Najverjetneje sem. Vendar ne akutno. Sicer nerad javno jamram o svojem psihofizičnem stanju, čeprav občudujem ljudi, ki se popolnoma odprejo in razgalijo pred neznanci. Po drugi strani pa – zdi se mi, da je včasih javno hlipanje in trpljenje samo vaba za klike. Pozor: ne pri vseh, ampak takoj se vidi, kdo je na poti ozaveščanja, kdo pa na poti smiljenja folku in samemu sebi. Jaz imam za jamranje frende in familijo. Uf, kako me utegne tale misel ugrizniti v rit …

Obrazi