Kadar beseda nanese na udbovski finančni inženiring, vse skupaj deluje kot zanimiva kurioziteta iz preteklosti, včasih pa se sproži celo bizarna argumentacija, da je Udba bila nekakšen poslovni angel, ki je po Sloveniji in v tujini za Slovenijo ustanavljala podjetja, brez katerih ne bi bilo kolosov slovenske ekonomije. Ti retardirani argumenti običajno naletijo na veliko odobravanje mainstream medijev, ki so se še vedno, a brez kakršnekoli podlage poskušajo bojevati z resnico, čeprav je na voljo vsem, ki sposobni premakniti riti do Arhiva Republike Slovenije.
Nič kaj bolje ne preživijo argumenti o omniprezentnem Proteusu/Vega Finanz, ki se je zataknil v medijski, zdravstveni in finančni sistem te države. Za retardirane zanikovalce realnosti in malikovalce revolucionarnega podjetništva je to zgodba, ki sodi v poglavje o Saftiju, s tem pa onkraj meje te države.
Žal na teh temeljih počiva delo na policiji, tožilstvu in sodišču, na žalost tudi pri tistih, ki so sposobni svoj poklic opravljati pošteno. Menim, da je vse to napaka in da ni mogoče enostavno odcepiti tega omrežja od banksterskih poslov in gospodarskega kriminala z argumentom, da gre za zgodovinsko kurioziteto, hkrati pa v nedotakljivi mitološki balonček spraviti Zemljariča in njegovo hojo po sivini slovenskega gospodarstva. Še več, menim, da se takšna odsotnost upoštevanja dokumentacije in dokazov, vsak pregon kaznivih dejanj transformira v separatne, nepovezane zločine, ne sestavi pa se jih v nekaj, čemur se reče organizirana združba kriminala, ki koordinira rentništvo v tej državi. Naj vam odstrem samo dve kratki priliki.
Udbovsko podjetje iz leta 1971, ki še brca do leta 2011? Ste še vedno zares prepričani, da gre za pravljice iz nekega drugega sveta, ki se je končal pred desetletji?
Prvič, primer podjetja Scudo a.g. iz švicarskega Zuga. Gre za podjetje, o katerem sva pisala z Omerzo v zadnji knjigi in je bilo ključno za nastavitev primarne sheme vzporednega bančništva. Podjetje Scudo je skupaj s Colcommerceom iz Liechtensteina (podjetje je leta 1951 ustanovila UDV), Comeximom iz Liechtensteina (ustanovitelj UDV okoli leta 1954) in družbo ATKO (ustanovljeno leta 1969, ustanovitelji: Niko Kavčič, nekdanji načelnik slovenske UDV, Miloš Ogrizek, glavni operativec državnega tihotapstva, Djoka Andjelković in ključni lik srbske vzporedne ekonomije Slobodan Todorović) izvajalo finančni inženiring prvobitne banksterske sheme.
Toda drugače od družbe ATKO sta Comexim in Colcommerce ugasnila globoko v tranziciji, Scudo pa je bil živ do leta 2009 in likvidiran 2011! Naj vam to vstavim v perspektivo: doslej najdlje živeče udbovsko podjetje je živelo še v času, ko so Iranci po NLB prali denar, ko se je NKBM zataknila s Pomholdom in Pominvestom, ko je NLB zalila z denarjem Aktivo, Zvonove in menedžerske prevzemnike tipa Kordež. In Scudo je bil v Švici lociran skoraj za ovinkom NLB Interfinanz, še enega bančnega spačka, ki je nastal s prenosom denarja iz Ljubljanske banke, po mehanizmih vzporednega bančništva, preko Saftija in luksemburškega Proteusa.
Kaj počne leta 2009 v Švici podjetje, ki je bilo osnovni gradnik prve banksterske sheme? Tega ne vemo, vemo pa, da leta 2009 poteka nova banksterska shema, ki je z drugo sanacijo bančnega sistema davkoplačevalcem izdala račun za skorajda pet milijard evrov. Udbovsko podjetje iz leta 1971, ki še brca do leta 2011? Ste še vedno zares prepričani, da gre za pravljice iz nekega drugega sveta, ki se je končal pred desetletji?
Si upate trditi, da je podjetje, ki je bilo ustvarjeno za namene prve banksterske sheme, nepovezano z zadnjo bankstersko epizodo? Mogoče se vam bo ob tem zdel nenavaden podatek, da je bilo še leta 2011 treba pred nastopom najvišjih funkcij v NLB oditi na pogovor k Niku Kavčiču? Poglejte si še enkrat zaslišanje Borisa Zakrajška, direktorja LHB, in jasno vam bo postalo, da je Kavčič skoraj do konca igral sivino na banki. In verjemite mi, po štirih desetletjih Kavčič in prijatelji niso kar tako pozabili na Scudo.
In drugič, primer Ladjedelnice Izola, ki je te dni v glavni fazi obravnave, ima dvojne prstne odtise udbovskega kapitala. Najprej po Zemljariču, ki je v imenu svojega podjetja Eti - Par kot neregistrirani lobist poizvedoval pri Cerarjevem, danes Šarčevem, ministru za gospodarstvo Počivalšku. Potem pa po, kdo bi si mislil, nekoč uspešnemu podjetniku, zdaj človeku v osebnem stečaju Juriju Pogačarju.
Pogačarjev Ram Invest je bil, kot je to razvidno iz javno dostopnih dokumentov o lastništvu zemljišč, vstopna točka v posel, ki se je končal s 40 milijonov evrov izgube v NLB in sivem lobiranju pri Počivalšku. Toda ni še konec. Ko je KB1909, kapitalska in kadrovska naslednica Saftija, zašla v likvidacijski postopek, je iz njene lastniške strukture pobegnila NLB. Njeno lastniško udeležbo v tem finančnem holdingu je nadomestilo podjetje v neposredni povezavi s Pogačarjem.
Če k tem dodam še veliko shemo vstopa NLB po LHB in Saftijevih usedlinah na hrvaški bančni trg, natančneje v reško Kvarner banko, in to v času, ko je Hrvaška aktivno blokirala vstop slovenskih bank, postane jasno, da vse te zgodbe o udbovskem kapitalu in omrežju niso del zaprašene zgodovine. In kaj zdaj?
