Intervju s Ferijem Lainščkom: Literarne osebe so duhovna bitja

V teh dneh ste, kot ste mi dejali, zelo zaposleni tudi z obiski osnovnih šol. Kako doživljate srečanja z mladimi bralci, ki od nekdaj veljajo za najbolj iskreno publiko? Ali mladi še radi berejo?

Druženja z osnovnošolci so običajno prijetna in vsaj zame navdihujoča. Ne vem, morda je tako zato, ker me povabijo le na tiste šole, kjer otroci radi berejo. Pa ker imam občutek, da jih to, kar pišem, zanima. Ob takih vtisih se mi včasih zdi, da je posplošeno mnenje, češ da mladi ne segajo več radi po leposlovju, le še en prispevek k zmotnemu javnemu prepričanju. Moje izkušnje so res drugačne. Na vsaki šoli, ki jo obiščem, še zmeraj srečam vsaj knjižničarko ali učiteljico, ki otroke zna navdušiti za branje, v vsakem razredu pa potem spoznam tudi kar precej strastnih bralcev. To se mi zdi povsem v redu, saj ne vem, ali je bilo sploh kdaj drugače. Navdušeni bralci smo bili zmeraj v manjšini, držal se nas je grozd tistih, ki so brali zato, ker je v šoli pač treba brati, okoli pa se je širil krog tistih, ki se jim je to zdelo brez zveze.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Lainšček meni, da je za vse, kar kdaj slabega opazimo ali začutimo pri otrocih, verjetno treba iskati vzroke v svetu odraslih; pravi, da pisanje romana doživlja kot dolgotrajno obsedenost; pribije, da je življenje začel s slovensko knjigo in ga bo z njo tudi končal; med vzroki za latentno krizo slovenskega filma izpostavi zanemarjanje scenarijev.