Da, to bo njegov zadnji mandat, je oktobra 2022 v intervjuju za Reporter obljubil ljubljanski župan. No, prejšnji teden je Zoran Janković prišel na Ljubljanski grad, podelil priznanja in nagrade ter, kot je za politike to pomlad značilno, pogoltnil hlebec zarečenega kruha. Jeseni gre po nov županski mandat.

Skoraj gotovo bo letos ponovno izvoljen, saj mu ne levica ne desnica ne bosta zoperstavili dostojnega kandidata, njegovim volivcem pa bodo v glasovalni kabini spet odmevale besede Jonasa Žnidaršiča iz leta 2006: »Ja, tazga rabmo!!! Točno tazga! Pa saj sploh ni nujno, da je najbolj pošten.« Jonas se je sicer kasneje pokesal zaradi te »grobe, neprevidne« izjave, ni pa umaknil podpore Jankoviću, češ da gre za poslovneža, ki zna izpeljati projekte. Za nekoga, ki dela.

Slednje je glavni argument županovih podpornikov, ki hvalijo velike infrastrukturne projekte, izpeljane v 20 letih njegovega županovanja, in izpostavljajo preobrazbo Ljubljane, zlasti njenega centra. A njegovi podporniki prezrejo, da ta preobrazba v veliki meri ni gnana z županovimi megalomanskimi projekti, temveč z investicijami zasebnega kapitala.

Temu gre župan rad na roke in vsak nov poslovni objekt, vsak nov stanovanjski kompleks za elito, vsak nov vila blok rad prikazuje kot dosežek svojega županovanja, pa čeprav ima povprečen Ljubljančan od naštetih bolj malo ali še pogosteje nič.

Ko je odvetnica Nina Zidar Klemenčič sogovornikom v izraelskih posnetkih prostodušno razlagala, da ima župan Janković pri poslih v Ljubljani »svojih 10 odstotkov, in to je to«, je bil kdo ob teh besedah res presenečen?

Predvsem pa njegovi podporniki trmasto ignorirajo Jankovićeve afere. Afere, zaradi katerih se je znašel v več kazenskih postopkih, zaradi katerih zadnji dve desetletji redno obiskuje sodišča in zaradi katerih je doživel celo hišne preiskave. V Sloveniji je samo še en politik, ki je podobno obremenjen z aferami, a da jih oba z Jankovićem ne samo preživita, ampak celo cvetita, dokazuje, da ponavljajoči se očitki korupcije v slovenski politiki niso usodni za politično kariero.

Ko je odvetnica Nina Zidar Klemenčič sogovornikom v izraelskih posnetkih prostodušno razlagala, da ima župan Janković pri poslih v Ljubljani »svojih 10 odstotkov, in to je to«, je bil kdo ob teh besedah res presenečen? Morda je koga presenetilo, da se je pustila ujeti, a vsebina njenih izjav ni mogla biti šokantna za ljudi, ki imajo zadnjega četrt stoletja odprte oči in ušesa.

Med temi je precej podpornikov Zorana Jankovića, tudi takih, ki z županom nimajo poslov ali neposredne koristi – samo prepričani so, da so za promet zaprto mestno središče, Stožice, Ilirija, Cukrarna in druge opazne spremembe prestolnice dokaz, da se Ljubljana spreminja na boljše, in ne moti jih, da župan, po Jonasovo, ni »najbolj pošten«.

Jankovićevi volivci ignorirajo obupno prometno infrastrukturo v mestu, pomanjkljivosti javnega prometa, katastrofalne razmere za parkiranje v najbolj poseljenih mestnih četrtih.

Ko je odvetnica Nina Zidar Klemenčič sogovornikom v izraelskih posnetkih prostodušno razlagala, da ima župan Janković pri poslih v Ljubljani »svojih 10 odstotkov, in to je to«, je bil kdo ob teh besedah res presenečen?

Mestna občina Ljubljana dopušča gradnjo novih poslovnih in stanovanjskih objektov zasebnikom, premalo (ali celo nič) pa ne naredi za Ljubljančane, ki se soočajo ne samo s pomanjkanjem parkirišč, ampak tudi z izgubo druge za vsakdanje življenje nujne infrastrukture: trgovin, pošt, bančnih poslovalnic.

Ljubljana vse bolj postaja mesto, v katerem je za normalno življenje potreben avto, sicer si obsojen na cijazenje z avtobusi LPP, ki ponujajo vse prej kot dostojno in ažurno povezavo, ponoči, ko avtobusi ne vozijo, pa na taksi ali pešačenje. Ne stadioni in dvorane, poslabšanje kakovosti življenja v mestu je tisto, kar zaznamuje 20 let Jankovićevega županovanja.

Zdaj bi rad Mestno občino Ljubljana vodil 24 let. Najmanj. Čez štiri leta bo Janković star že 77 let, a kdo ve, če ne bo spet ocenil, da ga »najlepše mesto na svetu« še vedno potrebuje, in bo svoje županovanje skušal raztegniti na 28 let.

Do takrat bi lahko v družini dozorel njegov naravni naslednik – sinova Damijan in Jure se nista izkazala za šefovski material, a morda so vnučki bolj talentirani.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.