dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Kolumnisti

Žiga Turk je še en politični prevarant, ki se grebe za milijon evrov v Bruslju. Eno govori, povsem drugo dela!

Deli na:
Žiga Turk je še en politični prevarant, ki se grebe za milijon evrov v Bruslju. Eno govori, povsem drugo dela!

Dr. Maja Sunčič

Z Žigo Turkom je preprosto vse narobe. Domišlja si, da je veleintelektualec, nekakšen slovenski Jordan B. Peterson, in celo politik novega kova, slovenska različica Emmanuela Macrona. A je Turk zelo daleč od obeh omenjenih, saj ne premore trohice načelnosti.

Kaj pa si lahko mislimo o Turku, ki je član Janševe SDS, vendar kandidira na listi NSI za volitve EU in se hkrati prodaja kot neodvisen kandidat in predstavnik civilne družbe?! Ja, bralke in bralci, pravilno ste prebrali: Turk je najmanj trostolčkar, človek z mnogimi političnimi obrazi!

Na njem je preprosto vse lažno, razen priskledništva, na kar je pred dolgimi leti opozoril Mićo Mrkaić v svoji knjigi To so bile svete krave (2007), ko je Turkovo lobiranje za stolčke v času prve Janševe vlade označil za skrajne ostudno: »Turk je pozneje postal šef nadzornega sveta Telekoma in minister, očitno mu je osladno lobiranje pri Janši pomagalo do položajev. Meni pa se je to lobiranje zdelo tako ostudno, da sem, pa čeprav komajda, preprečil, da bi Turk postal član strateškega sveta.«

Turkova kandidatura na listi NSI ni slučaj, saj ravno ta propadli politik najbolj uteleša največji problem NSI – večstolčkarstvo in pomanjkanje politične identitete. Od predsednika Mateja Tonina, ki je poskrbel za ohranitev Kučanove privilegirane pokojnine, do nosilke liste NSI Ljudmile Novak, ki je po Kučanu predstavnica žlahtne desnice, kot je to Kučan razložil pred lanskimi državnozborskimi volitvami v intervjuju za Dnevnikov Objektiv (26. 5. 2018). Novakova, ki se rada distancira od Janše, se od Kučanove podpore seveda ni nikoli distancirala. Ona že ve, zakaj ne.

Podobno dvostolčkarski in dvoličen odnos ima večni evroposlanec Lojze Peterle, ki je ukvarjanje s politiko dodobra unovčil z bajno plačo dolgoletnega poslanca v EU parlamentu. Peterle je v dolgi karieri neštetokrat spreminjal zavezništva – od Janše do Kučana in spet nazaj, pač odvisno od koristi zanj v danem trenutku. Vse za naklonjenost levih dominantnih medijev!

To velja tudi za »novi obraz« na listi NSI, Žigo Turka. Turk se namreč povsod sili, še zlasti po medijih, in svoje mnenje redno prilagaja sogovorniku. Zaradi Turkove nenačelnosti in prilagajanja ideološki barvi posameznega medija ga tako rekoč vsi mediji pumpajo v nebo in se po številu velikih intervjujev v malo več kot mesecu dni že kosa s samim premierjem. Imel je velik intervju v Sobotni prilogi Dela (23. 2. 2019), Dnevnikovem Objektivu (23. 3. 2019) in prejšnji teden še v Družini (7. 4. 2019).

Pestra mavrica à la NSI – od leve do desne, vsakemu mediju pove tisto, kar hoče slišati. Celo o stricih iz ozadja se ni hotel izreči v intervjuju za Sobotno prilogo, češ da ni zagovornik teorije zarot? Ker bi potem seveda moral spregovoriti tudi o stricu vseh stricev, Kučanu, ki je v Petričevem Delu nedotakljiva svetinja. V svojem blogu se je Turk prvega aprila tako osladno zahvaljeval sedanjemu odgovornemu uredniku Dela Urošu Urbasu, da bi ga ta čim prej povabil za kolumnista. Le zakaj ga ne bi? Saj vendarle nič slabega ne reče čez lastnika Dela Stojana Petriča, kot tudi ne o lastnikih Dnevnika ali Večera. Sicer bi se lahko poslovil od piarovskih intervjujev.

Kandidatura Žige Turka na listi NSI za EU volitve znova potrjuje, zakaj s to stranko ni nič in zakaj se ta stranka nikakor ne more odlepiti iz političnega obrobja na desnici.

Turk je kritičen samo do tistih, od katerih si ne more obetati nobene koristi. Tudi za sedanjega premierja Marjana Šarca Turk v intervjujih za Sobotno prilogo ali Objektiv ni našel žal besede, ampak ga je celo opravičeval. Premier je zdaj ljubljenec dominantnih medijev, pa še priljubljen je po javnomnenjskih anketah, Turk pa je tako rad »trendiš«. Turkovo dvoličnost lepo ponazarja tudi njegov odnos do Orbana, ki je enkrat pozitiven, drugič negativen.

Ob lanski desetletnici Reporterja se je prilizoval naši reviji in zapisal, da je pozitivno, ker Reporterja ne financirata ne Orban ne Soros. Dokler ni obrnil plošče o Orbanovem medijskem vplivu in lani junija za New York Times povedal nasprotno, in sicer da je dobro, da Janševe medije kot Nova24TV ali Škandal24 financirajo Orbanovi ljudje, da je to dobro za medijski pluralizem pri nas?! Še en primer Turkovega večstolčkarstva, ki svoje mnenje prilagaja pričakovanjem medija, za katerega daje izjavo.

No, na splošno je njegov odnos do medijske svobode in svobode govora ena najbolj zlaganih stvari na Žigi Turku. Ta se prodaja kot veliki borec za svobodo govora, celo v evropske organe se je zrinil, vendar je resnica ravno nasprotna. Ko gre zanj, je proti svobodi govora, saj si želi, da bi bili onemogočeni komentarji pod njegovimi kolumnami. In ne samo to – njegove poskuse cenzure in pritiske sem izkusila tudi na lastni koži, saj je Turk ob mojem kritičnem pisanju o njem večkrat lobiral proti meni pri uredniku Silvestru Šurli in pri drugih kolegih z Reporterja. To se je dogajalo takoj po objavi moje kolumne Žiga Turk je drugi Gregor Virant aprila 2015 (NA POVEZAVI), v kateri sem Turka razkrinkala kot povsem nesposobnega politika, ki drugim pridiga o reformah, sam pa ni izpeljal niti ene.

Na svojem blogu in na drugih spletnih portalih me je takrat brez dokazov obtožil, da lažem. Konec aprila 2015 me je v odzivu na mojo kolumno Slovenski levičarji samo kradejo (NA POVEZAVI) primerjal celo z Goebbelsom in Leninom. To je pravi obraz Žige Turka, samooklicanega borca za svobodo govora: ko gre za kritiko na njegov račun, te silovito napade in zmerja z Goebbelsom in Leninom. Pač, za Turka so dobri le tisti novinarji ali sodelavci medijev, ki mu delajo politično propagando, ali pa mediji, ki mu dovolijo neovirano politično samopromocijo.

Kandidatura Žige Turka na listi NSI za EU volitve znova potrjuje, zakaj s to stranko ni nič in zakaj se ta stranka nikakor ne more odlepiti iz političnega obrobja na desnici. NSI se prodaja kot nekakšna alternativa Janševi SDS in kot nekaj svežega pod predsednikovanjem Mateja Tonina, vendar gre za stranko, ki ima tako kot Turk nenehno težave s politično identiteto. Vseskozi sedijo na več stolih hkrati in se ne morejo odločiti, kaj so in kaj niso. NSI in Turk sta res idealen par!

Loading...