Že več kot tri desetletja ustvarja zunaj ustaljenih glasbenih tokov, kjer komercialni recepti nikoli niso bili njegovo merilo.

Skladatelj, producent, pedagog, radijski avtor in večni raziskovalec zvoka ostaja zvest prepričanju, da je glasba predvsem notranje potovanje. Ob izidu prvega singla Once, ki napoveduje jesenski album Traces, nastal v sodelovanju z ameriško umetnico Yvette Holzwarth, razkriva razmišljanja o ustvarjanju, življenju, tišini, navdihu in svetu, v katerem umetnost po njegovem mnenju postaja ena redkih oblik resnične svobode.

Njegovi odgovori so včasih morda kratki, a niso enoznačni in odpirajo prostor za razmislek. Tako kot njegova glasba tudi ta intervju ne ponuja hitrih odgovorov, temveč vabi k poslušanju. Pred nami je pogovor z ustvarjalcem, ki verjame, da je glasba najgloblja sled človeka v času.

Vaša ustvarjalna pot traja že več kot tri desetletja. Če bi danes pogledali nazaj na Boštjana Lebna z začetka kariere, kaj bi mu povedali in na kaj bi ga opozorili, da ga na tej poti čaka?

Obstaja samo en odgovor na to vprašanje, ničesar mu ne bi povedal in na nič opozoril … Samo prebral bi mu pesem Charlesa Bukowskega Go All The Way (Pojdi do konca, op. p.):

Če se boš podal na to pot, pojdi do konca.

Drugače niti ne začenjaj.

Če se boš podal na to pot, pojdi do konca.

To lahko pomeni izgubo deklet, žena, sorodnikov, služb in morda celo lastnega razuma.

V različnih obdobjih ste bili skladatelj, producent, studijski glasbenik, oblikovalec zvoka, pedagog, radijski avtor in koncertni izvajalec. Katera od teh vlog je pravzaprav najbolj »vi« in zakaj?

Vsem naštetim vlogam ali vsaj večini je skupno to, da skušajo med sabo pomiriti teh 12 tonov, ki so na voljo. Pravzaprav sam težko ločujem med temi vlogami, običajno sem vsaj v dveh ali treh hkrati, ampak najraje si domišljam, da sem producent. Tudi pedagoški del je privlačen, kako vendarle ubesediti neubesedljivo.

V enem od zapisov ste se opisali kot popotnik, trubadur in iskalec izgubljene skladnosti. To ni ravno običajen način, kako se glasbeniki predstavljajo. Kaj ta misel pomeni v vašem vsakdanjem življenju in ustvarjanju?

Po eni strani sem največja potovanja v življenju opravil takrat, ko se nisem niti premaknil z mesta. Po drugi strani pa sem z majhno kitaro prepotoval svet, ali drugače, moral sem zelo daleč, da se vidim od blizu.

Primož Lavre

Izraz trubadur se nanaša predvsem na potujoče pesnike in glasbenike iz srednjega veka, ki so skladali in izvajali lirično poezijo. Izraz mi je verjetno blizu, ker imam občutek, kot da ne pripadam temu času. Ali bolje, kot da mu ne želim pripadati. Skoraj vsi smo iskalci izgubljene skladnosti, in kot je videti, večina to počne na precej neposrečen način.

Pogosto poudarjate, da je glasba univerzalni jezik. V času, ko je svet vse bolj razdeljen, ali še vedno verjamete, da lahko glasba preseže kulturne, politične in družbene razlike?

Grem celo tako daleč, da vidim umetnost kot edino rešitev za ta svet. S pojavom umetne inteligence, ki to ni, je to še bolj očitno. Glasba ima to magično moč, da nas popelje v območje čiste zavesti, daleč od miselnih in vedenjskih vzorcev, ter odpira globoko zakopani notranji svet.

To zvočno tkanje je sestavljeno iz veziva, ki je pretresljivo čutno in je vsekakor vredno naše pozornosti. Duhovna pustolovščina, v kateri z zvoki udomačimo svoj nemir. Velja ji zaupati, čeprav smo v tem trenutku zelo daleč od tega.

Če bi morali izbrati eno skladbo – svojo ali tujo –, ki po vašem mnenju najbolje dokazuje, da glasba presega jezik in meje, katera bi to bila in zakaj?

Zdi se mi, da ima vsaka kultura, vsak košček sveta svoj blues, katerega forma in zvočnost se lahko seveda razlikuje od afroameriške glasbene tradicije, gre za občutek, ki se kanalizira skozi zvok in ritem. Izbral bi skladbo Paris, Texas (Ry Cooder) iz istoimenskega filma, ki je nekakšen soundtrack mojega življenja.

Študirali in izpopolnjevali ste se v Evropi, Združenih državah Amerike in Indiji. Kaj vam je dala vsaka od teh glasbenih kultur in kako danes živijo skupaj v vašem ustvarjalnem izrazu?

Predvsem sem samouk, ki je informacije pobiral na vseh koncih sveta, včasih v sklopu institucije, drugič na ulici. Nobeni glasbeni tradiciji nisem kos, nobene ne obvladam, ampak vplivi so pa od vsepovsod, od New Orleansa prek Andaluzije do Indije, moj glasbeni izraz je pač posrečen ali pa neposrečen konglomerat vplivov. Sem predvsem slab posnemovalec, verjetno se je tako oblikoval moj stil oziroma ustvarjalni izraz.

Velik del vašega opusa raziskuje odnos med zvokom in tišino. Zakaj se vam zdi tišina v glasbi skoraj enako pomembna kot zvok?

Sestavni del glasbe poleg zvoka je seveda tudi tišina, ki je lahko tudi zelo zgovorna. Ona ni vedno samo platno, namenjeno zvokom, samemu sebi se bolj zdim kot slikar, zvočni slikar s paleto zvokov, 12 tonov, kot pa recimo glasbenik, inštrumentalist v nekem klasičnem pomenu. Že od nekdaj imam sinestezije, to so vidni vtisi pri zaznavanju glasbe, gre za barve, podobe, oblike – kar ni nič posebnega ali kakšen poseben dar, to ima mnogo ljudi.

Ali se vam zdi, da se ljudje danes bolj bojimo tišine kot nekoč? Kaj nam po vašem mnenju tišina razkriva o nas samih?

Mislim, da razkriva nas same, ko prenehamo bežati od praznine, ki se nam zdi kot poguba in jo zato skušamo napolniti s smislom.

Vaša diskografija nikoli ni sledila komercialnim smernicam. Je bilo to zavestno tveganje ali preprosto nikoli niste znali ustvarjati drugače?

Zagotovo to drugo, gre bolj za nesposobnost ali nezmožnost sklepanja kompromisov, zaverovanost v neko lastno pot, v raziskovanje življenja skozi glasbo, nikoli nisem bil sposoben glasbe doživljati na nivoju zabave ali razvedrila, vedno je bila ritual, ne neki dodatek življenju.

Ko začnete ustvarjati novo skladbo, kaj pride najprej? Melodija, beseda, občutek, podoba ali popolna tišina?

Upam, da ne bo zvenelo preveč mistično in ezoterično, ker dejansko ni, problem je samo, da težko najdem besede za ustvarjalni proces, niti nimam občutka, da karkoli ustvarjam, skladba se ti zgodi ali pa se ti ne. V nekem trenutku je to tudi racionalni proces, ampak nikakor ne na začetku. Največkrat se začne z besedo – ampak od kod je prišla beseda?

Kaj pa naredite takrat, ko navdiha ni? Čakate, da se skladba »zgodi«, ali obstajajo načini, s katerimi ustvarjalni proces spodbudite?

Ustvarjalnost je že sama po sebi verjetno največja skrivnost narave, skladba se vedno zgodi in jaz ne razumem ničesar v tem procesu. Čeprav sem si včasih domišljal, da mi je kaj jasno.

V vaših skladbah pogosto ni prostora za odvečne note ali pretirano produkcijo. Kako veste, kdaj je skladba končana in kdaj ji morate še kaj odvzeti?

Vsaka skladba gre skozi neki evolucijski proces, skozi različne oblike, verzija, ki je na albumu, je pač tista, ob kateri sem dobil občutek, da skladba ni več moja, da že ima svoje življenje. Pravzaprav zelo veliko pozornosti namenjam sami produkciji, miks skladbe pa mi je najzanimivejši proces in hkrati tudi največja frustracija, ko je treba sprejemati končne odločitve.

V bistvu gre za neko čudno kombinacijo kaligrafije, kjer se pero ne sme ustaviti, in globoke kontemplacije o tem, ali je vse na svojem mestu, ali ima vsak ton, vsak zvok svoj prostor, in navsezadnje, ali je tišina naredila svoje.

Živimo v času, ko glasbo pogosto poslušamo mimogrede, med vožnjo ali ob brskanju po telefonu. Ali vas skrbi, da sodobni način poslušanja glasbi jemlje njeno globino?

Zagotovo je glasba fenomen, ki nam govori na poseben način, in med vsemi umetnostmi je najbolj abstraktna, najmanj dokazljiva, najtežje razložljiva. Njeno gradivo – zvok – se izmika dojemljivosti.

Primož Lavre

Sam zvok predstavlja univerzalno nevidno moč, ki omogoča korenite spremembe na mnogih ravneh: na fizični, čustveni, duševni in duhovni ravni. Kultura poslušanja glasbe pri veliki večini praktično ne obstaja več, ko bomo znova zaupali razkošju zvočnih barv in ritmov, bo življenje mnogo lepše.

Med ustvarjalci, ki so vas zaznamovali, omenjate Toma Waitsa, Nicka Cava in Leonarda Cohena. Kaj ste od vsakega od njih odnesli v svoje ustvarjanje, ne kot posnemanje, temveč kot življenjsko lekcijo?

Verjetno vse to poteka bolj na nezavedni ravni. Pri naštetih mi je privlačen spoj lirike in zvokov. Če bi pisal o ženski, bi rad, da bi tudi k meni prišle tiste besede, ki so prišle k Leonardu Cohenu. Za zdaj jih še ni – čakam.

Je bil v vaši karieri kakšen trenutek ali srečanje, ki vam je popolnoma spremenilo pogled na glasbo?

Morda se ni toliko spremenil sam pogled na glasbo, morda so bolj na sam proces ustvarjanja vplivale knjiga in karte Oblique strategies Briana Ena. In pa nekoč srečanje s ploščo Electric Ladyland Jimija Hendrixa. Zagotovo pa se ne bi ukvarjal s studijskim delom sam, če ne bi pred 30 leti odkril producenta, ki mu je ime Daniel Lanois.

Več kot 30 let poučujete kitaro. Kako so se skozi ta čas spremenile generacije glasbenikov? Vidite pri novi generaciji več talenta ali več hitenja?

Spremenil se je predvsem sam odnos do glasbe in posledično tudi do inštrumenta. Ni pa se zaradi tega spremenil moj način dela, ki je predvsem prenesti strast do tega čudovitega in skrivnostnega sveta glasbe na tistega, ki sedi pred mano, to je pravzaprav največ, kar lahko naredim. Ne gre za talent, vsak namreč v sebi nosi glasbo, treba je samo najti ključ in ključavnico.

Je bil med vašimi učenci kdo, ki vas je s svojim pogledom na glasbo naučil kaj pomembnega tudi o vas samih?

Morda se ni toliko spremenil sam pogled na glasbo, morda so bolj na sam proces ustvarjanja vplivale knjiga in karte Oblique strategies Briana Ena. In pa nekoč srečanje s ploščo Electric Ladyland Jimija Hendrixa. Zagotovo pa se ne bi ukvarjal s studijskim delom sam, če ne bi pred 30 leti odkril producenta, ki mu je ime Daniel Lanois.

Pripravili ste ogromno radijskih oddaj o bluesu, jazzu in etno glasbi. Kaj vas je radio naučil o poslušanju glasbe, česar koncertni oder ali studio nista mogla?

Občutek, da skozi radijski eter deliš svojo ljubezen do glasbe z ljudmi, ki jih ne poznaš in ne vidiš, je bil zame nekaj posebnega. In na neki način, kot da se pogovarjaš s samim sabo in poslušaš, kako zvenijo tvoje misli, ko jih izgovoriš. Govoriš pa o lepoti glasbe in deliš svoja glasbena odkritja z upanjem in željo, da se tudi v poslušalcu kaj prebudi.

V svoji karieri ste sodelovali z različnimi ustvarjalci. Kaj mora imeti človek, da ga povabite v svoj ustvarjalni svet?

Imeti mora zanimivo življenje, da je njegova izkušnja življenja dodana vrednost tudi v mojem …

Album Traces je nastal skupaj z Yvette Holzwarth, umetnico iz Los Angelesa z izjemno mednarodno kariero. Kako sta se sploh našla in kdaj ste začutili, da lahko nastane nekaj več kot le enkraten projekt?

Najino prijateljstvo, ki traja slabo desetletje, je preraslo v sodelovanje na večerji po koncertu v Zagrebu. Yvette je partnerica mojega dobrega prijatelja kitarista Miroslava Tadiča, ki ga v tem okolju poznajo predvsem po sodelovanju v duetu z Vlatkom Stefanovskim, na večerji je bil tudi njuna poročna priča Rade Šerbedžija.

Pogovor štirih je tekel o vsem mogočem, na koncu tudi o moji glasbi, ki je v tistem času nastajala in hrepenela po materializaciji ali vsaj po formi za začetek, in njen predlog je bil, da narediva kaj skupaj. In po letu dni na relaciji Los Angeles–Celje se je zgodil album Traces. Ostalo je zgodovina in, upam, tudi prihodnost.

Yvette je sodelovala z glasbeniki, kot so Stevie Wonder, Ariana Grande, George Benson, Backstreet Boys in Miroslav Tadić. Vas takšne reference pri sodelovanju sploh zanimajo ali je pomembno zgolj to, kar človek prinese v studio?

Ne, takšne reference me ne zanimajo in mi niso preveč pomembne. Ne rečem, da ni dober občutek, če imaš priložnost sodelovati z nekom, ki ima za sabo takšno glasbeno preteklost, ampak pri Yvette je vendarle prijateljstvo preraslo v skupno glasbeno zgodbo.

Prvi singel Once z albuma Traces poslušalca ne nagovarja z udarnim refrenom, temveč z atmosfero in občutkom. Zakaj ste želeli, da prav ta skladba predstavi album?

Težko rečem, da je to bila samo moja odločitev, šlo je bolj za dogovor z založbo (Dallas Records), v igri je bilo nekaj skladb, sam bi težko izbral, ker nisem najbolj objektiven.

Zame je album Traces tudi nekakšno popotovanje po moji preteklosti, vse skupaj je žanrsko verjetno težko opredeljivo, če poslušaš cel album, ki deluje predvsem kot celota, kot neka zgodba. Tudi vrstni red skladb se mi recimo zdi edini logičen, sploh ne bi moglo biti drugače.

Primož Lavre

V takšnem procesu snemanja, ustvarjanja greš skozi vsa emocionalna stanja, od vznesenosti do strahu in pa neizbežnega dvoma o tem, kar počneš, vsaj pri meni je tako. In potem moraš izbrati singel, seveda je težko brez sugestije, predloga od zunaj …

Kaj pomeni naslov Once (Enkrat, op. p.)? Govori o enem samem trenutku, enem življenju, eni ljubezni ali o nečem povsem drugem?

Once je kot zamegljena fotografija z dolgo osvetlitvijo ali oblak, ki pluje nad glavo, besedilo ujame prizore, ki so sami po sebi minljivi – občutek »breztežnosti na vetru« ali iskanje zavetja med nevihto.

Kako je potekalo ustvarjanje skladbe? Je nastala hitro ali je bila ena tistih pesmi, ki so dozorevale več mesecev ali celo let?

Skladba je nastala hitro, osnovna tema na kitari je bila sicer glasbena sirota že nekaj časa in končno je našla domovanje v skladbi Once. Vse okoli nje se je zgodilo v enem dnevu, kar je redkost za ta album, večina skladb je imela kar nekaj evolucijskih stopenj.

Naslov albuma Traces (Sledi, op. p.) odpira veliko možnosti interpretacije. Kakšne sledi pravzaprav raziskujete? Osebne, zgodovinske, čustvene ali duhovne?

Tako kot naslov albuma tudi pesmi razmišljajo o minljivi naravi življenja. Nič ne miruje. Stvari se vedno premikajo, spreminjajo in bledijo. V skladbah se sprašujeva, kaj puščamo za seboj.

Primož Lavre

Yvette je želela pisati o težki, nenadni žalosti odsotnosti, pa tudi o tihi lepoti prisotnosti v enem samem, mirnem trenutku. Pri albumu Traces gre za opazovanje minljivih trenutkov, priznavanje njihove krhkosti in poskus ugotavljanja, kaj ostane, ko stvari začnejo bledeti.

Album opisujete kot glasbeni esej, ki raziskuje mejo med zvokom in tišino, med osebnim in univerzalnim. Se vam zdi, da današnji poslušalci še vedno iščejo takšne albume ali je to postalo skoraj uporniško dejanje?

Poslušalci, ki iščejo takšne albume, so seveda v manjšini, ampak sploh ne gre za to, to je pač moj način komunikacije s svetom okoli mene, to ni stvar izbora, to je edini način, ki ga poznam. Edino merilo zame je, da končana zgodba zadovolji moje estetske in emocionalne kriterije, in se ne sprašujem o odzivu.

Če bi morali vsako izmed desetih skladb opisati z eno samo besedo, ali bi vam to uspelo? In katera beseda bi najbolje opisala celoten album?

Hrepenenje.

Kaj si danes, po vseh letih ustvarjanja, še želite doseči? Obstaja projekt, sodelovanje ali glasbena pot, po kateri še niste hodili, pa vas še vedno kliče?

Da bi še v tem življenju vsaj eno sekundo preživel v stanju, v katerem je pianist Keith Jarrett na svojih solističnih koncertih. Vem, velika želja, ampak to je bila prva misel ob tem vprašanju.

Ko danes pogledate svet okoli sebe, kaj bi vas kot umetnika najbolj skrbelo, da bi lahko izginilo brez sledu?

Tudi če se potrudim, bi samega sebe težko dojemal kot umetnika. Sem samo človek, ki mu je v življenju lažje s šestimi strunami kot brez njih in včasih pride naokoli kakšna skladba. Če je moj notranji portal odprt – skrbi me norija okoli umetne inteligence na področju umetnosti. To je pogubno za človeško ustvarjalnost.

Če bo nekdo čez 20 let prvič poslušal album Traces, kaj bi si želeli, da v njem prepozna? Kaj je tista sled, ki bi jo radi pustili za seboj?

Želel bi si, da prepozna, da je nekdo v svetu in času, ko sta vladala popolna norost in pohlep in ko je bilo težko zaupati smislu umetnosti, obupno poskušal z ljudmi deliti nekaj, kar se mu je zdelo lepo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter