Objavljamo razmišljanje Milana Zvera:
Janša je bil za nekatere enostavno predober premier
In bil zato moteč.
Druga Janševa vlada se je torej poslovila. Poslovila se ni zaradi neuspešnosti, ampak nasprotno: oditi je morala, ker je bila uspešna! To je mogoče samo v razmerah politične nenormalnosti, ki jo pri nas »gostimo« že desetletja.
Spomnimo. Janševa reformna vlada je nastala kot posledica padca neučinkovite Pahorjeve in nezmožnosti tranzicijske levice, da bi oblikovala vlado po zmagi ene od levih strank na predčasnih volitvah. V bistvu je desno-sredinska vlada morala biti sanacijska. V prvem letu se ni mogla dovolj posvetiti razvojnim perspektivam in večanju blaginje, ampak je morala popravljati napake in vzpostavljati razmere normalnosti. To pa je vključevalo tudi omejevanje javne porabe in razbremenjevanje gospodarstva. S tem je ustvarjala pogoje za odpiranje novih delovnih mest v realnem sektorju, brez katerih ni gospodarske rasti in blaginje. Drugačnega vrstnega reda ni, česar se danes zavedajo tudi socialisti. Na žalost bolj tisti v drugih državah.
Razmere, ki jih je podedovala druga Janševa vlada so bile strašne: drastična zadolžitev v slabih treh letih brez pozitivnih družbenih učinkov, velik proračunski primanjkljaj, negativna gospodarska rast, podvojena brezposelnost, neurejen trga dela, odbijajoče poslovno okolje za domače in tuje investicije ipd. Za vse to in še več bi potrebovali reforme in nujne ukrepe za izhod iz vsesplošne krize.
A še težja okoliščina za vladanje v zadnjem letu so bile nestabilne politične razmere: šibka in nezanesljiva vladna večina (prvaki svojih strank Virant, Erjavec in Žerjav so vlekli vsak na svojo stran), močni sindikati, zlasti javnega sektorja, ki se vedno že vnaprej postavijo proti desnosredinskim vladam in v ospredje rinejo le svoje posebne interese in na sto en način blokirajo prepotrebne reforme. Leto 2012 je poleg predsedniških volitev zaznamovalo glasno in od strani medijev izrazito podprto gibanje vstajnikov, ki so vladi nasprotovali z nekulturnim vedenjem, sovražnim govorjenjem, nasiljem itd.
V tem času se je moral premier zagovarjati pred sodiščem na procesu o Patrii, doživljati napade KPK itd. Noben osrednji medij ni našel korektne besede za napore vlade za izhod iz krize. Nasprotno, ustvarjali so klimo, ki ni imela veliko skupnega s stvarnostjo in ki je spodbujala politično nestabilnost.
Približno v takih razmerah je delovala druga Janševa vlada. Marsikdo je imel pomisleke še pred oblikovanjem vlade, češ, najbolje bi bilo, da bi urejanje »umazanih« stvari prepustili kar drugim, saj je bilo jasno, da bo vlada zaradi sprejemanje nepopularnih ukrepov plačala visoko politično ceno. Toda, prvič, teh »drugih« ni bilo, saj so se po mojem mnenju dokaj preračunljivo izogibali resnim naporom za oblikovanje vlade, in drugič, tudi če bi npr. Jankovićeva opcija takrat oblikovala vlado, bi Slovenija zdrsela še nazaj.
Potrebno pa je bilo hitro zaustaviti negativne trende in voz zagnati v pravo smer. In Janez Janša, zagotovo najboljši krizni menedžer med politiki, je bil, ne glede na politično ceno, ki jo zaenkrat skupaj s SDS plačuje, edina prava izbira za Slovenijo.
Pa mu je uspelo?
Objektivne zunanje ocene so bile pozitivne. Že lani so Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka, Evropska komisija, Evropski svet in drugi jasno poudarjali, da vlada dela dobro.
Nazadnje je celo Mednarodni denarni sklad ocenil, da sta »...nedavna reforma trga dela in pokojninska reforma, koraka v pravo smer«. Če se stabilizira pokojninski sistem, so zadovoljni tako upokojenci kot tisti, ki to nekoč bodo. Mimogrede, tudi mladi bi morali biti zadovoljni z vladnimi ukrepi in reformami v lanskem letu: pripravila je zakon, s katerim bo vrnila štipendije dijakom, uvedla enotno vozovnico za javni promet in jim tako nekajkrat zmanjšala stroške prevoza. Povečala je varnost zaposlitve na raven OECD, povečala zaposlovanje za nedoločen čas in skupaj s podporo evropskega koncepta jamstva za mlade postavila dodatne spodbude za intenzivnejšo socialno inkluzijo mladih.
Morda so to za koga manj pomembni dosežki. Seveda pa se je vlada lotila tudi večjih nalog. Najprej je naredila velike korake v smeri konsolidacije javne porabe s sprejetjem proračunov in Zakona o uravnoteženje javnih financ. Lotila se je ureditve bančnega sektorja, kjer je država udeležena. Tudi glede tega je MDS ugotovil, da je »...slaba banka učinkovit način za čiščenje bilanc bank«. Ministru Černaču je uspelo iz Slovenije napraviti veliko prijaznejše okolje za tuje investicije, saj lahko investitorji pridejo do potrebne infrastrukture hitreje in ceneje. Zame osebno pa je transparenten način upravlja z državno lastnino (državni holding) še največji dosežek te vlade. Jasno je, da nekaterim, zlasti Socialnim demokratom, to ne ustreza, saj so vselej, ne glede na to, kdo je bil na politični oblasti, njihovi kadri obvladovali t.i. korporativni del oblasti, se pravi javna podjetja, druge državne in javne ustanove ter predvsem banke. Državni holding bi Lukšičeve odklopil od vira energije, iz katerega so se vedno napajali.
In nenazadnje, potem ko je odvzel pooblastila ministru Erjavcu, ki je zunanjo politiko vse bolj spreminjal v show in v orodje svojih notranje strankarskih apetitov, je vladni kabinet tik pred zdajci rešil čast slovenske zunanje politike in sklenil normalen sporazum z Hrvaško glede vprašanja Ljubljanske banke in s tem odpravil oviro na poti ratifikacije pristopne pogodbe sosede z Evropsko unijo.
Pravo smer so zaznale ne le vse mednarodne inštitucije, ampak tudi mednarodni finančni trgi, ki so tudi ustrezno reagirali. Dobro vemo, kaj to pomeni.
Skratka, v enem samem letu je bilo narejenega toliko, da bi sicer kratki mandat druge Janševe vlade lahko označili za pravo malo zgodbo o uspehu.
Tudi 2008 je imela Janševa vlada odlične rezultate. To je bil za scenariste v ozadju znak, da mora oditi, saj se Janši ne sme dopustiti še kakšnega uspeha. Prišel je »veliki pok« in izkušeno ekipo je zamenjala »sanjska«, Pahorjeva. Zdaj se zgodba ponavlja!
Toda preden bo to spoznanje prišlo v zavest ljudi, bo minilo še kar nekaj časa. A trenutek resnice bo slej ko prej prišel, morda celo hitreje kot si mislimo, glede na to, kakšna posadka bo poslej krmarila našo barko.
Milan Zver