Janša, njegovi SDS, mediji, tviteraši in cerkev lahko zdaj do nezavesti nabijajo po Šarcu, mu pravijo komedijant, klovn, Serpentišek, slab igralec in imitator, marioneta in kaj je še tega. Šarec je namreč tisti, ki je Janšo prelisičil v igri »kako imeti korist od nasprotnikov«.
Janša je Šarcu naprej naredil veliko reklamo med lanskimi predsedniškimi volitvami. Pridružil se je namreč Kučanu in njegovemu interesnemu omrežju »intelektualcev«, ki so lobirali in pisali pismo proti Pahorju ter zahtevali drugi krog volitev. Kot strela z jasnega je Janša osebno napadel Pahorja na Facebooku in svojem mediju Nova24TV in Šarcu s tem pomagal tudi v drugem krogu predsedniških volitev, saj je premaknil tehtnico svojega zvestega desnega volilnega telesa v korist Šarca.
Ob tem bi se moral Janša, ki tako zavzeto išče globoko državo, resno zamisliti. Še bolj pa nad posledicami svojega dejanja, saj je med predsedniškimi volitvami sam prispeval k veliki politični prepoznavnosti »novega obraza« Šarca. Če bi bil namreč Pahor zmagal že v prvem krogu, bi bil Šarec javno bistveno manj prepoznaven politik in bi imel tudi veliko slabše izhodišče za letošnje parlamentarne volitve, saj bi ga šteli za poraženca, še preden je prav stopil v državno politiko. Tako pa mu je dal lani prav Janša odlično popotnico za vstop v najvišjo državno politiko in mu tako rekoč na veliko odprl vrata do mandatarstva.
In to ni edina reklama, za katero se lahko Šarec zahvali Janši. Tik pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami je Janša potrdil, da je imel s Šarcem tajne pogovore že med lansko kampanjo za predsedniške volitve, pa tudi pozneje. S tem je dejansko priznal motiv za svoje pismo proti Pahorju pred drugim krogom predsedniških volitev. Ker je Janša v Šarcu videl novega Gregorja Viranta kot potencialnega koalicijskega partnerja na prihajajočih parlamentarnih volitvah, se je s Šarcem tajno sestajal in z njim sklenil celo pakt o nenapadanju.
Dokler je še računal na Šarca, ga Janša v javnosti ni frontalno napadal kot druge politične nasprotnike in mu zagotavljal več ali manj imuniteto pred napadi tudi v svojih medijih. S tem je skrbel tudi za Šarcev višji politični rejting pri neopredeljenih ali desno usmerjenih volivcih. Ko je postalo jasno, da Šarec ni drugi Virant in je bilo konec pakta o nenapadanju med Janšo in Šarcem, je Janša vključil svojo medijsko in tviteraško »flajšmašino«. Pač, tipični postopek Janševe metodične čistke na desnici, edine lustracije, ki jo je res izvedel v tranziciji.
Ko je postalo jasno, da Šarec ni drugi Virant in je bilo konec pakta o nenapadanju med Janšo in Šarcem, je Janša vključil svojo medijsko in tviteraško »flajšmašino«. Pač, tipični postopek Janševe metodične čistke na desnici, edine lustracije, ki jo je res izvedel v tranziciji.
K Šarčevemu ustoličenju je prispevala tudi vedno večja politična ekstremizacija Janše in njegove SDS, od pajdašenja z nacionalističnim ekstremistom Orbanom in nekdanjim udbovcem Jelinčičem do frontalnih napadov na vse v Sloveniji, ki niso na isti liniji z Janšo. Zaradi te ekstremizacije se je proti koalicijskemu sodelovanju s SDS že pred volitvami izrekla večina strank, vključno s Šarčevo LMŠ. Zmerno desni »sredinski« volivci so od Janše že pred volitvami prebegnili k Šarcu, ki je na volilnem kongresu sporočil »ne Kučan, ne Janša«.
Ekstremizacijo SDS lahko najbolj očitno opazujemo prek Janševih medijev, zlasti portala Nova24TV, s katerim ta stranka jasno razkriva svoj pravi obraz. To ekstremizacijo lepo odraža urednik Jože Biščak, ki vse, ki ne podpirajo njegove pravice do rasne diskriminacije in enačenje Michelle Obama z opico, zmerja s Soroševimi liberalnimi demokrati?! Hkrati pa je neke liberalce pozival, naj vendarle podprejo neonacistične izpade ideologa SDS Bernarda Brščiča o holokavstu?! Janševi mediji so v ekstremizmu zabredli tako globoko, da so zdaj za njih problem že tisti, ki z njimi ne tulijo v skupni rog ekstremizma. Potem se čudijo, da jih toliko ljudi ne mara in se vodje večine političnih strank nočejo z njimi niti pogovarjati.
Za veliko predvolilno reklamo Šarcu je poskrbela tudi Cerkev, zlasti Ivan Štuhec, eden izmed pomembnih Janševih ideoloških podpornikov. Šarcu je Štuhec naredil veliko politično uslugo, ko ga je pred volitvami podil iz cerkve, ker po njegovem mnenju ni ideološko ustrezen. Šarec je po Štuhcu širil krivo vero, ko je rekel, da so bili verni tako partizani kot domobranci, in zakrivil krivoversko dejanje, ker se je udeležil partizanske procesije. Štuhec ga je malodane razglasil za krivoverca. S tem je dal jasen znak vsem volivcem, ki so verni, vendar niso dediči domobrancev, temveč partizanov, ali pa spadajo med tiste, ki jim za ta stara jajca danes več ni mar.
Namesto delovanja v skladu z evangelijem in sprejemanja vseh, je Cerkev politično-ideološko izključujoča, določa, kdo lahko hodi k maši, kdo je lahko veren in seveda koga morajo podpreti verni volivci. Cerkev namreč odprto podpira zgolj strankarsko elito iz SDS, NSI, SLS ali Aleša Primca – omenjene je cerkveni tednik Družina pred volitvami neposredno podprl kot prave izbrance cerkve. Potem pa se visoki cerkveni funkcionarji čudijo, zakaj so slovenske cerkve danes prazne in zakaj je desnica vse bolj potisnjena na obrobje – tudi zaradi takih, kot je Štuhec!
S Šarčevim ustoličenjem za mandatarja je dokončno jasno, da je desnica velika poraženka volitev 2018. Največji poraženec od vseh pa je Janša, ki je zmagal, vendar kljub temu izgubil. Ker se je zakockal v svojih političnih igrah in na oblast pomagal svojemu največjemu nasprotniku Šarcu.