Intervju z Jurijem Součkom: Politične satire ni, kakor tudi ni demokracije

Veliko let je bil kot igralec zvest predvsem ljubljanski Drami, toda v srca Slovencev se je zapisal tudi s svojimi filmskimi vlogami in nepozabnimi sinhronizacijami številnih risank, pomemben pečat pa je njegovo ustvarjanje pustilo na radiu in televiziji, za kar je nedavno prejel tudi Ježkovo nagrado za življenjsko delo.

Nedavno ste več uglednim igralskim nagradam dodali še Ježkovo nagrado za življenjsko delo. Ima ta za vas poseben pomen, ker je velik del vaše kariere zaznamovalo tudi delo v televizijskem in radijskem mediju?

V knjižici, ki obravnava delovanje Odra 57, kjer sem pomagal pri soustvarjanju gledališkega delovanja, mi je pokojni Dominik Smole, s katerim sva drugovala in čigar drama Antigona, po mojem mnenju, še zmeraj ni presežena, napisal: »Dragi Jurij, smo ti kaj dolžni? Nič! Dal si Odru enak delež, kot ga je dal Oder tebi! Računi so poravnani!« Ta misel, vsaj približno, velja tudi za moje dolgoletno sodelovanje najprej z radijem in kasneje tudi s televizijo. Oba sta me v kriznih časih reševali iz težav, ki jih v mojem razmeroma dolgem življenju ni bilo malo. Tudi finančnih. Saj sem se za igralski poklic pripravljal brez privoljenja staršev, ki se z mojo izbiro poklica niso strinjali.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 se Souček spominja svojih začetkov na radiu in povojnega radia na sploh; meni, da radio ne bo nikoli prišel iz mode; pove, kaj si misli o tem, da ga ljudje poznajo predvsem po risankah; je kritičen do vsebine sodobnih risank; razkrije, zakaj politikov ni nikoli imitiral; svari, da bi se lahko Borštnikovo srečanje kmalu spremenilo v lokalno prireditev, ki bo zanimala samo še domačine z druge strani Trojan