Po francoskih merilih je za nov multipleks zrelo mesto Romorantin, ki s 17.000 prebivalci leži globoko v dolini Loare južno od Pariza. Tam delavci po pisanju AFP hitijo, da bi kinogledališče s petimi platni dokončali do konca marca.
To sicer ni edini primer. Samo lani je v Franciji odprlo vrata 22 novih kinov, čeprav večino leta niso mogli obratovati. V gradnji ali prenovi pa jih je še nekaj.
Francija, ki velja za rojstni kraj gibljivih slik, je imela skoraj vedno najvišjo obiskanost kinematografov v Evropi. Čeprav je bil lani zaradi 23-tedenskega zaprtja in odpovedi številnih hollywoodskih uspešnic obisk manjši za dve tretjini, je to prenesla bolje kot večina drugih, po pisanju AFP deloma tudi zato, ker se je še vedno lahko zanašala na svojo plodno filmsko industrijo.
Država je znana tudi po svoji mreži manjših neodvisnih kinodvoran po vaseh in manjših mestih. Kot piše AFP, so nekatere "čudovito nenavadne" in se trudijo, da bi pritegnile naslednjo generacijo, ki gleda filme ob uživanju pokovke.
Novi večmilijonski kompleks Cine Sologne v Romorantinu gradijo na parkirišču zunaj mesta in bo nadomestil stari kino Le Palace v srednjeveškem središču, ki je na leto pritegnil približno 70.000 gledalcev. Vendar se je soočal s pomanjkanjem tehnologije in udobja, s katerima bi konkuriral domači kino ponudbi.
"Privabiti moramo ljudi, ki si želijo v kino, a ko vidijo ta majhna, lokalna gledališča, pomislijo 'Ne, hvala'," je povedal vodja gradbenega podjetja Cedric Aubry. Podjetje je specializirano za gradnjo novih kompleksov na oddaljenih lokacijah, ki za velike družbe niso privlačne.
To je njegova četrta gradnja kinematografov, odkar se je začela pandemija, in po njegovih besedah model deluje. Podobne oddaljene projekte imajo v krajih ob rekah Meuse in Yonne.
Za kraj, kot je Romorantin, ki v zadnjih nekaj desetletjih še vedno okreva po zaprtju tovarne avtomobilov in uničujočih poplavah, so takšni projekti nujni, je povedal župan Jeanny Lorgeoux. Kot je ocenil za AFP, je to ključnega pomena za majhno mesto. Po njegovih besedah so socialna povezava z drugimi, povezava med generacijami in gospodarska spodbuda.
Odkar v tej regiji ni več tovarn, so kinematografi postali redko mesto za preostali delavski razred. Aubry se s tem strinja in je na strani protestov, ki so se v letih 2018 in 2019 razširili po podeželski Franciji. Po njegovih besedah je bilo sporočilo v tem, da se prebivalci v provinci počutijo zapuščene.
"Kino je pogosto, zlasti v majhnih krajih, zadnje pomembno kulturno mesto, ki je še vedno privlačno za vse ljudi," je povedal Aubry. Pandemija po njegovem mnenju ni razlog, da bi se vdali, temveč nasprotno: "Ta kriza je samo še potrdila, kako zelo pogrešamo bližino drugih ljudi."