Adaptacija režiserke Renate Vidič lepo gradi gradacijo, dramaturško teče in se zliva iz prizora v prizor. Loti se režije po klasičnem, razumljivem principu, z nekaterimi dobrimi mizanscenskimi rešitvami, ponekod velja kaj izpiliti, kak prizor preoblikovati ali nemara tudi izpustiti, vendar je adaptacija dobra in primerna svojemu namenu.

Predstava je dinamična, otroke potegne v samo dogajanje, igralci imajo kontakt z občinstvom, ga nagovarjajo in se tudi sprehodijo med njimi, kar dobro učinkuje. Sama dramaturška linija in tempo predstave držita v napetosti in spremljanju dogajanja. Predstava je v preteklosti tudi že prijela nagrade (kar dve leta 2018 na Pikinem festivalu v Velenju, in sicer za najboljšo festivalsko predstavo ter za najboljšo igralko/igralca Tjašo Hrovat kot Tinko, Mojco in Kosobrina). Jezik predstave (lektor Martin Vrtačnik) je primeren otrokom, gibek in tekoč. Vsak igralec ga za svoj ustvarjeni lik posebej oblikuje in prikroji, kar dodatno bogati predstavo v njeni večplastnosti.

Scena (Bine Skrt) je na podestih, nekako delavskih odrih, uporabljajoč tudi lestve za uprizarjanje gora, kar je kar nevarno za igralce in zahteva od njih zbranost in previdnost. Žal taka scena, ki sicer deluje razgibano, ni najbolj primerna za gostovanja. Zelo dobro zamišljena in domišljena je kostumografija Anje Ukovič, ki vsakemu liku pridoda lepe kostume, skladne s karakterjem, časom pripovedke ter hribovskega življenja. Tako nas še bolj prepričajo v resničnost zgodbe. Domiselna je lepa kostumska rešitev Vile Škrlatice, ki pod soji reflektorjev zasveti. Oblikovalec svetlobe Jaka Vramuž je imel kar precej dela, saj se zaradi razgibane in pisane scene kot tudi kostumov in več različnih kotov odrskega dogajanja osvetljava prilagaja in v svoji dinamiki pričara različne dele dneva, osojnosti in prisojnosti hribov, poudarja kostumske stvaritve in primerno osvetli odrski prostor.

Avtorji besedil za songe so sami igralci, pri čemer velja izpostaviti smisel za to ter pevski talent in ples Ilja Ota kot Kekca. Ota nas s svojo energijo, karizmatičnostjo prepriča v lik neustrašnega, bojevitega, poštenega in pregnanega, zvitega Kekca, ki tudi repa. Ota ga oblikuje kot srčnega, predanega in požrtvovalnega, s svojo energijo pa pritegne in očara publiko. Njegov zanos se lepo zrcali in dopolnjuje z drugimi igralci. Izjemen je Luka Cimprič kot Volk, grozni Bedanec, strahopetni Rožle in Pisank. Pra tako ga lepo podpre Sara Gorše kot Tinka, Mojca in Kosobrin (zamenjava za Tjašo Hrovat) ter Pia Skvarča (zamenjava za Anjo Drnovšek) kot prepričljiva Jerica in Koroščeva.

Presenetljiv in globok vrhunec predstave je z Mojco Partljič kot Pehto, ko Kekcu naposled vendarle poda navodilo za uporabo leka proti Mojčini slepoti. Ta prizor je igralsko in dramaturško vrh celotne zgodbe, lahko bi bil poslednji, saj sta ga igralca pričarala izjemnoemocionalno in odmerjeno. Nekako je bila hudomušna sledeča prigoda z Bedancem nekoliko sekundarnega pomena. Morda bi veljalo prigodi zamenjati. Na koncu pa seveda ne manjka znana Kekčeva pesem, ki jo vsi nastopajoči z odličnim posluhom ob tankočutni in vsestranski različno značajsko-slogovni klavirski spremljavi Roberta Vatovca zapojejo z občinstvom.

Ta enourna predstava je na sporedu že osmo sezono, kar priča o njeni uspešnosti, dobri zastavljenosti in prepričljivem igralskem kolektivu. Izjemna pohvala pa gre tudi pedagoškemu (Vanja Korenčan) doprinosu, ki ga Gledališče Koper ponuja, saj tako še dodatno angažirajo mladino, jim širijo obzorja in jih vzgajajo širše. Otroci in pedagogi odhajajo s predstave zadovoljni.