Pričakoval je, da se bo SMC razletela na pol, da Zdravko Počivalšek ne bo imel dovolj poslanskih glasov, da bo omogočil nastanek nove desnosredinske vlade. Uštel se je tudi pri Aleksandri Pivec, da mu nova predsednica Desusa ne bo ušla v Janšev objem.
Njegove zadnje izjave, da bi bil »morda bolj presenečen, če bi imeli predčasne volitve«, niso nič drugega kot debelo sprenevedanje in posipanje s pepelom. Skok v prazen bazen se je zanj končal precej tragično, z oblikovanjem nove koalicije in izvolitvijo Janše za mandatarja, je postal velik politični luzer. Pot od junaka do bedaka je bila zelo kratka.
Šarec nikoli ne bo več vlečni konj levice, vesel bo lahko, če bo na prihodnjih volitvah, če bodo šele čez dve leti, sploh prišel v parlament. Doživel bo isto politično usodo, kot so jo pred njimi trije drugi 'novi obrazi': Miro Cerar, Alenka Bratušek in Zoran Janković. Da bi še kdaj prestopil vrata vladne palače, je malo verjetno. Šarec političnim igricam na državnem nivoju enostavno ni bil kos. Ni znal realno oceniti nastale situacije, ni videl širše slike, ni pravilno predvidel razvoja dogodkov.
V politiki so že dolgo na prvem mestu interesi, daleč za tem je ideologija. Nezadovoljstvo nad svojeglavim premierjem, ki mu je oblast hitro stopila v glavo, se je zadnje mesece samo še stopnjevalo. Pa ne samo med koalicijskimi partnerji, s katerimi je Šarec delal vse prej kot v rokavicah. Morda je bil za Šarca, podobno že prej za Mira Cerarja, usoden drugi tir.
Klopčič več kot milijardo evrov težkega infrastrukturnega projekta se je tudi pod novo vlado samo še zapletal. Ustavilo se je že pri oddaji prvega večjega naročila, pri gradnji mostu čez reko Glinščico. Ko pa so Turki na Darsu dobili še drugo cev predora Karavanke, je nastala prava panika med domačimi gradbenimi podjetji, da bodo na koncu še ob glavne posle na trasi Divača–Koper. Da bodo namesto njih smetano pobrali Turki ali celo Kitajci. Pričakovali so, da bo Šarec garant za njihove interese, a je očitno postajal vse večja grožnja. V takšni situaciji pa omrežja lahko hitro stavijo na drugega konja. Če se ni dalo nič zmeniti s Šarcem, se bo pa z Janšo, upajo.
Že to, da je pred dvema letoma po zadnjih volitvah v državni zbor sploh postal premier, je bil zanj pravi politični čudež. Trinajst odstotkov glasov, ki jih je prejela njegova instant stranka LMŠ, je bilo najmanj dvakrat manj, kot je načrtoval. Pričakoval je, da mu bo dalo svoj glas vsaj toliko volivcev kot v prvem krogu predsedniških volitev jeseni 2017, a so se glasovi levo od sredine razpršili na (pre)več strank.
Šarec nikoli ne bo več vlečni konj levice, vesel bo lahko, če bo na prihodnjih volitvah, če bodo šele čez dve leti, sploh prišel v parlament.
Najbrž tudi zato, ker se je tik pred volitvami razkrilo, da se je v predvolilni kampanji najmanj dvakrat v tajnosti srečal z Janšo, kar je bila zanj usodna napaka. Del volivcev se je namreč zbal, da bi po volitvah lahko šel v koalicijo z SDS, zato so svoje glasove potem razpršili med druge leve stranke.
Druga politična napaka je bila ta, da je rinil v mandatarsko kandidaturo tudi po košarici Nove Slovenije. Da se ni bolj potrudil sestaviti koalicije, ki bi presegla ideološke bregove. Največja napaka pa je bila »španovija« z Levico, kar se je zgodilo dobesedno iz obupa, da so mu 'mesečniki' v parlamentu dali glasove, da je sploh postal mandatar. Nobeno kosilo ni zastonj in tudi to ni bilo.
Šarca je začelo zanašati vse bolj levo, a ga je Luka Mesec po enem letu vseeno pustil na cedilu in koaliciji odtegnil podporo. Tretja napaka je bila, da po razhodu z Levico ni še enkrat potrkal na vrata NSI, ki je bila avgusta lani še pripravljena na sporazum o projektnem sodelovanju. Osebne zamere med Šarcem in Toninom, med fantoma iz Kamnika, so pretehtale. S tem pa si je Šarec dokončno tlakoval pot v prepad in je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo manjšinska vlada nasedla na čereh.
Šarca je tepla po glavi neizmerna politična domišljavost. Predolgo se je sončil v žarometih na začetku velike javnomnenjske podpore in bil od tega očitno povsem zaslepljen. Napaka je bila, da pred evropskimi volitvami ni sestavil skupne liste vsaj s SMC, da potem za evropskega komisarja ni predlagal svojega predhodnika Mira Cerarja in izpeljal združitev obeh levosredinskih strank. Šarcu se tako ne bi mogel zgoditi Zdravko Počivalšek.
Za veliki finale pa je Šarec slabo zrežiral še svoj teatralni odhod. Namesto da bi vezal zaupnico vladi na kakšen pomemben zakon ali na izvolitev novih ministrov, je raje odstopil. V prvem primeru bi obveljal za žrtev, tako pa je deloval kot strahopetni zajec. Od serije slabih političnih potez je bila ta na koncu res najslabša. Kronski dokaz, da je res stopil v prevelike čevlje in da ne sodi v prvo ligo slovenske politike.
Šarec političnim igricam na državnem nivoju enostavno ni bil kos. Ni znal realno oceniti nastale situacije, ni videl širše slike, ni pravilno predvidel razvoja dogodkov.
