tanja dimitrievska alica Odkrito.si

Slovenska igralka kmalu ločena od hčere?

josip broz tito Svet24.si

Titove ukane: bežal pred varnostniki v gostilne

horoskop Svet24.si

Horoskop za soboto, 26. maja

melania trump, donald Svet24.si

FOTO: Kam je izginila Melania? Američani ...

Selena Gomez Najstnica.si

Taylor Swift se je na odru pridružila Selena ...

rebeka the biggest loser Njena.si

Preslepili Rebeko in jo izločili

Masterchef Slovenija žan bukovnik Njena.si

En slab dan je velikega favorita poslal domov.

Kolumnisti

Zločinska komunistična avantgarda sedemdeset let vodi Slovenijo

Deli na:
Zločinska komunistična avantgarda sedemdeset let vodi Slovenijo

Dr. Ivan Klemenčič, muzikolog in publicist

Slovensko postkomunistično državo je njen zadnji prvi partijec Milan Kučan s komunistično moralo utemeljil na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom.

Ko smo nedavno govorili o povojnem komunističnem kadrovanju, smo se soočili z dvojno prakso. Sprva in dolgo je veljalo, da bolj ko je kdo imel okrvavljene roke s krvjo slovenskih žrtev, višje je prišel. V času po osamosvojitvi je veljalo in velja, da več ko je kdo poneveril, pokradel, naropal slovenskemu narodu, koruptivno obogatel na njegov račun ali k temu napeljeval, višje je prišel.

K navedenim ugotovitvam dodajamo zdaj še tretjo, sklepno, v bistvu izhodiščno. Sprašujemo se, kdo so bili in kdo so lahko takšni ljudje. In kako je nekaj takega sploh mogoče, kakšna miselnost in morala stojita za tem.

Glede na zgodovinske okoliščine je bila in je za odgovor zgolj ena možnost. Če vemo, da te ljudi določa tisto, kar imenujemo komunistična morala, vemo že veliko. To je permisivna morala po načelu cilj posvečuje sredstva. Ali tudi: za boj za oblast so dovoljena vsa sredstva. Takšno pojmovanje morale je v diametralnem nasprotju z dotedanjo moralo Zahodne krščanske civilizacije, moralo, ki je soustvarila vodilno in najuspešnejšo civilizacijo v svetu.

Popolno nasprotje krščanstvu

Potrjuje jo primerjava konstitutivnih vrednot obeh strani. Našo zahodno civilizacijo označuje krščanski vrednotni moralni par ljubezen do človeka in duhovnost, nasproti komunistični morali z radikalnim izstopom iz te civilizacije v novodobno barbarstvo in z njim kot psevdovrednoto par sovraštvo in materializem.

Razredno in revolucionarno sovraštvo, sovraštvo do notranjih in zunanjih sovražnikov, državnih, nacionalnih in individualnih, ki daje pooblastila za množično pobijanje in zatiranje nedolžnih demokratov, predvsem sonarodnjakov, bratov in sestra. Očitno so komunistične vrednote v praksi negativni odtis krščanskih.

In to ob dejstvu, da v sovraštvu ni bilo mogoče vzdržati niti eno stoletje – ko je to končalo na smetišču zgodovine, nasproti univerzalnosti ljubezni po Kristusu, ki ji po dveh tisočletjih še ni videti konca. Še več, ateistične komunistične psevdovrednote pomenijo objektivno in programatično napad na katoliško vero, tudi danes v »post« obliki komunističnega zla, pomenijo s tem napad na identiteto slovenskega naroda in prav tako na identiteto Zahodne krščanske civilizacije.

Foto: Primož Lavre - Proti vrhu oblastne piramide so lahko prišli le najbolj nemoralni in skrajno pokvarjeni ljudje, njihova elita, točneje povedano psevdoelita, zločinska elita komunistične avantgarde.

Govorimo o komunističnem ideološkem in stvarnem boju proti žlahtni evropski tradiciji vere, morale, demokracije, politike, ekonomije, kulture. V družbenem smislu je to napad na avtonomnost osebnosti, družine, naroda. S tem še posebej potekata boj in sovraštvo do morale desetih božjih zapovedi, ki so vest komunističnega zla.

Komunizem brezobzirno uveljavlja dekalogu diametralno nasprotno, zločinsko moralo: Ubijaj! Kradi! Govori neresnico! Laži, manipuliraj, seji strah, okoristi se na račun tistih, ki si jih zasužnjil. Z nasiljem in prevaro vladaj, moč oblasti izrabi za širjenje komunističnega projekta in za svoj vesoljni egoizem, ne za tiste zatirane, ki jim vladaš in za katere bi moral skrbeti, se pravi za celotno družbo in državo. To je novi komunistični imperativ absolutne, totalne oblasti in obenem klasični model zlorabe oblasti.

Še vedno velja: zločin in kazen

Navkljub temu novemu barbarskemu komunističnemu nasilju se morala desetih božjih zapovedi neuradno, da ne rečemo tudi podtalno, ohranja in še vedno velja, velja za verne in neverne, je izhodiščna orientacija tudi za tiste, ki je morebiti ne priznavajo. Zavezujoče je navzoča v narodovi zavesti več kot tisočletje. Eno njenih temeljnih načel, kot trdi velika evropska moralna avtoriteta Dostojevski, je: zločin in kazen. Temu načelu sledita slovenska zakonodaja in sodstvo.

Za zločin velja še vedno kazen in ne nagrada, vendar nagrada in z njo legitimnost veljata še danes za prvorazredne in nenaključno poimensko neimenovane komunistične vojne in povojne zločince. Za največje zločince slovenskega naroda. Ni naključje, da so zaradi v narodu uveljavljenega načela »zločin in kazen« genocidni poboj svojih političnih nasprotnikov Slovencev z vsemi sredstvi skrivali. V javnost je prišel šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s pogumnim pričevanjem njihovega pozneje demoniziranega kolaboranta Edvarda Kocbeka.

Tako je zdaj že v podrobnostih bolj jasno, kdo so lahko bili ljudje komunistične morale iz začetnega odstavka našega besedila, se pravi tisti med vojno in tisti v obravnavanem dolgem prvem povojnem obdobju. Proti vrhu oblastne piramide so lahko prišli le najbolj nemoralni in skrajno pokvarjeni ljudje, njihova elita, točneje povedano psevdoelita, zločinska elita komunistične avantgarde.

Ti najvišji poveljujoči so po »osvoboditvi« in genocidu nad svojimi brati in sestrami te še zatirali, sejali sovraštvo in strah, ideološko nasiljevali, izkoriščali. Prav ti so slovenski narod razdelili na prvorazredne in drugorazredne. Vzpostavili razklan narod, da mu lahko vladajo.

»Izkoriščanje človeka po človeku«

Ideološko propagandno so že od začetka svoje poti na svojih humanističnih bojnih ščitih, sledeč svojim ideološkim ikonam, najvidneje nosili gesla za ogorčen boj proti kapitalističnemu »izkoriščanju človeka po človeku«. In kaj se je zgodilo tem novim pravičnikom? Prav to geslo so sami uvedli in prakticirali kot »socialistično izkoriščanje človeka po človeku«.

Na tem »humanizmu« so utemeljevali celoten program komunizma in postkomunizma, ali, kar je mimo teoretične hermenevtike v bistvu eno in isto zlo, socializma in postsocializma vse do danes. Boj proti zlu kapitalizma je še danes velik komunistični konstrukt. Čeprav je dovolj dobro znano, da je kapitalist skrbel tako za uspešnost svojega podjetja kot razumljivo za svojo eksistenco, še posebno lahko za razvoj panoge, vendar tudi za delavce, te z občutno boljšimi mezdami, kot so bili osebni dohodki v komunizmu. In z njimi so bili neodvisni sindikati.

Vse je lahko potekalo v blagodejnem temeljnem ustvarjalnem ozračju demokracije. Ne idile, a vsekakor normalnosti. Zato ljudje niso bežali iz kapitalizma v komunizem oziroma socializem, da bi tam užili vsaj nekaj komunističnega raja na zemlji, vedno je bilo obratno, čeprav zaradi socialističnih dobrotnikov lahko smrtno nevarno. To stanje je prvi med jugoslovanskimi komunisti kritično obravnaval Milovan Đilas, ki je na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja identificiral temeljno komunistično formulo: zatiranje in izkoriščanje. Človeka, naroda, večnarodne skupnosti.

Foto: Bobo - Temelj družbe, resnice in morale je postala laž. To je bilo ključno za vzpon na oblast in njeno ohranitev.

Desubjektivizacija družbe

Za takšno povojno obvladovanje posameznika in celotne družbe je bil potreben daljnosežni in globinski družbeni poseg. Potrebno je bilo desubjektivizirati celotno družbeno piramido, od temeljne celice, človeka, avtonomnega posameznika, do družine in naroda. Posameznik naj v komunizmu iz subjekta postane vodljiv objekt politike; na višji ravni prav tako družina in narod.

Desubjektivizacija je bila politična in ekonomska. Politično ena dovoljena stranka in volitve zgolj naših kandidatov, kar niso bile volitve, ekonomsko nacionalizacija ali kraja tuje lastnine in ukinitev podjetništva. Dovoljena je bila le družbena lastnina, ki je bila partijska, kot prava lastnica jo je upravljala revolucionarna avantgarda. Tako so utemeljili totalitarni režim.

K temu je sodilo nasilje z nadzorom tajne politične policije, sistem ovaduštva, oblast sta varovali močna policija in vojska. Še več. Svoje zatiranje in ropanje je moral vsak objekt takšne politike še sam plačevati in, kot se je pričakovalo, režim priznavati, biti po možnosti njegov vernik in mu brezpogojno služiti, ga hvaliti. Zato je moral plačevati tudi propagando, s katero so mu prali možgane, in poslušati samohvalo režimskih kolovodij.

Temelj družbe, resnice in morale je postala laž. To je bilo ključno za vzpon na oblast in njeno ohranitev. Kot je pregovorno ugotovil Leszek Kolakowski: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Zato je Václav Havel programatično že naslovil svojo disidentsko knjigo: »Živeti v resnici«.

SE NADALJUJE