Po dveh kovidnih letih je videti, da bo letošnje poletje vendarle tudi koncertno. Kakšni so občutki, ko po tako dolgem obdobju ponovno nastopate tudi po večkrat na teden? Ste že obnovili staro koncertno kondicijo?
Zanimivo, kako prilagodljivi (ali pozabljivi) smo ljudje; po dveh koncertih se nam zdi, kot da pavze sploh ni bilo. Prvi koncerti po njej pa so bili zelo strastni, saj se je adrenalin dolgo nabiral. V publiki in v nas.
Kako pa se na nastope odziva publika, je lačna tovrstnih dogodkov ali je še vedno nekoliko zadržana? Gostinci so še posebej na začetku ponovnega odpiranja javnega življenja opažali, da so se ljudje v obdobju pandemije kar malo odvadili obiskovati lokale, da je to dolgo zaprtje nekoliko spremenilo tudi same življenjske navade ljudi.
Podobno se kaže pri obisku gledališča, a upajmo, da se bo publika vrnila. Pri koncertih je trenutno morda prav nasprotno. V zadnjem času se je zvrstilo kar precej razprodanih koncertov v Stožicah, pa tudi naši koncerti so odlično obiskani oz. razprodani.
Je pandemija vplivala tudi na vaš življenjski ritem? Je za glasbenika pomembno, da kljub spremenjenim razmeram, ko denimo ni koncertov, vzpostavi ustvarjalno pa tudi siceršnjo rutino?
Pandemija je vplivala na vse nas. Na nekatere pa seveda bolj. Glasbeniki smo vsekakor bili med temi. Sicer sem pa malo več spal in računal na to, da se mi bodo podočnjaki malo zmanjšali, pa ni bilo nič iz tega.
Bi lahko vaše Pesmi iz karantene razumeli tudi kot tovrstno vzpostavljanje?
Pesmi iz karantene so bile verjetno izraz nekakšnega kljubovanja stanju izolacije, češ »pustili se pa že ne bomo«. Petdeset večerov sem stopil na balkon in vsakič posnel eno skladbo. Tako se je rodila moja nova kovidna osebna izkaznica, USB-ključek Pesmi iz karantene.
Marsikomu je bilo med zaprtjem najtežje biti sam, je primeren odmik v osamo vendarle nujen za umetniško ustvarjanje? Vam je pomembno, kje, kdaj in v kakšnih razmerah ustvarjate?
Zaprtje in samotje mi kar ustreza, pa ne samo zaradi ustvarjanja. Pravzaprav se mi zdi, da sem čedalje večji samotar. Kot mi je rekel bosansko-hrvaški pesnik Enes Kišević: Kreslin, v najboljši družbi si, ko si sam s sabo. Za ustvarjanje je vsekakor bolje, da sem sam, čim dlje od vsakdanje rutine, obveznosti ... mnogo mojih pesmi se je rodilo na počitnicah in potovanjih. Veliko pa jih zraste tudi na mojem vrtu, ki je bil med zaprtjem mnogo bolj negovan kot običajno.
Paul Simon je v pesmi Sound of Silence govoril o zvoku tišine. Kako shajate vi s tišino? Jo potrebujete?
Čedalje bolj. Tudi doma smo uglašeni bolj na tišino. Čas mi teče počasneje in v sobi nastane več prostora, ko ugasnem radio, televizijo in vse drugo.
Pogosto nas v življenju učijo o umetnosti govorjene besede, bolj malo pa o umetnosti poslušanja; sočloveka, zvokov narave, glasbe … Da se naučimo potrpežljivosti in izostrimo čute. Se vam to zdi pomembno za dojemanje glasbe kot tudi ljudi? V smislu, da zvoki, ki nas obdajajo, tudi besede naših bližnjih, ne postanejo zgolj zvočna kulisa, ki jo v resnici preslišimo?
Po eni strani ne prenašam t. i. small talka, čebljanja tja v en dan. Kot je rekel modrec, ne odpiraj ust, če ne poveš nečesa, kar je vredno povedati in slišati. Po drugi strani pa ne maram popolne tišine v čakalnici, na avtobusu… V Beogradu, Sarajevu, pa tudi že v Mariboru se na avtobusu sliši klepet. Tudi Italijani venomer čebljajo (baje bolj ali manj o ničemer) – in tovrsten odnos s sočlovekom pravzaprav ne more biti slab.
Če pogledamo Slovenijo, je videti, da znamo Slovenci v ključnih trenutkih vendarle prisluhniti sočloveku, stopiti skupaj. Nazadnje nas je tako v različnih humanitarnih podvigih povezala vojna v Ukrajini. Kako vi osebno doživljate vse, kar se dogaja na relaciji Ukrajina–Rusija? Vemo, da ste nastopili tudi na mednarodnem dobrodelnem koncertu za Ukrajino, mislim, da sem nekje prebrala tudi, da ste pod svojo streho sprejeli begunce od tam.
Včasih se mi zdi , da smo malo egoistični, potem spet presenetimo s solidarnostjo.Vsaka vojna je katastrofa, v kateri umirajo mladi fantje, jokajo matere, stari gospodje pa potem na koncu nekaj podpišejo in spijejo konjak. Pod družinsko streho smo vzeli mlado dekle, violinistko Bohdano. Ravnokar sem prebral ganljivo pismo, ki so nam ga v zahvalo poslali njeni starši …
Mediji so vas večkrat poimenovali za slovenskega Boba Dylana. Najbrž tudi zaradi pesniškega izraza, ne le glasbe? Kakšne se vam zdijo tovrstne primerjave?
Kar nerodno mi je zaradi te neustrezne primerjave, zato naj pojasnim, kako je prišlo do nje. Chris Eckman, vodja ameriškega banda The Walkabouts, je snoval album s prepevi evropskih avtorjev in je vprašal prijatelje iz benda R.E.M, ali poznajo koga iz Srednje Evrope. Nekaj let pred tem smo igrali v Kopru pred R.E.M, ki so imeli nekaj mojih albumov in me priporočili Chrisu. Ko je vprašal, kakšen tip da sem, so odgovorili, tako nekako kot slovenski Dylan. Sicer pa, v Italiji so pisali da sem slovenski De André, v Avstraliji pa slovenski Paul Kelly. Ko predstavljaš nekaj neznanega, pač narediš nekakšno primerjavo.
Ste kdaj v tem kontekstu morda zaslutili, da mladostniški idealizem in optimizem dolgoročno, ko trčita ob kruti realizem, nista vzdržna, ali preprosto še vedno verjamete v ljudi, verjamete, da vam bo nekoč uspela pesem, ki »prijazna bo legla v srce, in bo ljudi radostila, in bo še sebe potolažila, in vsem nam bo dajala moč«? Morda se motim, a zdi se mi, da prav Ena pesem bolj kot katerakoli druga kaže, da nad ljudmi, človeštvom le niste obupali? No, vsaj takrat še ne, ko je pesem nastajala.
Poskušam pisati dobronamerne pesmi, včasih mi katera uspe, npr. Tvoje jutro, Tisoč let, Poj mi pesem ... Pred leti sem prvič nastopil v slovenski cerkvi v New Yorku pri patru Krizologu, s katerim sva potem postala dobra prijatelja. Prvoten namen je bil, da nastopim v kleti, ki je precej hladna in neosebna, ko sem mu predlagal, da bi raje nastopil v cerkvi, me je dvomeče vprašal, gospod Kreslin, pa vi sploh imate kakšno sveto pesem? Pa sem mu v šali odvrnil, pater, moje so vse svete. Ko sva se na koncu prekrasnega večera priklanjala publiki na oltarju pred polno cerkvijo, mi je šepnil, madona, Kreslin, pa so res svete.
V enem od intervjujev ste dejali, da vas razžalosti, ko vas razočara človek. Kdaj ste bili v tem smislu najbolj razočarani?
Haha, vsak drugi dan. Najbolj me pa razžalosti, da čedalje bolj razumem ljudi, ki so dolgo in polno živeli in potem umrejo razočarani (nad ljudmi). No, seveda, srečam vsak dan tudi ljudi, ki me razveselijo s prijaznostjo, srčno širino in razumom.
Mnogi pesniki so največji navdih našli v bolečini in razočaranju, iz vaših besedil pa, ne glede na to, kako otožno deluje pesem, pogosto veje tudi ogromno optimizma. Ste kljub temu po naravi melanholik, tako kot nekako stereotipno označujemo ljudi s panonske ravnice, ali vas je Ljubljana z leti spremenila, če se nekoliko pošalim?
»… ne glede na to, kako otožno deluje pesem, pogosto veje ogromno optimizma ...« To je pa zanimivo slišati. Morda lahko potegnem vzporednico s pesmijo Vsi so venci vejli, ki jo Prekmurci pojemo, ko smo otožni, pa tudi ko smo prešerni.
Vsaj po pesmih sodeč, je videti, da starejši kot ste, bolj vas vleče v rodno Prekmurje. Se motim?
Mislim, da je to kar naravni pojav, ki ga opažam pri mnogih. Ne samo pri Prekmurcih.
Tudi vaše sodelovanje z očetom Milanom, s katerim sta v zadnjih letih odigrala kar precej koncertov, se bo zagotovo zapisalo v zgodovino slovenske glasbe. Ste morda med poglobljenim glasbenim sodelovanjem vzpostavili tudi nov, drugačen medsebojni odnos?
Morda bi lahko rekel, da ga prej sploh nisva imela. Pri osemnajstih sem odšel od doma in padel v popolnoma drug svet, kot je bil doma. Sicer pa pripadam generaciji, ki je odraščala v petdesetih, ko smo dobivali še »Trumanova jaja«, to so bila jajca v prahu, donacija iz ZDA. Za starše nismo bili »sončki« in »sončice«, tega vsaj pokazali niso. Sicer pa sta oba, mama in oče, odraščala brez očetov in bila deležna »deficita srca« in topline. Ko sva z očetom skupaj na odru, sem jaz nenadoma avtoriteta zanj, in to je res zanimiva izkušnja.
Ko je vaš oče stopil na sceno ali bolje rečeno na oder z vami, je bilo videti, kot da bi s tem ljudem razkrili neko svojo dolgo varovano skrivnost, kaj vse se denimo skriva za zgodbo o tisti črni kitari in podobno. Je bil oče vaš vzornik, tudi ko se tega morda niti niste zavedali?
Preko najinega muzikantskega druženja sem odkril, da je moj oče široka, mehka, svobodomiselna duša, človek ki je šel skozi pekel Hitlerjeve vojske in ruskega ujetništva. On mi je bil navdih za pesem Namesto koga roža cveti.
Pri devetdesetih je tudi z vašo pomočjo izdaj svoj prvi album. Vam je v izziv, da tudi sami kaj podobnega ponovite v njegovih letih?
Ne da sem si to ravno zastavil za cilj, ne bi pa imel nič proti, če bi bilo tako, haha. Sicer pa je bil Milan Kreslin prisoten že na prejšnjih albumih Beltinške bande. Na tem, njegovem, pa so zbrani samo njegovi solistični posnetki, kot so Tam daleč stran, Podmoskovski večeri, Daj mi Micka pejneze nazaj itd.
Prav v turobnih časih pandemije ste prejeli tudi dve odmevni nagradi; leta 2020 Ježkovo nagrado, lani pa še zlato piščal za življenjsko delo. Te kot ustvarjalca lahko nagrada za življenjsko delo tudi nekoliko prestraši, ne le razveseli?
Tista za življenjsko delo se ti zdi malo prehitra, prerana, haha.
Vas kdaj daje nostalgija po preteklih časih? Če sklepam zgolj po pesmi Čas rojen za dva, je vaš odnos do preteklosti precej realen in je nikakor ne idealizirate.
Poskušam imeti distanco do tistega, »... ko smo mi bili mladi, je bilo vse boljše«. Seveda je bilo, saj smo bili mladi. Charles Simić, ameriški pesnik srbskega rodu, Pulitzerjev nagrajenec, mi je z nostalgijo pravil o tem, kako je kot tri leta star otrok doživljal bombardiranje Beograda 6. aprila 1941. Zdelo se mu je zabavno, kako lepo treska, ko padajo bombe.
Kako se je z leti spreminjal vaš glasbeni izraz? Glede na to, da sami pišete tudi besedila, najbrž ob vsaki pesmi iz preteklosti veste, kaj jo je navdihnilo, kaj se vam je v času njenega nastanka dogajalo v življenju?
Pri večini pesmi se spomnim, kje so nastale, v kakšnih okoliščinah in zakaj. V nekaterih je več mojega življenja, v nekaterih so tuja.
Lahko kdaj pričakujemo, da boste napisali tudi čisto pravo avtobiografijo? Andrej Šifrer, ki je nekako vaša generacija, mi je v intervjuju dejal, da biografije ne bo pisal, saj da bi bilo ob tem preveč ljudem preveč nerodno. Je bila tudi vaša glasbena pot tako pikantna?
Muzikanti smo priče najbolj dionizičnih in ekstatičnih trenutkov v življenjih ljudi, ko igramo v poznih nočeh in ranih jutrih, ko se odpirajo srca in duše. Našim poslušalcem in nam. Takrat vidimo in doživimo marsikaj. Pravzaprav pa je knjiga Vlado Kreslin, Slovenija in jaz, ki je pred leti izšla pri Modrijanu, neke vrste biografija.
Nekaj skrivnosti iz vašega življenja je v delu Vlado Kreslin, Slovenija in jaz razkrila že vaša prijateljica Ruth Dupre. Smo Slovenci na splošno takšni, da pri marsičem, tudi samem odkrivanju lepot Slovenije, potrebujemo pogleda tujca, da nam odpre oči?
Ruth Dupre je hotela napisati knjigo o meni, pa sem ji predlagal, da naj knjiga vsebuje tudi njeno občutenje Slovenije. Pravzaprav sem ji predstavljal kraje in ljudi, ki so se mi zdeli relevantni in zanimivi ali so mi takrat slučajno prečkali pot. Američani so običajno nepopisan list v poznavanju Evrope in zanimalo me je, kako bo svoje videnje zapisala pisateljica iz Dallasa. Nastala je zelo duhovita, pronicljiva in berljiva knjiga, ob kateri se bralci, kot mi pravijo sami, zelo zabavajo.
Nekoč ste dejali, da so vaši albumi zapis časa, nekakšni dnevniški zapisi. Marsikdo pa danes za albume pravi, da so predvsem draga vizitka glasbenika, saj se ne prodajajo tako kot nekoč. Kako se kot glasbenik spopadate z razmerami, v katerih se je v zadnjih letih, še pred kovidom, znašla glasbena industrija?
Albumi na cedejih se ne kupujejo več. V modo so se vrnile vinilke za predane ljubitelje glasbe, vendar je tega pri nas le za vzorec. Še manj je prihodka od viralne prodaje, če ste spraševali o ekonomiji. Vendar pesmi pač moraš posneti in jih nekam zabeležiti, zato še vedno izdajamo albume na cedejih in vinilkah. Glasbeniki živimo od koncertov tako pri nas kot v belem svetu.
V osemdesetih, preden ste se podali na profesionalno pot glasbenika, ste imeli še redno službo. Bi si danes, v današnjih razmerah, upali storiti ta korak? Kaj bi v tem smislu svetovali mladim glasbenikom?
Svetoval ne bi nič, ker tudi sam nisem poslušal nasvetov, ko sem bil mlad. Poskušam dajati nasvete, a samo, če me kdo izrecno prosi zanje. Lahko bi pa rekel, da je bilo v osemdesetih dosti manj glasbenih profesionalcev v rock, pop in jazz glasbi. Z Martinom Krpanom smo bili na višku popularnosti, pa bi vseeno težko preživeli samo z glasbo.
Za skupino Martin Krpan pogosto napišejo, da je razpadla, potem ko je bila predskupina na koncertu Boba Dylana v Ljubljani. Razumem, da gre za kronološko zaporedje, najbrž pa sam koncert Boba Dylana ni imel kakšnega posebnega vpliva na usodo skupine, ali pač?
Mislim, da ne, se pa dobro sliši. Igraš pred Bobom Dylanom, in ker ne gre višje, nehaš. Sicer pa smo z Malimi bogovi igrali pred njim tudi leta 2008 v Varaždinu.
Ste imeli kdaj v bivši državi kaj težav zaradi komada, kot je To ni političen song, ki je pravzaprav za slovenske razmere brezčasen?
Zaradi tega komada v osemdesetih ne. Mi je pa v sedemdesetih črtal besedo »bog« nekdo, ki je v novem sistemu postal goreč vernik. Na samem snemanju sem moral spremeniti besedilo skupine Horizont.
S politiko se sicer v praksi niste nikoli preveč spogledovali, kljub temu pa ste bili na prvih demokratičnih volitvah na listi Zelenih Slovenije. Se boste še kdaj podali v te vode?
Na prvih demokratičnih volitvah sem kandidiriral za Zelene, bolje rečeno, posodil sem svoje ime, saj sem želel biti zadnji na listi, torej praktično neizvoljiv. S prijateljem Štefanom Smejem, ki je bil eden od pobudnikov zelenega gibanja, smo se takrat zavzemali za očuvanje reke Mure, proti izsuševanjem, za pridelavo konoplje… Skratka za stvari, ki se uresničujejo več kot trideset let pozneje.
Lani je minilo 30 let od izida vaše prve samostojne plošče Namesto koga roža cveti. Glasbeni kritik Jure Potokar je ob tem dejal, da tudi če bi napisali samo Namesto koga roža cveti, bi se gotovo za vselej zapisal v zavest svojega naroda. Kakšen pa je vaš odnos do tega albuma, vendarle je vaš prvi samostojni?
Ta prvi album je pravzaprav nekakšna Forrest Gumpova škatla z različnimi bomboni. Zbirka pesmi z različnih koncev in krajev, posnetki, ki sem jih do takrat nabral. Mešanica različnih žanrov. Takrat ni bilo enostavno priti do posnetka. Tako kot moje oče sem dal prvo plačo za črno kitaro. On zanjo, jaz za posnetek Tista črna kitara v privatnem studiu. Sicer pa je to bil prvi CD v samostojni Sloveniji, izšel je konec junija 1991.
Z leti ste nas s številom izdanih albumov vsekakor razvadili. Kdaj lahko pričakujemo izid novega?
Jeseni bomo izdali koncertni album Vlado Kreslin in Teo Collori & Momento Cigano, ki smo ga posneli na spomladanski devetdnevni turneji po Sloveniji. To bodo prekrasne preobleke mojih komadov, ki jih izvajamo z izvrstnimi virtuozi.
INTERVJU JE BIL PRVOTNO OBJAVLJEN V POLETNI ŠTEVILKI REPORTER MAGAZINA
BIOGRAFIJA
Vlado Kreslin je rojen 29. 11. 1953 v Beltincih. Z glasbo se je začel ukvarjati leta 1970 kot bobnar v lokalnem ansamblu Apollo. Naslednjih deset let je kot pevec nastopal z bendi Špirit III, Zodiac, Izvir, Horizont, Sanje in Avantura. Leta 1980 je s skladbo Dan neskončnih sanj zmagal na Slovenski popevki. Kmalu za tem se je priključil bendu Martin Krpan, ki pa je razpadel leta 1991. Martin Krpan je »odpiral« koncerte Roryja Gallagherja, R. E. M, Michaela Chapmana in dvakrat Boba Dylana.
Konec 80. let se je začel glasbeno družiti z Beltinško bando, starejšimi godci iz rojstnih Beltincev. Posvetil se je ljudski godbi ter povzročil pravi preporod etno glasbe in njenega dojemanja na Slovenskem. Ljudsko glasbo je približal mlajšim generacijam in opogumil ljudi, da so si upali spregovoriti v lastnem narečju. V začetku 90. let je postal del benda Mali bogovi. Z njim in Beltinško bando Kreslin še danes, tako na odrih kot tudi na nosilcih zvoka, združuje lokalno in globalno. Vlado pogosto sodeluje z mlajšimi slovenskimi in s priznanimi tujimi glasbeniki (Allan Taylor, The Walkabouts, Rade Šerbedžija, Parni valjak, Siddharta, Hans Theessink, Vlatko Stefanovski, Chris Eckman …), preskakuje glasbene in državne meje in ruši tabuje.
Izdal je že sedemindvajset albumov z avtorsko glasbo, nekaj pesniških zbirk, nastopal v filmu in gledališču kot avtor glasbe in igralec. Številne njegove pesmi so skoraj ponarodele, nekatere so postale navdih za romane, celovečerne filme in diplomske naloge.
Je član Društva slovenskih pisateljev.