzdihovale kakor tedaj, ko nas gnetejo drobcene tajske maserke z močjo sumo borcev. Uspešna filmska franšiza je v svet entertainmenta in slave izstrelila Roberta Pattinsona v podobi vampirja Edwarda Cullena. »Mar ni zanimivo, da se nam je filmski lik Cullen zdel precej privlačnejši od resničnega obraza Pattinsona. Kako je to mogoče?« Je vprašala Barbara. Konec koncev feromoni preko elektronskih pametnih naprav ne delujejo. Ali pač?

No, poleg nosu so tudi oči pomemben prenašalec kemičnih impulzov. Ljudje pa smo bitja, ki se tako in tako hitro zaljubimo, in ko se to zgodi, simpatiji dvorimo, enako kot različni živalski samci dvorijo samicam v upanju na seks. Tudi pav ima razkošen košat rep zato, da ga precej manj obdarjena samička lažje opazi< in za novi parček se rado poreče: »Samo zanjo ima oči!« Marsikakšen moški se vmes zagotovo tudi vpraša: »Zakaj zaboga me ta ženska tako privlači!?« Ko se med poliže, pa spet rečejo: »Le kaj sem videl na njej!« Ali: »Kje sem imel oči!?«

V tem je vzrok, zakaj se ljudje pogosto brezglavo zaljubijo v fikcijo, fantazijo, lastne ideale, ki so pod prho feromonov usodne ženske ali moškega zrasli v topli gredi možganov ljubljenega bitja. Ni nujno, da so feromoni vsakega človeka privlačni za vse druge ljudi, kot je prikazano v filmu Parfum, kljub temu pa naj bi oseba, ki izloča več kemijskih signalov, bila opazno privlačnejša za vso okolico. To dokazuje dejstvo, da je močno spolno aktivna ženska, ki seveda izloča več seksualnih feromonov, tudi v resnici privlačnejša za druge v bližini, čeprav sama do teh ljudi ne čuti popolnoma nič, tuji feromoni se je ne tičejo.

Da se lahko feromoni izločijo na najrazličnejše načine, in da sodobne doze feromonov v stekleničkah niso izum modernega sveta, pa priča še ena zgodba iz Francije. O plemiču, ki je bil tako neskončno nor na svojo gospodično, da je ljubil celo njene vetrove oz. prdce, kot jim pravimo po domače. Damine feromone v duhu prdcev je lovil v lično oblikovane stekleničke in v njih užival, vse dokler niso izpuhteli, tako da so za zgodovino ostale zgolj prazne stekleničke in anekdota o prdcih. Večini bi smrdeli, njemu so v dno zaljubljene duše dišali.

Genitalije jelena s sivko
Da človeških feromonov ne moremo uloviti in jih shraniti v stekleničkah, je torej ugotovil že ta plemič. V tehničnem smislu to ne bi bil problem, a kakor nimamo prostega trga telesnih organov ali kanibalskih restavracij, strokovnjaki postavljajo tudi uporabo človeških feromonov pod vprašaj etike? Naši seksualni feromoni so prisotni v večini telesnih izločkov, kot so urin, sperma, vaginalni izcedki, materino mleko, po navadi pa so prisotni tudi v slini, zadahu in očitno še v prdcih, čeprav je bila večina pozornosti znanstvenikov do sedaj usmerjena v aksilarni znoj.

Vrnite se v osemdeseta ali devetdeseta leta prejšnjega stoletja in se spomnite na televizijska oglasna sporočila za tedaj svetovno popularne kavbojke Levi’s, ki si jih s težavo nase potegne prepoteni delavec na gradbišču, in kako seksi je dekle, ki se zadnjih hip, preden se od dehidracije utopi v lastne potu, spomni, da je v hladilniku še ena steklenička ledene kokakole. Že pogled na ves tisti švic je privlačen, zato tudi med spolnim aktom ni nadležen, ampak slasten; in zato tudi najbolj preznojena majica nekoga, ki te mika, ne zaudarja, ampak strastno diši.

Da številni parfumi luksuznih kozmetičnih in modnih znamk vsebujejo živalske in rastlinske feromone za večji učinek dišave, pa dandanes ni več novost. Če vam v lokalu kdo reče, oprostite, vas lahko vprašam, po čem tako nebeško dišite, je zelo verjetno, da dišava, ki ste jo uporabili, vsebuje feromone ali vsaj enega – najpogosteje uporabljeni mošus, snov z izrazito ostrim vonjem iz žleze mošusnega jelena, ki leži med trebuhom in genitalijami. Mošusni jelen sodi v družino Moschidae, ki jo najdemo v Pakistanu, Indiji, na Kitajskem, v Mongoliji, na Tibetu in v Sibiriji.

Mošus se kot popularen parfum uporablja že od antičnih časov in je eden najdražjih živalskih proizvodov na svetu. V kombinaciji z drugimi dišavnimi esencami se mu menda ni moč upreti, po našem izboru pa ga najlepše začutite v Versacejevem erosu in madamoiselle Coco Chanel. Slednji je za gospe, eros za gospode. Kot zdaj že vemo, pa na trgu niso samo sloviti luksuzni parfumi s kančkom feromonov, ampak tudi izključno feromonski parfumi, ki prijetno in dolgotrajno dišijo. Dobite jih v trgovinah s parfumi, tudi na spletu.

Naši seksualni feromoni so prisotni v večini telesnih izločkov, kot so urin, sperma, vaginalni izcedki, materino mleko, po navadi pa so obilno prisotni tudi v slini, zadahu in očitno še v prdcih, čeprav je bila večina pozornosti znanstvenikov do sedaj usmerjena v aksilarni znoj.

V eni od teh trgovin smo zasledili tudi twilight, ki ga je na sestanek z nami prinesla Barbara. Steklenička je nabita s feromoni. Primarno gre za že prej opisani mošus z ambro, voskasto snovjo, ki nastaja v trebuhu kita glavača, bobrovino, rumenkasti eksudat iz ricinusovih vrečk, ki ga bobri v kombinaciji z urinom uporabljajo za označitev svojega ozemlja, med rastlinskimi vonji pa prednjačijo izvlečki sivke. A čeprav feromoni iz stekleničke nosijo hvalo afrodiziaka, naj bo jasno, da niso primerljivi z afrodiziaki, ki jih lahko pojemo, na primer ostrigami ali s špansko muho, afrodiziakom, ki ga je moč kupiti v seksšopih in še zdaleč ne deluje tako nenormalno poželjivo nenasitno, kakor si moški med sabo radi pripovedujejo, ko se »pod gasom« alkohola hvalijo z dogodivščinami, po navadi povsem izmišljenimi.

Delovanje feromonov v naravi je dokazano, da bi lahko tudi uporaba parfumskih feromonov človeka zares napravila privlačnejšega za okolico, pa še ni trdno oprijemljivo. Tako pravijo strokovnjaki. Nekaj sicer bo na tej privlačnosti, a koliko, zazdaj še ne vemo. Res je, da smo lepo urejeni in dišeči privlačnejši drugim ljudem, koliko nam pri tem lahko pomaga feromonski parfum, pa smo preverili s sprehodom po Čopovi ulici v Ljubljani. Jasno, odišavljeni s vsebino iz stekleničke twilight.

Rad bi bil bičan
Barbara je med drugim, ko smo kramljali o tem in onem o feromonih, in kar ste doslej v članku prebrali, dejala, da parfuma twilight še ni preizkusila, da pa ga je pripravljena testirati v družbi nekoga od nas. Dogovorili smo se, da je najbolje, če se ona odišavi, avtorica teksta pa ne, nakar obe greva peš od začetka Čopove navzdol vse do Prešernovega spomenika in nazaj. V razmaku kakšnih treh ali štirih metrov. In res! Prva se je sprehodila piska teh vrstic, ki ni bila odišavljena z ničemer, razen z naravnim vonjem, ki – verjeli ali ne – diši po svežih lističih mete na vrhu slastnega tajskega pudinga iz tapioke.

Ta vonj ne seže daleč, glavo je treba vtakniti kot labod pod pazduho, da lahko zavonjaš sladkobo. Maščoba za ušesi in tik pred njimi pa diši po siru, zlasti parmezanu, čisto pravem iz italijanske Parme; in tako je pri vsakem človeku, če ne verjamete, se s prstom podrgnite za ušesi in nato prst povohajte. V tem sicer ni ničesar erotičnega, razen če pomislimo, da star pregovor prav, da gre ljubezen skozi želodec.

No, piska tega teksta se ni obdala s feromonskih parfumskim oblakom in med pohodom po Čopovi ni opazila nobene posebnosti. Razen tega, da so ljudje štori, ki, namesto da bi gledali, kje hodijo, buljijo v izložbe in se posledično zaletavajo drug v drugega. Kaj pa Barbara? »Meni se je zdelo, da vsi gledajo vame, resda pa sem hodila počasneje kot ti, se ozirala levo in desno. Dobila sem nekaj zanimivih moških pogledov, ki so mi dali vedeti, da sem opazna in v njih očeh očitno privlačna. Ampak morda je bil samo placebo?« Hm, kdo bi vedel, morda je bil res samo placebo. Morda ne. Barbara nam je stekleničko twilighta pustila v dar, mi pa smo bili veseli, da smo dobili zanimiv, poučen klepet o feromonih, parfumih in manipulacijah v medčloveških odnosih.
Doma me je vseeno zamikalo, da bi twilight še enkrat sama preizkusila. Brez obveznosti.

Vedno je najbolje poklicati bivšega sodelavca in ga povabiti na pijačo, sploh, če je hkrati tudi prijatelj, ki zna odkrito povedati, prav, čudna si, ampak ti tudi povem, zakaj! Tokrat je po tretjem džintoniku vprašal: »Zakaj zaboga me tako privlačiš? Aja, bi me prebičala z usnjenim, če bi to zares želel?« Uf. Resno? Twilight? Ali morda le džintonik in ne sladki mošus iz jelenovih jajc …