opekline, telefon, kopel Svet24.si

FOTO: 13-letnica si je privoščila kopel, na ...

Bangun Dobra karma

Si želite vrniti izgubljeno ljubezen?

horoskop_zodiak-astrologija Svet24.si

Horoskop za torek, 19. novembra

kalkulator, računanje, računovodja Svet24.si

Na občini Šmarješke Toplice račune vodi ...

vedeževalke Dobra karma

Tako nam napoved vedeževalca spremeni usodo

sofija Njena.si

Kdo je v resnici prsata natakarica Sofija?

daijel33 Njena.si

Danijel javno razkril, zakaj sta dvojčka postala ...

Kolumnisti

Šarec se je sočasno usral, poscal in pokozlal od strahu in se zavlekel v varno zavetje borčevskih proslav

Deli na:
Šarec se je sočasno usral, poscal in pokozlal od strahu in se zavlekel v varno zavetje borčevskih proslav

Rado Pezdir - Foto: Primož Lavre

Ocenjevati delo vlade po letu dni je običajno najlažja naloga, če ne zaradi drugega zaradi tega, ker zahteva minimalen mentalni napor. Tisti, ki vlado obožujejo, ji namenijo najbolj ostudne hvalnice, ki so praviloma ob prvi obletnici tudi najbolj lizunske. Tisti, ki vlade ne prenesejo, pa dobijo izgovor, da vsaj enkrat v letu brez uporabe možganov izlivajo galone gnojnice po vladi.

Tudi ob prvi obletnici Šarčeve vlade ni kaj dosti drugače. V nasprotju s splošno prakso se bom v svojem pogledu na leto dni Šarca dotaknil zgolj vprašanja moči in poguma. Kaj dela vlada na dnevni ravni, je namreč irelevantno, odkar smo se odločili, da v tej državi gojimo sistem tajkunskega kapitalizma s primesmi populističnega ekonomskega socializma. 

V 365 dneh ni bilo malo vojn, ki jih je napovedal Šarec. Glede na to, da ga ekonomska politika ne zanima kaj dosti, poglejmo bilanco teh epskih spopadov. Spomnimo, bili smo v verbalnih vojnah z Italijo, Hrvaško in Madžarsko. Potem se je fokus premaknil v domovino in smo najprej lahko gledali klasične kadrovske bitke po največjih paradržavnih podjetjih, zavračali kleptomanske tuje investitorje v slovenskem bančnem sistemu, na koncu pa smo izvedeli celo, da je predsednik vlade napovedal vojno omrežju Boruta Jamnika.

Razen kadrovanja, ki je stvar ustrezne strateške koordinacije med vladnimi strankami, so epilogi teh spopadov precej borni, posebno kar se tiče Hrvaške. Najpriljubljenejša in že ponarodela tarča slovenske zunanje politike je še vedno tam, kjer se je sama postavila: protipravni zahtevki za izplačila prenesenih vlog Ljubljanske banke še kar prihajajo in se unovčujejo ob garancijah države, državna meja ni nič kaj bolj definirana, kot je bila ves čas doslej, hrvaški vpliv v vseh sektorjih bruseljske politike pa še vedno opazno presega slovenskega.

Pol leta po veliki koliziji Sove, vladnega vrha in slovenskih medijev, ki se je realiziral v velikem poku o hrvaškem prisluškovanju, je tudi jasno, da imamo opravka s strategi, ki zgodbe ne znajo sestaviti. Kaj je rezultat objave prisluhov na POP TV? Še bolj natančno: kaj je rezultat nezdravih politično-medijsko-obveščevalnih presekov? Kompromitacija slovenske politike? Se je Hrvaška morda stresla? Je mreža hrvaških obveščevalcev in njihovih sodelavcev v slovenskih institucijah propadla? Nič od tega, razen tega, da je danes po mainstream medijih dovoljeno poročati, da je Hrvaška ustaška tvorba in neofašistična in nedemokratična država. Bedno.

Podoben je razplet vojne z Madžarsko. Težke besede, veliko frčanja perja in napihovanja, epilog pa podstandardno beden. V trenutku, kot to berete, in to že morate vedeti, nikomur v institucijah te države ni jasno, kako poteka madžarska obveščevalna in kapitalska infiltracija, ki seveda ni stvar zblojenih levičarskih fantazem, ampak resen in konkreten problem. Človek bi pričakoval, da bo po tako silnem repenčenju vsaj potrjena ali zavrnjena teza o madžarski interferenci v slovenski politični in obveščevalni prostor. Pa ni, ker se je fokus, jebiga, spet izgubil in to je očitno vzorec.

Lažje se je zaklinjati na vrednote mitoloških spopadov iz časov, ko je Janez Stanovnik še imel erekcijo, kot pa resno in do konca izpeljati karkoli. Zgodbe z Italijo verjetno ni treba niti omenjati, če bi bila relevantna, bi že videli ostre vladne proteste proti v Trstu nedavno postavljenem spomeniku degeneriranemu fašističnemu pesniku. Ampak na problem fašizma v Italiji smo že pozabili, kajne? Ravno tako kot pozabimo na problem komunističnega kšeftanja.

Šarcu zmanjkuje poguma, začenja kolosalne spopade, ne zmore jih pripeljati do konca, kratko pa zaradi strahopetnosti potegne sam. A tudi ko ima stvari v svojih rokah, izgubi kontrolo nad igro.

In ravno to komunistično kšeftanje je Šarca pahnilo v novo iteracijo vojn, bitk in spopadov, ki pa so zanj veliko bolj neprijetna kot abstraktni spopadi s tujino, kjer predstavlja točno nič. Najprej je Šarec izganjal Apollo kot morebitnega kupca Abanke, potem ko je ugotovil, da se ne more zajebavati tako s KKR (prisluhi na POP TV) kot z Apollom, je izpeljal klasičen finale, enostavno se je sočasno usral, poscal in pokozlal od strahu in se zavlekel v varno zavetje borčevskih proslav.

Ampak predsedniku vlade hudič ni dal miru je šel v novo bitko. Originalno se je govorilo, da gre v simultanko proti Naratu in Jamniku, izpadlo je, da naj bi kabinet predsednika vlade naredil dokončni obračun z Jamnikom. Tisti, ki malo bolje poznamo sceno, smo se v resnici zgolj čudili norosti. Ni pa nas začudil konec prve četrtine te bojda epske bitke, ko je Šarčev glavni operativec odletel iz igre kot najhujši amater. Faking bedno napovedovanje epskih vojn po slovenskem omrežju, kralj operacij pa odleti že ob prvi resnejši klofuti. V pavzi med temi epskimi bitkami pa se predsednik vlade najverjetneje skrije pod pisalno mizo, da ga slučajno ne bi za ušesa gor in dol po pisarni vlačil kak gradbeni tajkun.

Po enem letu lahko rečem, da to ni to. Šarcu zmanjkuje poguma, začenja kolosalne spopade, ne zmore jih pripeljati do konca, kratko pa zaradi strahopetnosti potegne sam. A tudi ko ima stvari v svojih rokah, izgubi kontrolo nad igro. Že morda, da v vladi zajebava svoje koalicijske partnerje, ampak bodimo resni, kateri predsednik vlade pa tega ni počel? Tudi če ga ne bi cenili (in kako bi ga, če mu je ekonomska politika manj pomembna kot Kučanove diareje), bi se ga lahko bali. Pa se ga ne, ker se strahopetca ni treba bati.

loading...
Loading...