Te dni mineva več kot mesec dni od državnozborskih volitev oziroma od trenutka, ko so postala nova razmerja v državnem zboru popolnoma jasna. 52 poslancev levih strank in 36 poslancev desnih strank je konstrukcija, ki bo delovala, kolikor časa bo pač delovala. Od tu dalje so stvari bizarne, včasih nikoli videne, na splošno pa zelo očitno zmedene.
Če se prelevite v kožo levega volivca, ki se je iskreno veselil štirih novih let, se danes verjetno sprašujete, kako je mogoče, da ob 52 poslancih levih strank ni mogoče sestaviti leve vlade in kako je mogoče, da del levice, brez Levice, med seboj išče minimalni skupni imenovalec. Poglejmo namreč obratno, ali bi na desni strani, recimo če bi v državni zbor vstopile SDS, NSI, SLS, SNS, ZD in recimo LNBP, res potrebovali mesec dni, da najdejo minimum, ki jih druži?
Povedano drugače, ta strankarska razpršenost na ideološki osnovi dejansko sploh ni nobena razpršenost. Težava je seveda, če se išče minimalni skupni imenovalec šestih levih strank z NSI. Ta skupni imenovalec seveda obstaja, tako SMC kot SAB imata z NSI skupno črko S v imenu stranke, to druži tudi NSI in SD, hkrati pa se priimka Matjaža Nemca, poslanca SD, in Ljudmile Novak, poslanke NSI, začneta s črko N. Brez tega skupnih imenovalcev ni. Vsaj ne takih, da bi NSI lahko razglasili za substitut Levice.
Slednje pa napelje na ključno vprašanje: alo, levičarji in Šarec na vrhu, kaj je zdaj vaš problem? To, da ko je treba povedati, da ste na levici, tega ne zmorete? Pa saj vsi vemo, da ste levičarji in da je Levica vaša najbližja stranka. To vam pravi SD, to vam pravi Milan Brglez. Saj razumete, a ne? Če ne, boste še dolgo razmišljali, zakaj danes levičarji, ki so vas volili, kar ne morejo razumeti, zakaj leve vlade ni, in to kljub 52 poslancem.
Če za trenutek opustimo muke levih volivcev, ki so odkrili, da niso izvolili leve vlade, ampak grupacijo, ki se dopisuje z NSI, namesto da bi z Levico sestavljala vlado, je vsekakor zanimiv fenomen preobrat v ideologiji levih strank. Nenadoma so LMŠ, SMC in SAB postale sredinske stranke. Približno do tiste volilne nedelje, ko se je moralo glasovati proti Janši, so bili vsi levičarji, potem ko so bili izvoljeni, pa so postali sredinci. Toda kaj naj bi bilo tisto, kar jih označuje za sredino? Je dovolj, da se Šarec, Bratuškova in Cerar kar sami razglasijo za sredino?
Kaj je sredinskega v SMC? Morda to, da so bili na vse kriplje proti privatizaciji NLB? Je na drugi strani izjemno sredinski označevalec to, da zna Alenka Bratušek občasno poslati kakšno pismo v Vatikan? Ali je slednje precej levičarsko? Recimo na ravni Violete Tomić. A je bil ves tisti neustavni cirkus s financiranjem šolstva, ki ni v domeni države, sredinski? Ima prepevanje Bandiere Rosse kakšne posebne učinke na sredinske volivce? Od kod naj bi bila LMŠ sredinska? Morda zato, ker nima programa?
Dajte no, zakaj se sramujete svojega levičarstva, zakaj lažete svojim volivcem in zakaj hlinite socialni liberalizem? Vi ste levičarji in ko bo naslednjič predaval »maršal kurcev« Turnšek, ga boste poslušali v prvih vrstah in mu ploskali. Sredinska Alenka bo morda celo zapela Sivi sokole. Vaše mesto je pri Mesecu, Tomićevi in Vatovcu. Če ni tako, potem znižajte vse davke, privatizirajte vsa podjetja po vrsti in financiranje pokojninskega in zdravstvenega sistema. Aja, ne morete, ker v resnici niste sredinci.
Resnično neverjetno je tudi, da po mesecu dni med rdečimi odtenki ni niti malo napredovalo dogovarjanje o novi vladi. To napelje na to vprašanje: kaj sploh počnete? Jeste kremšnite in gledate fuzbal?
Svojevrstni fenomen in doslej neregistriran pojav je tudi, da stranka začne razpadati v času koalicijskih pogajanj. Za to novo dno slovenske politike je poskrbela SMC, natančneje predsednik in podpredsednik te stranke, pri čemer si prvi domišlja, da je sredinski politik, drugi, da je levi politik, oba pa sta leva etatista. Fantje in dekleta iz SMC, dogovorite se o osnovnih stvareh, na primer o tem, kaj sploh ste in posledično kaj hočete. Recite, kar hočete, ampak ta stranka je shizofrena v svojem delovanju. Najprej iščejo skupni imenovalec v stranki zato, da ga potem lahko iščejo še v koalicijskih pogajanjih. SMC bo zato v prihodnosti vir nestabilnosti, kjerkoli že bodo.
Kralji različnih uvidov v realnost pa so tudi v SD. Recimo Židanova izjava, da sestavljajo projektno vlado, ki bi lahko imela življenjsko dobo dveh let, je že nekaj, kar prihaja iz paralelne resničnosti. Če vzamemo politiko kot mehaniko, potem je verjetno logično, da politični spekter, ki zajema 52 poslancev, ne more sestavljati projektne vlade. Toda spet, ker iščejo minimalne skupne imenovalce z NSI in ne sestavljajo vlade z njim sorodno Levico, morajo početi ravno to. In zdaj, projektna vlada zaradi NSI?
Nima smisla, če bi se ti na novo rojeni sredinci premaknili proti SDS, kjer je veliko prostih poslancev, tam iskali minimalne skupne imenovalce in sestavljali projektno vlado, bi Židanova izjava še imela smisel, tako pa je to noro. In noro je, da gre Židan z SD v tako vlado.
Resnično neverjetno je tudi, da po mesecu dni med rdečimi odtenki ni niti malo napredovalo dogovarjanje o novi vladi. To napelje na to vprašanje: kaj sploh počnete? Jeste kremšnite in gledate fuzbal? V čem je fora, da 52 rdečih poslancev ne more sestaviti vlade, da se zbujajo kot sredinski politiki, se skregajo kot muhaste najstnice in se izločajo iz strank, da hodijo do predsednika države in prosijo za še kak dan več, da razlagajo, da sestavljajo vlado samo za pol mandata?
A vi to mislite resno? To je norčevanje iz vseh volivcev, tudi vaših, če tega še ne razumete. Tisto, kar vam hočem povedati, je, da je signalov, da je s Šarcem nekaj resnično narobe, zdaj že ogromno, počasi bo treba izreči to, kar vidimo: Šarec, ne bo šlo, nisi material za predsednika vlade.
