Eden od že skoraj pozabljenih slovenskih pregovorov pravi: Poučevati norca je isto kot zdraviti mrliča. Živimo v času, ko se z njim soočam malodane vsak dan. Vedno pogosteje se resno sprašujem, kdaj in zakaj smo postali Slovenci tako zelo domišljavi, vzvišeni, zaverovani vase. Mahati s tujim kurcem po koprivah pa je postal nacionalni šport.
Vrabci na veji čivkajo, da nismo sposobni složno živeti pod eno streho niti s starši, kaj šele z drugače mislečimi! Moti nas nočni pasji lajež, pa klicarimo na 112, motijo nas reklame na televiziji, moti nas vrtec v neposredni bližini, ljudje s posebnimi potrebami, nastanjeni v soseščini.
Moti nas, če je juha v restavraciji preveč ali premalo slana, moti nas, če kdo govori preveč na glas, premalo, hudujemo se tudi, ko nič ne reče. Utišali bi medije, ki pišejo drugače, kot razmišljamo mi, vse nam gre na živce, še dlaka v jajcu! Točno vemo, kaj morajo storiti drugim, medtem ko bi se mi ležerno pretegovali v naslonjaču in ukazovali. Pisma bralcev in socialna omrežja so postala prečudovit poligon patologije, kjer se človek nauči o sonarodnjakih več med šolanjem!
V kruti realnosti, ko se v »strup preobrača« vse, česar se dotaknemo, pa, po drugi strani, tako iz parlamenta kot tudi sicer poslušamo, kako nestrpno čakamo, da v »prijateljstvu in slogi« zaživimo s prišleki, ki prihajajo preko morij. In to kljub temu, da imajo čisto druge navade in običaje od naših. Kakšne, o tem se nikomur niti sanja ne!
Če bi se mičkeno zazrli v preteklost, pa ni treba tisočletja nazaj, zadošča, da se poglobimo v medsebojne odnose zadnjih sto let, bi ugotovili, da smo Slovenci sami sebi že od nekdaj v najhujšo nadlego. Malenkosti znamo spremeniti v tragedije!
Ignac (1893) je imel petnajst otrok. Živeli so kolikor toliko strpno, dokler se oče ni odločil, da bo zadaj za hišo posekal češnje, les pa bo podaril najmlajši hčerki za balo. Kaj hujšega! Zaradi nekaj desk, ki so služile za izdelavo omare in postelje, je nastal takšen špetir, da se danes, po več kot osemdesetih letih, ki so minili od tega dogodka, ne pogledajo niti potomci tretje generacije!
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo kolo zelo drago in le redki so si ga lahko privoščili. Janez ga je v hiši, v kateri je stanoval, naslonil na zid, še prej pa zaklenil z žabico. Lastnik »zidu« mu je »obrabo« začel zaračunavati. In ker Janez zneska ni hotel plačati, se je »problem« preselil na sodišče, kjer je Janez pravdo izgubil. Čez kakšen teden je, malo majavih nog, pričakal lastnika zidu in ga mahnil s kolom po glavi, da je revež naslednji dan v bolnišnici umrl.
Čas bi že bil, da se nehamo slepiti, da smo najlepši in najboljši, najbolj dobrega srca, da lahko rešujemo svet, četudi, kar je tudi omembe vredno, sami živimo na zamaških, sociali in na minimalni plači.
Slovenci so se (in se še) pravdali tudi zato, če je kdo komu rekel osel, če ga je ozmerjal s »svinjo brez curaka«, če je kdo na plesišču plesalko premočno stisnil k sebi. Mnogi so zaradi pravdanja izgubili ne le premoženje, tudi družino. Vpogledi v stare sodne primere so zelo zanimivi, predvsem pa polni podobnih banalnosti, ki pričajo, da ne znamo živeti v slogi niti z bližnjimi, kaj šele s tujci!
Znani smo po tem, da ko dobimo moč in oblast, vztrajamo, da se stvari tečejo po »naše«. Ne glede na to, če vse ckrne! Pa ni važno, ali prihaja do takšnih, zelo napetih situacij znotraj domačih štirih sten, na javnem prostoru, v prostorih občine, parlamenta ali kar tako.
Ne znamo se pogovarjati, pa vsi razumemo slovensko! Ne znamo pometati pred lastnim pragom, pa bi v razmetano stanovanje, pred katerim leži polno smeti, vabili druge! Si kdo, ki je še kolikor toliko pri zdravi pameti, sploh lahko predstavlja čudež, da bi se levi in desni usedli za skupno mizo in se strpno lotili načrtovanja naše prihodnosti? Prej bo tekla Sava v Severno morje, kot se bo to zgodilo!
Ste se že kdaj zapeljali po avtocesti? Kamorkoli: proti Štajerski, Dolenjski, na obalo? Ste dali tudi vi na koncu, ko ste srečno prišli na cilj, za eno mašo, v zahvalo, ker ste ostali živi? Ste?
Vsaka druga partnerska zveza gre danes narazen. Ko se poliže med in mleko, bi drug drugega utopili v žlici vode, če bi le lahko. Vsaka tretja ženska pade po stopnicah, koliko je spolnega nasilja, živ bog ne ve. Takšnega in drugačnega nasilje je obilo na delovnih mestih. Mečemo si polena pod noge, se sovražimo, preziramo!
Pa bi, takšni kot smo – z odprtimi rokami sprejemali tujce!? Ki niso le drugačnih navad, še razumejo nas ne, ker govorijo v drugih jezikih – mi pa njih ne! Ne bodite smešni! Seveda niso vsi Slovenci podobni tem iz »črne kronike«, nekaj je tudi drugačnih, a neuporabnih, ker so v manjšini in po lepi navadi tiho.
Čas bi že bil, da se nehamo slepiti, da smo najlepši in najboljši, najbolj dobrega srca, da lahko rešujemo svet, četudi, kar je tudi omembe vredno, sami živimo na zamaških, sociali in na minimalni plači.
Pozdravimo najprej svoje medsebojne odnose vsaj toliko, da se ob prvi priložnosti, ki bi nam bila dana, ne bomo pobili med seboj, šele potem ko bomo lastne smeti reciklirali, ko se bomo dali poučiti, kako živeti z drugačnimi navadami in običaji, ja, šele takrat in nič prej, prijazno odprimo vrata na stežaj gostom, da vstopijo.