Ta njihova reminiscenca je izjemna, letos so jo zapakirali celo v krajši video, iz katerega je sledilo, da ob opravljanju svojega poklica izjemno trpijo. Nanje pritiskajo vsi, na njihove najbližje tudi. Ampak kaj bi, slovenski novinar se ne da, ampak vztraja v boju za resnico.
Brez njih bi danes živeli v ugrabljeni državi, ker, saj veste, potem ko razkrijejo vse skupaj, omrežja razpadajo in kriminalci, predvsem gospodarski kriminalci in njihovi prijatelji v bančnem omrežju in politiki, se takoj znajdejo na radarju policije in tožilstva. Moram priznati, da sem ob tistem videu, ko so se izpovedovali, predvsem ko sem gledal izpovedi herojev Mladine, skorajda zajokal. Kako silno težko življenje samo zato, ker opravljajo svoj poklic. A če vas ne bi poznal, bi vaša sranja res kupil.
Naj vam, spoštovane bralke in bralci, povem nekaj o teh trpečih, pod težo pritiskov stisnjenih novinarjih. Prvič, moja osebna izkušnja je, da ko se človek znajde pod izjemnim pritiskom politike in omrežja, so ravno novinarji, ki so jokali v kamero, in njihovi medijski gospodarji tisti, ki začnejo prvi na vas pritiskati. Ta njihov pritisk je v resnici nevzdržen, saj se kar nenadoma vsi združijo in vas začnejo dnevno bombardirati in ubijati.
Za te modele je dovoljeno vse, laži, sprenevedanje in zavajanje, ne zaustavijo se pred ničemer in nobene meje jim ni sporno prestopiti. Ker sem z leti vsem vrnil klofuto in ker jih bom klofutal, dokler bom živ, danes lahko samo bruham, ko vidim, kako ti sadisti jamrajo. Tem prascem v medijskih pogromih sledijo nekakšni mnenjski voditelji. Nekateri, ker se jih da dobiti že z nekaj povabili na cenene zakuske, drugi, ker se enostavno pridružijo tropu, saj je najbolj oportuno tolči v skupini. Posledično nastane v tej državi zelo zanimiva situacija, da so kolumnisti še bolj ceneni in abotni kot novinarske hijene.
Drugič, ne se zafrkavati s tem, kaj so ti pritiski? Ne trdim, da jih ni, trdim pa, da prazen prostor v medijih ni posledica pritiskov. A je kdo pritiskal na POP TV, da po obravnavi primera Farrokh niso o tem poročali niti besede? Ne, ne gre za trenutek, ko se je zgodba razkrila, gre za trenutek, ko je komisija v državnem zboru predstavila zaključne ugotovitve.
Ker sem z leti vsem vrnil klofuto in ker jih bom klofutal, dokler bom živ, danes lahko samo bruham, ko vidim, kako ti sadisti jamrajo.
In potem se neki Tolj pogovarja z nekim Bammensom in ta Bammens v tistem izrezanem posnetku začne spraševati, ali je prošnja za vpliv na to televizijo vezana na iranski primer. Dajte no, nehajte blefirati. A je pritisk, če se ne sme Mateja Narata niti omeniti v nobenem kontekstu, ali je to pač zato, ker tam ni zgodbe? Ne vem, lastniki medijev, vi povejte. Verjetno Ladjedelnica Izola ni zgodba, poročanje o absurdnih sodnih procesih zoper mikro prestopke kakšnega bančnika z nivoja srednjega menedžmenta pa je. Bla bla.
Ne tudi trditi, da ste pod nekim metafizičnim pritiskom, če dojamete, da morate odnehati samo takrat, ko se vašim lastnikom pokaže krvave čekane. Saj veste, to se zgodi po tem, ko vaši lastniki ugotovijo, da vojna res ni primerna in vas hijene začnejo ustavljati. A je mogoče pritisk to, da vas je lastnik poslal na medijske koline, potem je preračunal, da mu to škoduje, pa vas je zaustavil?
Ne želim, da me razumete narobe, medijski posel ni tako enoličen, kot se vam zdi. V njem so sicer zelo izrazito postavljene pozicije med levimi in desnimi, ampak med seboj kar lepo sodelujemo, iz zgodbe so izločeni le popolnoma nekompetentni bedaki, s katerimi si ni mogoče prav nič pomagati. Tak je svet, če hočeš zgodbo, ki bo presegla desni pol, greš pač do levih novinarjev, in ko oni ne morejo direktno udariti po svoji, enostavno posodijo vire in informacije. Zato mi lahko verjamete, da je ta javna manifestacija trpljenja pri večini novinarjev smešna.
Tu je še nekaj, kar moram nasloviti, ker je ta slon že več kot očiten. Odlazkov Reporter. Spet, ne bodimo otroci in bolj kumrovški od partije. Meni sploh ni mar za lastnika Reporterja, če mi je Odlazek pripravljen plačati za tole kolumno in članek v tej številki, v katerem razkrivam zlitje banksterskega omrežja in srbskega organiziranega kriminala, potem s tem nimam težav. Še več, če mi Bojan Petan, Stojan Petrič ali KB1909 ponudijo, da mi plačajo, da v njihovih medijih pišem enako, bom pisal. Za drugo mi je vseeno. Tako kot je vam popolnoma vseeno, kaj bo z mano, ko bo po meni zaradi članka ali kolumne.
Da se razumemo, nihče mi ne bo govoril, kje lahko pišem in kje ne smem, vi niste hodili z mano po stadionih.
