Kakorkoli že obračate, je zgodba s hrvaškimi prisluhi POP TV in posnetki prisluhov pogovora med Toljem in Bammensom, ki jih je objavila POP TV, neobičajna. Neobičajna tudi zato, ker manjkajo celi kosi zgodbe, ki bi logično zaključila ne samo okoliščine primera, temveč tudi motive različnih agentur in politikov.
Pri tem je več kot neobičajno, da manjka en cel kos zgodbe, ki je daleč od tega, da bi bil neznan, še več, je očiten, a ni nagovorjen. Morda ta kos zgodbe slovenskemu javnemu prostoru, obveščevalnim službam, vladi, predsedniku države in Knovsu ne pomeni nič, to pa ne pomeni tudi, da ga ni in da ne bo prispeval levji delež k posledicam celotne zgodbe.
Dejstvo je, da je POP TV prišla do posnetka pogovora med Toljem, ki naj bi v imenu hrvaške vlade iskal prikriti kanal za pritisk na uredništvo POP TV, in Bammensom, ki je očitno sposoben pritiske na ta medij tudi izvesti. Recimo, da se ne bomo spraševali, od kod je televizija pridobila posnetek očitno razrezanega pogovora, zadostuje naj sklep, da nobeden od njiju zagotovo ni mogel imeti motiva, da pogovor pride v medij.
Tolj ne zaradi tega, ker se je s tem razkrinkal kot oseba iz mednarodne sivine, ki je zaposlena v avstrijskem medijskem podjetju, lojalen pa je politiki, ne delodajalcem. Kdorkoli bo delal s Styrio, namreč ne bo hotel delati s Toljem, saj si ne želi, da bi njegovi pogovori končali v javni domeni. Bammens pa tudi ne, ker nima nobenega interesa za to, da se javno razkrije, da lahko iz sivine pritiska na uredniško politiko prevladujočega medija in manipulira javno mnenje v eni izmed evropskih držav. Oba sta z razkritjem postala varnostno tveganje za podjetji, v katerih sta zaposlena.
Vprašajmo se raje, ali je tistim, ki so predali prisluhe POP TV, jasno, kaj so sprožili in ali slovenske institucije razumejo posledice tega dejanja? Da ne bo nesporazuma, pojasnimo, da ni bilo v tem razkritju nobenega varovanja interesov RS, to pa zaradi tega, ker v arbitražni zgodbi, prisluškovanje Drenikovi in Sekolcu ni bila prva operativna akcija katere izmed obveščevalnih služb.
To seveda pomeni, da ni bil dokazan primarni greh hrvaške obveščevalne službe pri propadu arbitraže. Pred tem je bil storjen še obveščevalni faux pas slovenske obveščevalne službe. Ta je bil kolosalno nesmiseln, šele potem sta prišla v igro Drenikova in Sekolec. Kaj bo, če Hrvati privlečejo na dan to epizodo? Kaj bo potem, če se izkaže, da je Slovenija že pred Sekolcem in Drenikovo poskusila narediti afero z obveščevalno manipulacijo?
Toda pojdimo k posledicam, ki bodo sledile ničnemu rezultat prisluškovalne afere. Prvič, finančni sklad, ki ima v svojem premoženju več kot 500 milijard premoženja, ni šala na finančnem trgu. Ne gre za nekakšno Savo ali Modro zavarovalnico, temveč resnega in vplivnega globalnega igralca, ki igra v najvišji svetovni finančni ligi.
Nekdo, ki je mislil, da lahko prisluškuje visokim strukturam takšnega finančnega sklada ter predaja prisluhe v medijske objave, je ali popolnoma neracionalen ali pa nor, če meni, da posledic ne bo. Ubijati ugled KKR in ga predstavljati kot sklad, ki lahko manipulira celo državo in z odprte scene umakne obveščevalne afere, je nesmiselno. KKR s svojo velikostjo vendarle lahko narekuje tudi trg državnih obveznic. Saj veste, tiste, ki jih izdajamo za financiranje javne porabe in sanacijo dolga.
Prisluškovati KKR je še bolj neverjetno, če veste, in to je ta slon v sobi, ki se ga danes ne upa nihče nagovoriti, da je eden izmed članov uprave KKR Global Institute David Petraeus. Kaj je KKR Global Institut? Institucija, ki zagotavlja finančno in drugo varnost KKR. Kdo je Petraeus? Človek mnogih funkcij, med drugim je bil tudi direktor Cie.
Sova je v primerjavi z obveščevalno dejavnostjo KKR revni sorodnik iz vukojebine. Taki ne dajejo klofute, če pa jih, prejmejo resne povračilne ukrepe.
Zdaj si lahko sestavite sliko o posledicah izzivanja finančnega sklada, ki je med najmočnejšimi na svetu in ima v svojih vrstah odločevalce, ki so omreženi s prvo ligo obveščevalne scene na svetovni ravni. Je bilo vredno? Sova je v primerjavi z obveščevalno dejavnostjo KKR revni sorodnik iz vukojebine. Taki ne dajejo klofute, če pa jih, prejmejo resne povračilne ukrepe.
Drugič, Hrvati niso izgubili samo Mehanika, zaradi objavljenih prisluhov so izgubili tudi Tolja. Ker obveščevalno delo ni otroška igrica, bo s hrvaške strani zagotovo prišlo povračilo. To povračilo pa bo zelo zelo bolelo. Glede na to, kakšna dezorientacija vlada v Sovi, za katero se niti ne ve več, čigava obveščevalna služba je, domnevam, da hrvaška operativna akcija niti ne bo težka ali dolgotrajna. Ciljalo pa se bo na sam politični vrh države. Ali bo zabavno! Ko bo zaradi prispevka na POP TV Sova stisnila vodstvo slovenske politike? Razmislite, ali je bilo vredno.
Tretjič, objava prisluhov, kjer se je znašel finančni gigant KKR, je že poslala sporočilo mednarodnim finančnim trgom, da nihče v Sloveniji ni varen. Slovenska politika in obveščevalci so pripravljeni prisluškovati vsem. To morda niti ni tako neobičajno. Bolj neobičajno je, da so pripravljeni prisluhe objavljati, in to kar v prevladujočih medijih.
V mednarodnih financah, kjer je sivine in zakulisnih dogovorov ogromno, pa je tveganje objave takih dogovorov enako smrtni obsodbi. Kaj menite, kdo bo zdaj potegnil kratko? Mislite, da Nemcev, Rusov in Američanov ne zanima, katere prisluhe še imajo v Sovi? Ja, tokrat bo pa bolelo. Kar naj.
