V današnjem svetu, ki ni prav v ničemer boljši od tistega pred 80 leti – kvečjemu je slabši, saj nas zastruplja moralni relativizem, zaradi česar vojni ne rečemo več vojna, genocidu pa ne genocid –, je že misel na uporabo atomskega orožja najhujša nočna mora človeštva. Ampak kot bomo videli, je eden od ključnih elementov grožnje z jedrsko apokalipso prav manipulacija z javnim mnenjem oziroma igranje na psihologijo množice, točneje – ustvarjanje strahu.

Zato je logično, da je v trenutku, ko je Vladimir Putin začel poudarjati, da ima Rusija jedrsko orožje, dobršen del zahodnjakov otrpnil. Da bi daljši čas, morda celo tedne in mesece, ostali brez Tik-Toka, X, Instagrama, Facebooka in seveda elektrike, je zanje dejansko nepredstavljivo. Agresivni ruski imperator ima preveč atomskega orožja, da bi zapenjali z njim. Raje malo popustimo, mar je neka Ukrajina vredna vojne z Rusijo, po možnosti celo jedrske? Bomo zaradi režima v Kijevu vsi umrli?

Stotine milijonov evrov, ki letno letijo iz Kremlja na vse strani neba, najbolj pa na zahodno, imajo svoj učinek. Sodobna tehnologija je prišla kot naročena za razširjanje propagande in ustvarjanje strahu. Diktatorji so navdušeni, saj jih danes sliši in vidi ves svet, o čemer so kričači, kakršna sta bila Hitler in Mussolini, samo sanjali. Ko je kaplar grozil, kako bo uničil Združene države, večina Američanov tega ni ne videla ne slišala. Danes bi bil Adolf viralen, njegovi nastopi in grimase pa bi dobivali grafične upodobitve in kup oboževalcev, kajti v naši postmoderni družbi je pomembna forma, oblika oziroma celofan, kamor zavijemo prazno vsebino.

Putin ima več sreče od svojih sovjetskih predhodnikov, ki so z eksplozijo najmočnejše atomske (vodikove) bombe na oddaljeni sibirski Novi zemlji sporočali zahodnjakom, da zahtevajo njihovo spoštovanje. Posledice ruske brezobzirnosti so pripeljale do občutka, da je enim dejansko dovoljeno početi vse, medtem ko za druge veljajo pravila. Pred osemdesetimi leti so si ta privilegij vzeli Američani z bombardiranjem dveh japonskih mest, hollywoodska produkcija pa o tem nikoli ni posnela nobenega filma. Zanimivo – sploh glede na to, da je nekaj vojnih dram v zadnjih dveh ali treh desetletjih (Tanka rdeča črta, Pisma z Iwo Jime, Pearl Harbour, Midway …) zelo korektno interpretiralo japonsko stran v vojni na Pacifiku.

Profimedia

Vseeno je pomenljivo, da ob vsej tehnologiji, ki jo imajo hollywoodski studii, Američani doslej niso prikazali uporabe dveh atomskih bomb. To bi si lahko razlagali tudi kot prikrito obžalovanje ali celo tiho priznanje krivde, ker so to pač morali narediti, sicer bi v zaključnih bojih na japonskih otokih umrlo vsaj sto tisoč ameriški vojakov, morda celo pol milijona ali več. To pa so bile tudi avgusta 1945 v piarovskem smislu za demokratskega predsednika Harryja Trumana grozljive številke, ki bi ga lahko pokopale na volitvah. Zanimivo je tudi to, da so bili do uporabe jedrskega orožja precej zadržani generali, torej profesionalni vojaki, medtem ko so končno odločitev tako ali tako sprejeli politiki oziroma Bela hiša.

Menda je jedrski znanstvenik J. Robert Oppenheimer, vodja projekta Manhattan, med kratkim srečanjem s Trumanom oktobra 1945 potožil predsedniku, da so z uporabo atomske bombe odprli Pandorino skrinjico in da čuti, da ima zaradi tega krvave roke. Trumanu se takšno razmišljanje nikakor ni dopadlo in mu je nazaj zabrusil, da naj si ne domišlja, da je kriv česarkoli, saj je odločitev o uporabi sprejel on, predsednik Združenih držav, ki se mora s tem soočiti vsak večer, preden gre spat.

Moralna dilema, ki jo je malce nespretno odprl Oppenheimer, je večna: znanstveniki odkrijejo najstrašnejše orožje, ki bi lahko celo uničilo človeško civilizacijo, potem pa imajo – ko se zavedo, kaj so storili – zaradi tega slabo vest. Generali, na drugi strani, so komaj čakali orožje, s katerim bi premagali sovražnika, pri čemer pa jim je vseeno, kakšne vrste je. Važno je, da zmagajo in da se s fronte vrne domov čim manj vojakov v krstah. Na vrhu piramide pa so politiki, torej odločevalci. Oni so tisti, ki bodo na koncu sprejeli odločitev in zanjo tudi nosili odgovornost.

Popolnoma jasno je, da so Američani z uporabo atomskih bomb zagrešili vojni zločin in zločin proti človečnosti. Vemo tudi, da zaradi tega nihče ni odgovarjal pred kakršnimkoli mednarodnim organom, kaj šele sodiščem. Združenih narodov avgusta 1945 še ni bilo, mednarodni pravni red se je začel pobirati na noge s porazom sil osi, čeprav je dobršen del sveta ostal v vzhodnem bloku pod vodstvom še enega grozovitega diktatorja, ki je imel na Kitajskem še hujšega posnemovalca.

Leta 2025 nimamo več ene same jedrske države, ampak jih je že vsaj devet, Iran prikriva, da ima podobne ambicije. Kajti imeti atomsko bombo je v mednarodni politiki zlata delnica oziroma najboljša zavarovalna polica. Če bi imela Ukrajina še vedno jedrsko orožje (ki se mu je po razpadu Sovjetske zveze prostovoljno odpovedala), je Putin nikoli ne bi napadel. V ozadju je veliko psihologije, taktiziranja in manipulacij. Noben svetovni voditelj – niti Trump ali Putin – nima tega privilegija, da bi kar na lepem ukazal uporabo jedrskega orožja. Nima rdečega gumba, na katerega bi pritisnil in čez nekaj minut sprožil jedrsko vojno.

Na srečo so to pravljice za otroke. Na srečo obstajajo natančni, strogi protokoli za jedrski scenarij, ki preprečujejo katastrofo. Ruski postopek aktivacije jedrskega arzenala je še zahtevnejši od ameriškega in Vladimir Putin zanesljivo ne more sam lansirati raket z jedrsko glavo.