Seveda sem imela težave, ker ljudje, ki mi jih povzročajo, ne preberejo natančno, kar sem napisala, ampak me a priori napadejo, kadar povem tisto, česar ne želijo slišati ali kar poseže v njihova zabetonirana in pogosto s plašnicami obdana politična in družbena prepričanja. Včasih boksajo z desne, včasih z leve. Pošiljajo me v penzijo (še šest let bodo morali počakati, haha), pa da naj raje skrbim za Borisa, kot da se oglašam, pa da naj bom že enkrat tiho, pa kakšen je moj videz, pa da je moj čas minil (nisem vedela, da imam rok trajanja, haha), pa da sem ljubosumna (haha, tak komentar me vedno najbolj nasmeji, tega čustva res ne poznam, razen ljubezenskega pred sto leti), pa celo ropotarnico komentarjev spustijo, najbolj pogumni so seveda anonimneži. Da bi kdo kaj spisal z argumenti, jim pa ne gre. Da bi kdo, ki se jih moji komentarji tičejo, kaj razmislil o njih, dvomim, ker so preveč zaverovani vase in v svoj prav.

Obrazi