Obakrat, tudi leta 2000, je oče v svojem stanovanju razkril prisluškovalne naprave. Prav letos mineva 25 let, ko se je obdal s skupino strokovnjakov, somišljenikov, in v šestih mesecih je bil napisan prvi Slovenski nacionalni kulturni program. O Jožetu Pučniku je najprej stekla beseda; o tem, kako so ga aretirali vpričo Rudija Šelige, naslednjo noč pa vdrli še v podstrešno sobico v Mostah, ki mu jo je prepustil Pučnik.

Vaš oče Rudi Šeligo je zelo dobro poznal tri leta starejšega Jožeta Pučnika. Literarni zgodovinar Marjan Dolgan je v Literarnem atlasu Ljubljane opisal njegovo aretacijo 31. oktobra 1958, ki ji je prisostvoval vaš oče. Kako je sicer gledal na Pučnika? Lahko kaj dodate k Dolganovemu zapisu?

Z Jožetom Pučnikom sta bila do konca na zvezi. Bil je očetov dober prijatelj še iz študentskih let. Pol leta pred aretacijo se je Pučnik preselil v center Ljubljane, mojemu očetu pa prepustil skromno podstrešno sobico v Mostah. Tiste hiše danes ni več. Po njegovem pripovedovanju je bila to tipična predmestna hiša, pritlična s podstreho in majhnimi okni, bolj podobna kakšni skromni kmečki bajti, ki so bile postavljene po bogve kakšni logiki v mestni ulični red. 

Bila je v klavrnem stanju, dotrajana, z odpadajočim ometom. Ob deževju si lahko opazoval, kako se v zidovju iz opeke in trstičevja dviga vlaga. Očetova podstrešna soba je bila zatohla, brez svetlobe, ponoči so se po tramovju sprehajale podgane. Pokonci si udobno stal le pod slemenom. O kakšni izolaciji seveda ni bilo govora. Luknje v strehi si lahko mašil z raznimi lesenimi odpadki ali pa do prvega dežja s časopisnim papirjem.

Primož Lavre

Po aretaciji Pučnika pri vratarski loži v Narodni in univerzitetni knjižnici – oče je bil takrat z njim – sta v to njegovo moščansko čumnato naslednjo noč vdrla miličnika in ga obtožila vloma v mlekarno v Mostah. Odvedla sta ga na tamkajšnjo postajo »ljudske milice«, kjer so ga do jutra zasliševali. Nočni obiski so se ponavljali, miličniki so mu pregledovali zapiske, knjige in mu podtikali nove vlome in druga kazniva dejanja.

So ga policijski ovaduhi »varovali« tudi pozneje?

Seveda, posebno intenzivno, ko je bil urednik Revije 57, in tudi potem, ko smo se preselili v Kranj in stanovali v bloku, v zame čudovitem stanovanjskem naselju Vodovodni stolp, polnem lepih spominov na otroštvo. Že v samostojni Sloveniji me je oče nekajkrat prosil, naj Pučnika iz Ljubljane pripeljem v Kranj in seveda potem spet nazaj.

Spomnim se dogodka, ko sem ga pripeljal, radostno je stopil iz avta, objel očeta, ki ga je čakal pred hišo, in mu rekel: »Kako si, ti moj slovenski Havel?« Ta utrinek mi je z leti potonil v pozabo, vse do takrat, ko sem na Simpoziju o prihodnosti slovenske kulture (2017) prisluhnil tudi dr. Janiju Virku. Poudaril je, da je zanj Šeligo edini ustvarjalec in intelektualec prve kategorije, ki je v Sloveniji naredil nekaj podobnega kot literat Vaclav Havel na Češkem – vstopil je v javni prostor in pustil pečat.

V telefonskem pogovoru pred intervjujem ste mi dejali, da je oče v svojem stanovanju našel prisluškovalne naprave. Kako je prišlo do razkritja?

V obdobju demokratizacije pred osamosvojitvijo je oče, takrat je predsedoval Društvu pisateljev Slovenije, nekoč pripeljal domov meni nepoznanega znanca. Po kakšni uri, dveh me je poklical v svojo sobo. Na delovni mizi so bili razstavljeni številni kabli in majhne, raznovrstne, po videzu sodeč, elektronske napravice.

Povedal je, da sta z znancem, ki je bil očitno vešč tega dela (oče o tem seveda ni vedel nič), to odkrila v njegovi sobi, da so to tam nameščene prisluškovalne naprave. V tistih partijskih časih seveda ni bilo potrebno preveč dolgo in globoko premišljevati in ugibati, kdo bi jih lahko namestil in kdo je naročnik tega početja. Drugi prostori v hiši so bili nedotaknjeni.

Dobro desetletje kasneje, po koncu očetovega mandata kot ministra za kulturo v letu 2000, me je poklical k sebi domov v Kranj, sam sem stanoval v Ljubljani, in mi razkazal napravice, razstavljene na njegovi delovni mizi. Ponovno najdba očetovega znanca. Ti aparatki so bili zdaj že veliko manjši, na videz precej bolj sofisticirani in kompaktni, tudi električnih kablov skorajda ni bilo več – novejše prisluškovalne naprave.

Sliši se domala nemogoče? Leta 2000? Le kdo bi bil tokrat lahko naročnik?

Prvič je bilo jasno, da gre za delo partije, a za drugo »najdbo« se tega ni moglo trditi. Oče o tem nikoli več ni govoril niti ni hotel o tem slišati, sem pa čutil, da ve veliko več. Po njegovi smrti sem se lotil raziskovanja, bolje rečeno, poizvedovanja, kdo bi lahko bil naročnik oziroma komu bi ta ostudna rabota lahko koristila. Kljub vsem naporom mi to v celoti ni uspelo, lahko pa skoraj z gotovostjo sklepam glede naročnika in mu pogledam v oči.

Ste naročnika tega (prisluškovanja) že srečali oziroma bi ga lahko sreč(ev)ali?

Ne, od takrat, ko sem prišel do zaključka, mi ni bilo dano, da bi ga srečal, prej pa. Večkrat. Zaradi pomanjkanja stvarnih dokazov naj to kljub vsemu ostane nerazkrita skrivnost – moja in seveda očetova.

Tako rekoč vse življenje je živel z ramo ob rami z raznovrstnimi partijskimi ovaduhi, ki so ga z raznimi metodami hoteli onemogočiti ali »nehote« prisiliti h kakšnemu priznanju: ko so mu, na primer, ob pijači razlagali o svoji skesanosti in kako sovražijo partijo, ali pa tudi bolj agresivno, ko so ga v času mrzlične dejavnosti pisateljskega društva, ko se je že začelo vse pripravljati na novo državo, hoteli zriniti s ceste, ko se je ponoči iz Ljubljane vračal domov v Kranj. Obakrat so poizkušali na območju Jeprce.

Primož Lavre

Čas po osamosvojitvi je bil nekako diametralno različen, vsebinsko pa kljub temu nekako enak. Isti ljudje, zdaj konvertiti, tisti, ki so ga v partijskih časih kot člani partije zalezovali in nasprotovali njegovim idejam o lastni državi in demokraciji, so ga zdaj trepljali po ramenih, mu izkazovali spoštovanje, tudi malikovali, prikimavali njegovim mislim.

Ob osamosvojitvenih procesih se je ustrašil, morda začudil, nekako ni mogel povsem doumeti, kako človek lahko iznenada, dobesedno čez noč s takšno lahkoto spremeni svoja načela, vrednote, svetovni nazor, navsezadnje tudi čustva – takrat je bila kranjska Kokra rdeča od zavrženih partijskih knjižic.

Pravite, da se je teh konvertitov ustrašil. Jih je imel za nevarne?

Lahko bi tako dejal; bal se je, da bodo s svojimi izkušnjami, preizkušeni v politični obrti prejšnjega režima in podprti s finančno (po)močjo še iz časa pred demokratičnimi volitvami, ugrabili to mlado državo, še tako nebogljeno in deviško, polno upanja in zanosa.

Domala povsem istih misli je bil tudi njegov prijatelj Jože Pučnik; zaskrbljen je bil nad usodo, prihodnostjo in načinom vodenja »svoje« stranke, po tem, ko je bilo izvoljeno novo vodstvo, ki ga je nasledilo.

Preziral je vse tiste, ki so na vplivnih položajih izkoriščali ta »privilegij« in so državo predvsem videli kot orodje za lastno bogatenje in interese, ki spodkopajo principe in načela demokracije – »ti sedijo na čebrih mastne zaseke, modrujejo in mlatijo prazno slamo s polnimi usti klobas, pod pazduhami pa k sebi tiščijo petelina na eni strani, na drugi pa kokoš, ki se vreščeče otepata svojega jarma«, je pravil. Venomer je poudarjal, da bi tako majhni državi, kot je Slovenija, morala biti korupcija tuja, da vrednostni sistem demokracije lahko sploh deluje.

Bil je sicer proti lustraciji, kajne?

Vsesplošni lustraciji je nasprotoval. Vedel je, da je mnogo ljudi moralo tudi pod prisilo, če ne drugače pa zaradi eksistenčne nuje, sprejeti partijsko knjižico. Zagovarjal je omejitev moči in delovanja partijskih veljakov in sodno obravnavo vseh tistih, ki so nosili krivdo za povojne poboje, montirane politične sodne procese.

Vrniva se v čas, ko je predsedoval pisateljskemu društvu. Med procesom JBTZ je v društvenih prostorih ponujal »logistiko« za delovanje Odbora za varstvo človekovih pravic. Tudi z nizom protestnih večerov, na katerih so prisotni brali svoja literarna in publicistična besedila. Je bil na Tomšičevi eden od operativnih sedežev osamosvojitve in demokratizacije?

Res, bilo je obsedeno stanje, tako rekoč vojaško. Peter Božič je bil tisti, ki je takrat nekje dejal, da je v vili Ebenspanger na Tomšičevi deloval štab slovenske osamosvojitve. Tudi to je bil eden ključnih vzrokov, seveda poleg izjemne arhitekture, da sva z Nikom Grafenauerjem v okviru Fundacije Rudija Šeliga leta 2017 na takratnem Simpoziju o prihodnosti slovenske kulture predstavila predlog za razglasitev vile Ebenspanger za kulturni spomenik državnega pomena. Vlada je pozneje ta predlog potrdila.

Primož Lavre

Na enega od protestnih pisateljskih večerov je prikorakal celo Josip Vidmar. Menda je takrat dejal: »Ko gre zares, je treba stopiti skupaj.« Kako sta gledala drug na drugega?

Josipa Vidmarja je oče globoko spoštoval glede njegove izredne strokovne podkovanosti, tudi avtoritete, ki jo je pomenil. Kar zadeva politična vprašanja, tudi svetovni nazor, pa sta bila in verjetno ostala na različnih bregovih. Spominjam se zame enega najbolj dostojanstvenih, izstopajočih dogodkov iz časa, ko je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Februarja 1990 je bil slavnostni govorec na podelitvi Kajuhove nagrade (podeljevala jo je založba Borec skupaj z založbo Partizanska knjiga z namenom spodbujanja pisateljev, pesnikov za ustvarjanje literature s tematiko o NOB). Predlagal je preimenovanje nagrade v »nagrado padlega pesnika« kot izraz preseganja enosmerne ideološke miselnosti.

Svoj predlog je pojasnil s temi besedami: »/…/ Odkar sem sprejel povabilo za tale slavnostni nagovor, me zalezuje misel, ki jo moram povedati: Kajuh se je rodil 19. 12. 1922 in umrl 22. 2. 1944. France Balantič se je rodil 29. 11. 1921 in umrl 24. 11. 1943. Kajuh je padel kot partizan, vojak divizije v pohodu na Štajersko, Balantič je zgorel na drugi strani v domobranski postojanki na Grahovem. Kajuh je imel enaindvajset let in skoraj tri mesece, Balantič pet dni manj od dvaindvajset let. Oba sta umrla v dvaindvajsetem letu nepojmljive starosti. Oba pesnika in oba kot pesnika in človeka sta padla na napačni strani, kot je napačna stran zamenjava pesniškega peresa s puško. Ko sta padla pesniška junaka Balantič in Kajuh je zgorela njuna vloga, zgorela je stran, na kateri ju je smrt dohitela. Balantičeva individualna zgodba je tragična, Kajuhova življenjska pot je stisnjena pod enakim numulitom tragičnega mitosa. Obe sta na neki točki za zmeraj zaznamovani s ‘hamartío’, usodno zmoto. ‘Izid dejanja’ njunih mitosov je ‘enojen’. Besede ‘izid dejanja’ in ‘enojen’ so besede Aristotelove poetike o tragediji. ‘Tragedija z dvojnim izidom,’ piše naprej Aristotel, ‘kjer čaka hudobne ravno nasproten konec kot dobre, se zdi boljša samo zaradi slabega okusa gledalcev in spada bolj h komediji.’« Kot odziv na ta očetov govor je Vidmar v imenu kulturnih delavcev OF odgovoril z ostrim protestom, objavljenem v takratnih časopisih, v katerem se je uprl »izenačevanju« Balantičeve in Kajuhove usode.

Najbrž mu vaš oče ni ostal dolžan? Bil je strasten polemik in je rad posegal v javni prostor, pravijo tisti, ki so ga poznali.

Ne motite se. Sledil je očetov daljši odgovor, skoraj že esej, poimenovan Nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj … Zapis je sklenil z odstavkom: »/…/ Ali drugače: Karla Destovnika mati je imela dva sinova. Karel je padel kot partizan, njegov brat Jože pa kot nemški vojak na vzhodni fronti. Po koncu morije je imela mati dva predalnika. Na enem je bila Karlova slika, na drugem Jožetova. Njeno razklano srce je zmoglo – ne moči, ne nečloveških energij, zmoglo je ljubezni, ko je ponavljalo: ‘Oba sta moja sinova.’ Kot da je namesto domovine in s Cankarjem rekla: ‘Življenje. Mladost. Ljubezen.’«

Primož Lavre

Kako je Rudi Šeligo doživljal zgoščeni čas slovenske pomladi?

Ne glede na to, kje je v tistih predosamosvojitvenih časih takrat bil, povsod je vrela neka energija, ki jo je »nosil« s seboj, čas je bil nasičen z dogodki, v zraku je bilo čutiti, da se dogaja nekaj velikega, pomembnega, predvsem pa veličastnega. Vsak trenutek je bil nepredvidljiv, klesala se je slovenska država. Opazoval sem očeta, videl v njem tisti zanos, življenjsko moč, enkratnost trenutka, ki je postajal večen ...

Ki pa seveda ne more trajati ...

Gotovo, pa vseeno: kakšno nasprotje v primerjavi s kasnejšim časom, ko je bil nekako vržen v dnevno politiko, tudi zato, da obrani idejo časa pred osamosvojitvijo. Postajal je nekako cunjast, sicer še vedno močan in oster v mislih, pa vendar sčasoma tudi vedno bolj razočaran. V pogovoru z Nikom Grafenaurjem za Novo revijo leta 1992 je dejal, da »nisem znal v pravem trenutku skočiti iz vlaka – in takrat me je res začel požirati (prazen) aktivizem«.

Tudi jaz sem čutil, kako očetu počasi zmanjkuje tiste elementarne življenjske energije. V vsem vitalizmu je zasijal še enkrat, takrat, ko je sprejel mandat ministra za kulturo v Bajukovi vladi in skupaj s sodelavci spisal prvi Slovenski nacionalni kulturni program.

V obdobju osamosvojitve sem bil kot arhitekt začetnik sprejel neko zame pomembno delo v italijanskem Riminiju. Večkrat sem se moral voziti tja. Po navadi sem se ponoči vračal domov; dolgočasna vožnja po avtocesti mi je dajala veliko možnosti za premišljevanje – tudi o tem, kakšne so usode ljudi, njihove »naključne« poti in dogodki, ki »nehote« zaznamujejo in določijo življenjsko pot.

Pomislil sem, da bi bilo očetovo življenje lahko čisto drugačno, če bi se mu na primer uresničila želja in bi igral pozavno v ansamblu ruskega cirkusa, ali pa ko se je nekje ob koncu osnovne šole odločil oditi v Ameriko. Naslednji dan, družina Šeligo je takrat živela na Jesenicah, so ga, vsega premraženega in izmučenega, našli na drugi strani Mežakle …

Na listi Slovenske demokratične zveze je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca. V imenu Demosa mu je pripadlo tudi vodenje Sveta RTV Slovenija. Je vedel, kaj pomeni skušati voditi to javno hišo?

Leta, ki jih je preživel (dobesedno) kot predsednik tega sveta, so bila verjetno najbolj črno obdobje v njegovem življenju. Pozneje nikoli ni bil pripravljen o tem kaj dosti govoriti. Vedel je, kaj ga čaka, da se bo moral spopadati z interesnimi vplivi, vsiljevanji in najrazličnejšimi pritiski, včasih tudi iz lastnih vrst.

Vsekakor pa je k temu »projektu« pristopil z veliko vneme, ambiciozno, bil je poln zamisli, spogledoval se je z nekaterimi organizacijskimi in programskimi strukturami britanske BBC, ki jih je želel vpeljati. V tistem obdobju je na lastni koži spoznaval najtemnejše strani človeške biti, dobesedno je šel čez vseh devet krogov Dantejevega Pekla. Dolgo se je moral očiščevati v reki Eunoe, da je za seboj pustil vse te težke spomine.

Andrej Bajuk ga je leta 2000 povabil v vlado za kulturnega ministra. Spoštoval je uradništvo, ve povedati takrat na ministrstvu zaposleni Simon Kardum, pozneje dolgoletni direktor Kina Šiška: »Ob primopredaji poslov je obiskal prav vsakega od nas. Kako drugače od njegovega (kasnejšega) strankarskega kolega Simonitija.«

Za Vaska Simonitija ne vem, sicer pa bo kar držalo. Stanovski kolega, arhitekt, ki je bil tudi takrat zaposlen na ministrstvu, mi je razlagal, da je ob začetku mandata potrkal tako rekoč na vsa vrata pisarn, se predstavil, se pozanimal, kaj zaposleni tam delajo, in jim potem razložil svojo vizijo, program, namen.

Primož Lavre

Oče je natančno vedel, katerim ciljem se mora posvetiti za razvoj in obstoj slovenske kulture; mandata ni vzel kot službo ali politično funkcijo, temveč kot poslanstvo in čast. Niso ga kot nikoli poprej zanimale bonitete ali kakršnekoli koristi, ki pritičejo takšnemu položaju, še službeni telefon je sprejel z muko. Zaradi takratnih političnih razmer je nekako vedel, čutil, da bo trajanje njegovega mandata in vlade kratko.

Za glavno nalogo si je zato zadal napisati zelo potreben osrednji program, ki ga v desetletni zgodovini slovenska država še ni premogla. Obdal se je s skupino strokovnjakov, somišljenikov, in v šestih mesecih je bil napisan Slovenski nacionalni kulturni program. Prav letos mineva 25. obletnica njegovega nastanka.

Kako je sprejel rojstvo tega dolgo pričakovanega besedila?

Pravili so, kako je bil ob njegovi predstavitvi radosten, nebogljeno srečen – in predvsem ponosen. V njem je izražena želja po izrazitih spremembah v kulturi. Program ni napisan kot kakšen priročnik ali navodilo za razrez finančnih sredstev. Berljiv je kot esej ali manifest. V času njegove javne predstavitve so ga označevali ne le kot prelomni dokument slovenske kulture, ampak tudi kot predlog kulturne ustave – kot nekakšno nadaljevanje oziroma dopolnjevanje t. i. pisateljske ustave (1988) iz predosamosvojitvenega obdobja, ko je oče predsedoval Društvu slovenskih pisateljev.

Na naslov Fundacije Rudija Šeliga ves čas prihajajo vprašanja, kje je program možno dobiti oziroma prebrati. Kot mi je znano, so tiskani izvodi občasno na voljo le v raznih antikvariatih ali ustreznih spletnih trgovinah; v knjižni obliki je bil program izdan v letu 2000, izdala sta ga, kot razberem iz kolofona, ministrstvo za kulturo in Nova revija.

Minister je bil le pol leta. Kakšen pečat je vendarle dal slovenski kulturi?

Napovedal je kar precej projektov, nekatere med njimi so uresničili drugi ministri za kulturo: javni sklad za knjigo, gradnja novega gledališča oziroma prenova ljubljanske Drame, gradnja nove AGRFT, ustanovitev večfunkcionalnih centrov za neinstitucionalne organizacije, prenova ljubljanske Opere in naložbi v SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor, Gledališki inštitut … 

Žal je ostalo tudi nekaj projektov, ki do danes niso bili realizirani, bi pa verjetno morali biti, najbolj izpostavljeni so na primer ustanovitev slovenskega profesionalnega gledališča na Dunaju, ustanovitev Agencije Primoža Trubarja, ki bi skrbela za promocijo slovenske kulture v tujini (po zgledu British Councila in Goethejevega inštituta), gradnja osrednjega Muzeja slovenske umetnosti in sistem financiranja produkcij slovenske kinematografije.

Katera kinematografija mu je bila za zgled?

Takratni francoski sistem z dodatnim obdavčevanjem distribucije filmov hollywoodske produkcije, kjer bi se dobljena sredstva prenakazovala v produkcijo slovenskih filmov (danes bi lahko rekli »po Trumpovem zgledu«). Naj še omenim, da si je zadal tudi nalogo, ki je ni mogel dokončati, da v mandatu uredi status samostojnih ustvarjalcev v kulturi.

Primož Lavre

Pregledoval in primerjal je različne vsebinsko podobne koncepte drugod po svetu, predvsem pa je želel sistematizirati profile poklicev, ki bi spadali v to panogo. Bil je neizprosnega mnenja, da nekateri od njih spadajo v razne inženirske ali njim sorodne organizacije.

Rudi Šeligo je klasik slovenske dramatike, pred leti je potekal simpozij o njegovem »magičnem gledališču«. Kako kaže vnovičnim uprizoritvam njegovih del?

Na pobudo Fundacije Rudija Šeliga so v ljubljanski Drami realizirali gledališki projekt Izobčenke, avtorsko delo sodelujočih v predstavi. Delo je nastalo po motivih nekaterih očetovih gledaliških del. Premierna uprizoritev je bila septembra 2019. Leta 2023 je novomeško gledališče odlično uprizorilo dramo Čarovnica iz Zgornje Davče v tamkajšnjem Anton Podbevšek Teatru. Žal mi ni uspelo, čeprav sem se trudil, da bi lani ob 50. obletnici krstne uprizoritve katero od slovenskih gledališč vnovič uvrstilo na repertoar dramsko besedilo Ana. Že to pove veliko.

Med neuresničene projekte spada tudi za leto 2022 načrtovana uprizoritev očetovega gledališkega dela Kdor skak, tisti hlap v kranjskem Prešernovem gledališču. Tako rekoč v zadnjem hipu je bila uprizoritev zamenjana z »avtorskim projektom«, poimenovanim Zadnji naj ugasne luč, ki je nastal na pogorišču Šeligovega dela. To dejanje še danes ni dočakalo javne obrazložitve in opravičila tako kranjskega Prešernovega gledališča, še posebej takratnega direktorja Jureta Novaka (aktualna ministrica za kulturo ga je postavila za direktorja Cankarjevega doma, op. a.), kot tudi avtorje »avtorskega projekta« in hkrati odpira vprašanje o statusu in pomenu avtorja nasploh.

Prav tako sta neuprizoritev kot izkazani odnos do očetovega dela globoko in surovo zarezala v zaupanje in pričakovanja dedičev avtorskih pravic, ki so dovolili in zaupali izvedbo dela ustvarjalcem Prešernovega gledališča.

Kaj bi rekli o aktualnosti drame Ana? Ali je mogoče, da tisti čas in prostor ni več izziv?

Ne glede na to, kar pišejo in ugotavljajo teatrologi, gledališki kritiki in drugi poznavalci – ali je Ana zgolj politična drama kot neposredna kritika komunističnega sistema ali pa gre za dramo, ki v sebi hkrati skriva in ponuja veliko več in se »zgolj« dogaja v stalinističnih časih – je vsekakor vredna ponovne uprizoritve. Nenazadnje tudi kot svarilo pred možnostjo ponovitve represivnih ali avtokratskih sistemov. V ta očetov opus nedvomno spadata tudi drami Slovenska savna in Volčji čas ljubezni.

Leta 1984 je bila krstna izvedba drame Ana v Slovenskem mladinskem gledališču v briljantni igralski zasedbi z Mileno Zupančič na čelu in pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića. Dramsko besedilo govori o jugoslovanski poklicni revolucionarki Ani, ki je s sinovoma prebežala v takratno Sovjetsko zvezo in tam nadaljevala svoje služenje revolucionarni oblasti, dokler je ni mehanizem političnih čistk pograbil v svoje kolesje …

Primož Lavre

Ste si krstno predstavo ogledali?

Sem. Gledališče jo je izvedlo v arhitekturno izjemnih, z enkratnimi konstrukcijskimi loki obogatenih kletnih prostorih Baragovega semenišča. Zaradi nekonvencionalne zasnove prizorišča smo gledalci na začetek premiere čakali zunaj stavbe gledališča.

Tam je bila tudi gruča mlajših obiskovalcev, ki je z jasnim (pre)glasnim in destruktivnim govorjenjem z ustrezno propartijsko politično konotacijo izražala nestrinjanje z izvedbo predstave, sramotila koncept in idejo očetovega besedila. To početje, nadgrajeno še z zanikalnim momljanjem in vzdihi, se je kljub neodobravanju večine gledalcev nadaljevalo tudi med predstavo.

Kdo so bili pravzaprav ti »aktivisti«, ki so se vedli tako nekulturno? Pravite, da so imeli propartijsko politično konotacijo.

Ti mladci, izvajalci tega pobalinskega početja niso bili nihče drug kot predstavniki partijske mladeži ZSMS, mladi marksisti, ki so nasprotovali, sprva s članki v Tribuni, meščanskim kulturnikom oziroma krogu publicistov in literatov, ustanoviteljev Nove revije. Nekateri med njimi so »sodelovali« v demokratičnih predosamosvojitvenih procesih in bili tudi poslanci LDS ali drugih strank.

Kar nekajkrat sem se spomnil na ta dogodek, posebno takrat, ko sem bral o podobnem, sicer bolj grobem početju partije v letu 1964, ko je eksperimentalno gledališče Oder 57 v Križankah uprizorilo igro Marjana Rožanca Topla greda.

Radostno pa se spominjam pogovorov z velikim Srbom Ivanom Tasovcem. Bil je pianist svetovnega slovesa, tudi srbski minister za kulturo in dvakratni direktor Beograjske filharmonije, zagovornik in podpornik Fundacije Rudija Šeliga. Za časa njegovega vodenja filharmonije je iz povprečne samozadostnosti postala eden vodilnih evropskih, če ne celo svetovnih orkestrov. Kritike v svetu so ga v tistem času označevale kot najmočnejše in najpomembnejše promocijsko orožje identitete srbske države.

Primož Lavre

V najinih pogovorih je obujal spomine na čas njegovega študija na moskovskem konservatoriju, ko sta mu starša med obiskom z navdušenjem pripovedovala o gledališki igri Ana, ki jo je leta 1984, v istem letu kot je bila ljubljanska krstna izvedba, v beograjskem gledališču Atelje 212 zelo uspešno režiral Dejan Mijać.

Opisoval mi je njemu takrat še neznane, mešane občutke in zbegane misli, ki so se mu porajale ob poslušanju zgodbe o usodi poklicne revolucionarke Ane ter ob slišanih besedah, ki so odzvanjale med zidovi in obvisele v zraku središča takrat trdega, neusmiljenega komunističnega imperija.

Katero delo vzamete v roke, ko se spominjate vajinih skupnih pogovorov?

Težko bi s prstom pokazal, katera knjiga oziroma delo mi je najljubše. V zadnjem obdobju vsekakor zbirka novel Ohranjeni spomin – po izboru Aleksandra Zorna, izjemno knjižno delo, ki ga je lani ob 20. obletnici očetove smrti izdala Beletrina. Knjiga je bila ob meni malodane celotno lansko leto in tudi del letošnjega, spremljala me je in potovala sva skupaj povsod, kjer puščamo sledove svojega arhitekturnega dela, vse tja do sudanskega Kartuma, kjer smo načrtovali bolnišnico. Vzel sem jo s seboj celo na praznovanje poroke v St. Peterburg.

Očetov roman – Izgubljeni sveženj, zanj je prejel kresnika. Večkrat sem ga že prebral, vsakič mi odstira nova videnja, na zastavljena vprašanja dobivam odgovore, navadno takšne, ki porajajo še več vprašanj ... Ko bo najina medsebojna strast spet dovolj močna, ga bom vzel vnovič v branje.

Če pa že moram izbrati »najljubšo« knjigo, je to Stolp, njegovo prvo izdano delo iz leta 1966. Moji najzgodnejši spomini me vežejo nanjo. Spominjam se, kako je bil oče radostno vznemirjen, ko je poštar prinesel paket z desetimi brezplačnimi knjižnimi izvodi, ki so po pogodbi pripadali avtorju.

Naslovnica mi je bila čudna, nisem je razumel (delo oblikovalca Jožeta Brumna); danes seveda mislim drugače – čudovita je. Na zadnji platnici je bila poleg kratkega spremnega teksta očetova fotografija. Kako previdno je odpiral tisti paket … nežno je iz zavoja vzel izvod knjige, ga pogladil, kako je bil ponosno vznesen …

Fundacija Rudija Šeliga je na predsednika Republike Slovenije naslovila vlogo za podelitev odlikovanja. Zakaj Rudi Šeligo ni bil odlikovan?

Vložili smo jo dvakrat s potrebnimi dokazili, tolmačenji in raznovrstnimi prilogami. To je bilo v obdobju predsedniških mandatov Boruta Pahorja. Spominjam se, da se je oče nekoč zvečer vrnil domov iz Ljubljane ves togoten, pa tudi žalosten in razočaran. »Zakaj, za boga, se borimo za samostojnost in demokracijo, če mladi, ki jim pripada prihodnost, v to ne verjamejo,« je ves razjarjen kričal po hiši. 

Povedal je, da ga je tega dne obiskal mladi in nadobudni partijec, mu – brez kančka slabe vesti zaradi tisočev umorjenih v pobojih po končanju druge vojne in neštetih uničenih življenjih in poklicnih karierah zaradi represivnosti partijskega sistema, ki mu je pripadal – ves odišavljen in nališpan hitel razlagati in že kar rotiti, da bo že partija uvedla demokracijo in zagotovila ustrezno svobodo, da ji je treba zaupati, da projekt samostojne Slovenije nikoli ne bo zaživel ali obstal, da je partija že začela znotraj sebe ustrezno rekonstrukcijo …

Le kdo bi to bil? Pa morda ja ne ...

Nihče drug kot mladi Borut Pahor. Mogoče je ravno v tem razlog, zakaj oče ni bil deležen nobenega odlikovanja Republike Slovenije. Ko sem bolj preletaval zakon o odlikovanjih, predsednik oziroma njegov kabinet razlogov za svoje odločitve ni dolžan pojasnjevati. Odlikovanja ni prejel niti za veličino svojega umetniškega opusa, niti za vrednostna dejanja za demokratizacijo slovenske družbe, ki so oboja nedvomno za večno vtkana v bit slovenskega naroda.

Boste še vztrajali?

Ne bom več. Sem nastavil že obe lici, vsekakor pa bom kot tudi fundacija podprl namero koga drugega.