V Rosalnicah, v majhni vasici lučaj od Metlike, pri romarskem svetišču Tri fare, se je razvpiti Forum 21 prvi četrtek popoldne v avgustu spet postavil na ogled. Ob zadnjem slovesu, na pogrebu kontroverznega kapetana Ozne, kasneje načelnika Udbe in univerzitetnega profesorja Zdenka Roterja se je zbral najožji krog zaupnikov Milana Kučana. Roter je kot eden glavnih svetovalcev nekdanjega predsednika republike in partije imel zelo pomembno vlogo v političnem zakulisju, kar je tudi sam podrobno popisal v svoji avtobiografski knjigi z naslovom Padle maske.

Forum 21 je danes samo še bleda senca tistega, kar je bil ob ustanovitvi pred 21 leti. V Štihovi dvorani Cankarjevega doma se je spomladi 2004 zbrala vsa slovenska levičarska elita; od politike, gospodarstva do civilne družbe. Nastal je »forum vseh forumov«, izrisalo se je omrežje ljudi, ki so imeli v svojih rokah glavne vzvode politične in gospodarske moči v državi, pred tem poznano pod različnimi zarotniškimi imeni – od udbomafije, Kučanovega klana … Danes bi to opisali z globoko državo, a tedaj te skovanke še nismo poznali. Kučanova tovarišija je s Forumom 21 prišla na pomoč tedanjemu premierju Antonu Ropu, a je LDS tisto jesen vseeno gladko izgubila volitve. Po rdečih direktorjih, ki so začeli z menedžerskimi odkupi podjetij, pa so obdržali pomemben del gospodarske moči, ki pa je potem s svetovno gospodarsko krizo tudi splavala po vodi.

V dveh desetletjih se je v državi marsikaj spremenilo, tako na boljše kot na slabše. Namesto enega prevladujočega imamo danes več centrov moči. Poleg politične elite, tako leve kot desne, se je vzpostavila kapitalska elita, ki je v enem delu še vedno prepletena s politiko. V drugem delu pa gre za podjetnike, ki so do svojega premoženja prišli s trdim delom, znanjem in dobrimi idejami ter poslovno uspeli na prostem trgu, tako doma kot v tujini. Gre za zdravo gospodarsko jedro vsake nacionalne ekonomije, ki si od politike želi le zagotavljanje pogojev za stabilno in predvidljivo poslovno okolje. Da jim država pusti dihati, da jih ne odira z davki.

Veliko bolj problematičen pa je tisti del gospodarstvenikov, ki so s posli vezani na državo, na javne ustanove. Ne gre samo za direktorje v državnih podjetjih in družbah, kamor še vedno kadrira vladajoča politika, gre tudi za direktorje/lastnike zasebnike, ki so odvisni od pogodb z državo, občinami, z javnim sektorjem. Za gradbene barone, različne dobavitelje javnega zdravstva, ki so tako ali drugače povezani s politiko. Da pridejo do državnih poslov, ki so pogosto preplačani, kar jim prinaša ekstra profite, ki jih ni mogoče doseči na prostem trgu. Tu je pravo gojišče korupcije, ki je v Sloveniji največja cokla razvoju. Da denar davkoplačevalcev dobesedno leti v zasebne žepe, ker je nadzor nad porabo javnega denarja še vedno pomanjkljiv.

Neučinkovito pravosodje v številnih primerih korupciji ni kos, kaj šele brezzoba tigra, kot sta računsko sodišče in komisija za preprečevanje korupcije. Koliko milijonov smo preplačali pri gradnji avtocest in hitrih cest, ki jih zaradi slabih materialov in površne gradnje kar naprej obnavljajo? Ali pa danes, kdo sploh učinkovito nadzira, kako se troši denar pri sanaciji katastrofalnih poplav, ki so pred dvema letoma prizadele tri četrtine Slovenije? Pri urejanju hudournikov denimo, da potoki in reke ne bodo spet prestopili bregov? Peščica gradbenih baronov, ki so v ozadju lahko povezani med sabo, ko konkurirajo na javnih razpisih, je v zadnjih letih prav nesramno obogatela, da jih celo najdemo na Managerjevi lestvici 100 najbogatejših Slovencev. Gre za dokaj zaprt krog glavnih igralcev, ki vedno najde pot ali do levih ali do desnih politikov, da si z njihovo pomočjo bašejo žepe. V zameno pa jim ti potem lahko obljubljajo pomoč/podporo na volitvah ali pa jim celo del denarja prinesejo nazaj v gotovini. Da pade v žep kakega politika, ne v javno blagajno.

Robert Balen

Priča smo začaranemu krogu korupcije, ki ga ni bila sposobna presekati ne prejšnja Janševa ne sedanja Golobova vlada. Ministrstvo za zdravje je še vedno prestreljeno z lobisti, da denar iz javnega zdravstva še naprej odteka k zasebnikom. Ne samo dobaviteljem, tudi gradbincem, pa v razne zasebne diagnostične centre, ki so po vsej Sloveniji rasli kot gobe po dežju. Ker so bile opravljene storitve pogosto preplačane z javnim denarjem ZZZS.

Politiki vseh strank in barv pa bodo imeli naslednjih sedem mesecev pred volitvami spet polna usta boja proti korupciji. Na vrhuncu poletja je že najprej zakikirikal Anže Logar zaradi orožarskega holdinga, ki nastaja pod okriljem SDH. Javno posvaril pred še eno morebitno krajo desetletja. Da takšen holding nastaja daleč od oči javnosti, za zaprtimi vrati, brez javnega nadzora, in da je to super potencial za bankomat za izbrance. Morda so ti pomisleki celo upravičeni, a politik s tako dolgo kilometrino, kot je Logar, je lahko prej del problema kot pa rešitve.

Za operacijo »čiste roke« moraš imeti najprej sam čiste roke. Ne pa kot poslanec ščititi interese Andreja Marčiča na Onkološkem inštitutu ali pa kot minister za zunanje zadeve nabavljati kemične svinčnike pri bratu predsednika SDS Rajku Janši.