Dva dni za zločinom v Frankfurtu je sredi ceste neki Sirijec napadel v avtu sedečega moškega in mu pred očmi njegove hčerke prerezal grlo in potem umirajočemu z mačeto odsekal še roko. Štirinajstletni učenec iz Sirije s karate udarci skoraj ubil 61 letno učiteljico. Migranti so si prisvojili plavalne bazene in s svojim nasiljem in divjanjem pregnale iz njih domačine...Letos poleti je – po poročanju nemških medijev – skupina nemških turistov na Mallorci posilila osemnajstletnico. V resnici so bili posiljevalci Turki z nemškim državljanstvom. 17. avgusta letos so skozi Hamburg hodile trume salafistov in zahtevale uvedbo kalifata in šeriatskega prava...
Taki dogodki postajajo v Merkellandu vsakdanjost. Začelo se je s posilstvi na Silvestrovo 2015 in se nadaljuje z sistematičnim razbijanjem avtomobilskih stekel na parkirnih vozilih, z množičnimi posilstvi, z nasiljem v plavalnih bazenih, z napadi z nožem (v Berlinu v povprečju 7 na dan) s porivanjem pod vlak. Lani (leta 2018) je bilo v Nemčiji 283 registriranih napadov na policiste...
Teror nad Evropejci ni posledica drugačne kulture, drugačnih navad ali -in to je najbolj absurdna in naivna razlaga – posledica nesprejetja s strani Evropejcev. Gre za teror zmagovalcev nad premaganci. Ropanje, pobijanje moških in posiljevanje žensk je bilo že vedno -od spopadov kamenodobnih hord pa do nasilja me drugo svetovno vojno - plačilo za zmagovalce v vojaških spopadih.
Toda, kje je kaka vojna, kje so zmagovalci in kje poraženci?
No, če že ni prave vojne je pa plazeča se invazija. Vojne ni, ker ni potrebna, ker se invaziji nihče ne upira. (Tako potiho, neopazno so si Albanci pridobili Kosovo.) Invazija v Evropo je posebna še posebej v tem, ker si Evropa sama uvaža bodoče zmagovalce. Ta fenomen, gotovo enkraten v zgodovini človeštva pripravlja »uvožence«, do tega da se že sedaj, ko so še v manjšini, počutijo kot zmagovalci. Saj jih vabimo, jim pomagamo, sočustvujemo z njihovo afriško usodo in jih vključujemo v naš trdo prigarani socialni sistem. Ker so ti ljudje v večini primerov muslimani s svojo invazijo v Evropo izvajajo to, kar jim je v Koranu itak zapovedano in kar so nekoč z vojskami počeli Arabci in pozneje Turki. Sedaj orožja ne potrebujejo več, saj jih je gospa Merkel povabila, naj kar pridejo in tega povabila še ni izrecno preklicala. Sedaj vsi gledajo, kaj se dogaja, majejo z glavami in na mesta zločinov prinašajo cvetje in sveče. Tako nekako so se baje obnašali prvi kristjani, ko so jih metali levom.
Kljub temu pa se lahko vprašamo, kdaj so Nemci postali take ovce? Samo še hrana za zveri?
No, Nemci ne slovijo ravno po spontanosti. Močni so, ko nastopajo organizirano in ko delujejo po ukazih, ko so del neke močne celote. Morebitno spontanost hromi tudi strahovita hipoteka holokavsta nad Judi tega najbolje organiziranega in najučinkovitejšega genocida človeške zgodovine. Ko so se meščani v Chemnitzu na vzhodu Nemčije, po tem, ko so Arabci ubili nekega napol Nemca, napol Kubanca, spontano dvignili v protest, jih je vesoljni nemški tisk označil za rjavo drhal (Das braune Mob). Nič čudnega torej ni, če se je pri velikem delu nemškega naroda (predvsem na zahodu države) zgodil paradoks, vreden, da bi ga opisala kakšna Madame de Staël: nemška agresivnost, se je zaradi desetletja trajajočega obsojanja in posipanja s pepelom samomorilsko obrnila proti samemu sebi. (Najbolj značilen primer so nemški Zeleni, ki javno izražajo globoko sovraštvo do Nemčije).
Nemčija in z njo vsa Evropa je zašla v začarani krog skrajno iracionalne in uničujoče ideologije, iz katerega ni videti ne konca ne rešitve.
Poleg tega je nemško in tudi evropsko možgansko substanco okužila utopična ideologija krivde Evropejcev za vse zlo tega planeta, utopična predstava o enakosti in enakovrednosti civilizacij ras in spolov, ideologija multikulturnosti, skrajnega feminizma, »gender ideologije«... Skupni imenovalec vseh teh mentalnih epidemij je destrukcija zdravega razuma. Zaradi te zadušujoče miselne atmosfere si nihče ne upa ali ne sme izreči, da gre v primerih migrantskega nasilja za počasni in vendar neustavljivi džihad, za osvajanje Evrope.
To dogajanje, ta spor z razumom je torej stvar nemške in evropske samodestruktivnosti, zadnje dejanje evropske (Zahodne) pameti, ki že od svojega nastanka skozi vojne, nasilje, verske spore in revolucije išče odrešeniški cilj utopične družbe in venomer išče krivce za to, da se utopije ne uresničijo.
Zaradi uspešnega »pohoda skozi inštitucije« revolucionarjev iz leta 1968, je prepričanje o tej zadnji utopični rešitvi prepojilo vse pore evropskega življenja. Norost je obsedla celo najvišje predstavnike Cerkve, tako katoliške kot luteranske in to kljub temu, da vsi ti nasilni dogodki dokazujejo, da je taka utopična družbena konstrukcija nemogoča. (Na vzhodu Nemčije je na srečo drugače. Tam so si pač že izkusili eno utopično družbeno realnost. Obdobje komunizma je bilo »cepivo« proti še hujšim utvaram današnjih zahodnih levičarjev)
Nemogoče si je predstavljati, da bi se kaj takega dogajalo kje drugje: na Kitajskem ali v Indiji na primer. Kitajci so pred navalom tujcev postavili kitajski zid, nemška -in druge evropske vlade pa nimajo nič proti uvozu muslimanskih Afroazijatov ki so nad samomorilskim početjem Nemcev sami gotovo najbolj presenečeni. Postajajo vse bolj pogumni in agresivni. Vsak odpor domačinov pa mediji označijo za fašizem in rasizem. Salafistov, ki so v Hamburgu zahtevali uvedbo kalifata in šeriatskega prava pa nihče v nemških medijih ni označil za fašiste ali rasiste.
Nemčija in z njo vsa Evropa je zašla v začarani krog skrajno iracionalne in uničujoče ideologije, iz katerega ni videti ne konca ne rešitve.