Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja je v torek popoldne priredilo predavanje direktorja Slovenskega šolskega muzeja mag. Staneta Okoliša o zapornici Pavli Hočevar (1889-1972). Udba je upokojeno učiteljico Hočevarjevo aretirala 11. maja 1947. Obsojena je bila na t. i. Nagodetovem procesu na 14 let zapora s prisilnim delom. Od žensk poleg nje tudi njena sodelavka v raznih pogledih Angela Vode. Na prostost je prišla pogojno 9. maja 1952.
Okoliš md drugim naslonil tudi na udbovsko gradivo Arhiva Slovenija. Ohranjenega je 321 strani dosjeja o Pavli Hočevar: zasliševanja, obtožnice, dokazano gradivo, kar je Udba zaplenila ob hišni preiskavi. Predstavil je tudi izpiske iz dnevnika Črtomirja Nagodeta, ki ga je ta pisal od začetka vojne do aretacije leta 1947. Dnevnik (pisan je lastnoročno, Udba pa ga je tudi pretipkala) med drugim dobro pokaže, da razmerje med Staro pravdo in partijo ni bilo iskreno, komunisti so tudi njo želeli le izrabiti. Nagode, ki je s svojim krogom izhajal iz slovenskih razmer, je jasno zapisal, da je namesto komunistov mislila Moskva.
Tako kot vsak zapornik je tudi Hočevarjeva pisala življenjepis. Udbo je predvsem zanimalo, kako je prek številnih društev delovala v Trstu in v Ljubljani, kakšna so bile njene naloge. Zasliševali so tudi njeno hčerko Vido Štefančič. Čeprav ni povedala veliko, se je tudi ona morala obvezati, da ne bo nikomur (posebej tudi svoji teti in hišni pomočnici) govorila, kaj je povedal na zaslišanju.
Pred aretacijo so 8. maja 1947 naredili hišno preiskavo, ohranjen je nalog za aretacijo, tudi oznovska kartoteka z osnovnimi podatki. Očitki? Ilegalno delovanje, vohunjenje, a je bil, kot je prepričan Okoliš, komunikacijski kanal Nagodetovega kroga s Salzburgom udbaško »nastavljen«. Kurir Peter, ki je prenašal informacije, se namreč ne pojavlja v procesu in v nobeni udbovski kartoteki. V dobri veri so Hočevarjeva in krog Nagodeta ta kanal sprejeli, da bi videli, kaj drugi pišejo o Jugoslaviji; pa tudi samo so pisali, kaj se v državi dogaja. V enem od dopisov je povedala, kaj si misli o Ozni: »Kljub temu pa ta eldorado ni zavidanje vreden, kajti oznovec je suženj najhujše vrste. Prenehal je biti človek, moral je biti samo še zver. Ne sme imeti svoje volje, svojega spoznanja. In če mu ukažejo ubiti očeta, mater, brate, sestre, mora to storiti disciplinirano in mora biti ponosen na svoj disciplino.«
Hočevarjeva je učila v Loškem potoku (med letoma 1908 in 1909), nato v vasi Zagozdac ob Kolpi. Leta 1910 je prišla v Trst in učila na Ciril-Metodovi dekliški šoli na Acquedottu, od 1919 do 1929 pri Sv. Jakobu. V Trstu je od blizu spoznala težke socialne in neenakopravne nacionalne razmere, v katerih je živelo slovensko prebivalstvo, ki se je v drugi polovici 19. stoletja priseljevalo v veliko mesto v prizadevanju za boljši kos kruha. Vzgojno delo v šoli je povezovala z delom na socialnem in narodnem področju v slovenskih društvih, najbolj pa se je posvetila ženskemu gibanju in pravicam žensk v javnem življenju. Potem ko ji je oblast prepovedala poučevati v Trstu, se je preselila v Ljubljano (1930) in delovala v ženskih društvih. Učila je na mestni ljudski šoli na Ledini. Pred izbruhom druge svetovne vojne je bila še posebej aktivna pri narodno obrambnem delu, med vojno pa pri človekoljubnih dejavnostih Rdečega križa in Ženske zveze. Z Žensko zvezo je vstopila v OF, vendar je pozneje iz nje izstopila. Po vojni se je v prizadevanju za vzpostavitev večstrankarske demokracije zbližala s skupino okrog Nagodeta. Nacionalna vprašanja slovenskega naroda je pri svojem delovanju dosledno postavljala pred socialna in druga vprašanja.
»Pravična in pravočasna rešitev narodnega vprašanja je najvišji cilj našega boja« Pavla Hočevar, iz avtobiografije, ki jo je v udbovskem preiskovalnem zaporu pisala 1. junija 1947. Ni ji šlo v račun, da bi lahko s pravično rešitvijo socialnega vprašanja samo po sebi rešili tudi narodno vprašanje, kar so trdili komunisti.
