Težko je sprejeti, da postajaš nemočen. Da ne morem več po opravkih, da mi stvari, ki jih potrebujem, prinašajo otroci, kosilo pa dobim iz vrtca. Že dolgo nisem bil ne v mestu, na pošti, v trgovini, ne v gledališču. Da moram redno obiskovati zdravnika, ki mi skuša najti ustrezno protibolečinsko terapijo. Upam, da bom kmalu prišel toliko k sebi, da bom spet samostojnejši. Ne morem mimo razočaranja, da sem tako zanič. Vendar pa, človek je neverjetna žival in se pripravi k temu, da zmore veliko več, kot si misli. Upam, da bo tudi z mano tako. Da še nisem rekel zadnje. Da bom morda imel še kakšno manjšo vlogo ali snemalni dan.

Jana